30% odpustiti, ostalim vzeti 30% plač in trojke ne bo?

Črt Kostevc

Pred nekaj tedni je Agencija RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES) v svoji redni trimesečni analizi objavila porast števila zaposlenih v javnem sektorju za 860 oseb ali pol odstotka, kar je sprožilo burne odzive javnosti in pospešilo prosti pad podpori vlade Alenke Bratušek. V času, ko gospodarski krizi v Sloveniji ni videti konca, je zadnje, kar bi pričakovali od odgovorne vlade, ravno rast javnega sektorja. Še več, med zavezami, ki jih je Slovenija dala Evropski Komisiji, je bilo tudi zmanjšanje javne porabe vključujoč postopno znižanje števila zaposlenih v javnem sektorju. Čeprav se je kmalu izkazalo, da je za rast števila zaposlenih kriva malce svojstvena metodologija AJPES-a in se je dejansko število zaposlenih v zadnjih mesecih celo nekoliko znižalo, to ni zmanjšalo občutka, da “kriza ni kriza za vse”. Ko se je prah polegel, je ostalo jasno zgolj, da imamo vlado, ki ji nihče ne verjame tudi, kadar dokazano govori resnico, in javni sektor, za katerega večina verjame, da si ne zasluži denarja, ki ga dobiva.* Nadaljujte z branjem

Kaj s kapitalizmom, od katerega navadni ljudje nimajo koristi?

Današnje poročilo ameriškega Census Bureau o revščini je poskrbelo za nov streznitveni šok. Poročilo kaže, da je realna plača povprečnega moškega Američana bila lani za 4% nižja kot leta 1973, pri čemer se je ameriški BDP v istem času povečal za trikrat. V istem obdobju so se le dohodki žensk realno povečali za 29%, kar kaže na zmanjšanje stopnje plačne diskriminacije med spoloma.

Incomes_US Nadaljujte z branjem

FED pošilja pomemben signal, kaj pa ECB?

Če je že ameriška politika popolnoma zmedena in ideološko razklana, pri čemer so republikanci pripravljeni “zapreti vlado” iz povsem neumnih, ali bolje, otročjih razlogov, pa vsaj Fed vliva upanje, da ve, kaj dela in da stoji za tem 120-odstotno. Zadnji trije meseci so bili v pričakovanju počasnega ugašanja kvantitativnega sproščanja (QE), kar je vneslo nemir tako na ameriške finančne trge kot na predvsem v Azijo. Ob tem pa je ameriška rast še vedno dokaj sktomna, brezposelnost pa ostaja na visokih ravneh. Fed, ki ima za razliko od ECB, ob ciljanju inflacije kot drugi cilj tudi maksimizacijo zaposlenosti, je z današnjo odločitvijo, da ugašanje QE prestavi vsaj do decembra, dal trgom pomemben signal. Signal, da bo še naprej aktivno spodbujal okrevanje ameriškega gospodarstva. Nadaljujte z branjem

Zakaj je varčevanje v asimetrični monetarni uniji obsojeno na propad

O tem, zakaj je varčevanje v asimetrični monetarni uniji obsojeno na propad, bom pisal v petek v Financah. Tukaj je dobra teoretična razprava Yanisa Varoufakisa, kakšna je razlika med simetrično in asimetrično monetarno unijo, in zakaj slednja ne more delovati. Če pa k slednji prilepite še politiko varčevanja, pa vodi v zelo dolgo in globoko gospodarsko depresijo. Kot da bi udarila atomska bomba. In natanko to situacijo imamo trenutno v EU. Nadaljujte z branjem

Po še enem bolečem porazu…

Že dobrih 20 let čakam na veliki trenutek, ko bodo naši “junaki”, ki so pa “tokrat res v vrhunski formi” in “v igri za medalje”, naredili ta korak v zgodovino. Pa se ta zgodovina kar noče in noče zgoditi.

“…mi smo ljudi cigani sudbinom prokleti / uvijek netko oko nas dodje pa nam prijeti …” (Azra, Balkan)  …no, nas poniža na domačem terenu.

Razlika med Nemčijo takrat in Španijo danes in zakaj bo prišlo do razpada EU

Kakšna je podobnost med nemškim obvladovanjem krize v letih 2002-2006 in španskim menedžiranjem krize v letih 2009-2012? Precejšnja. Pred enim desetletjem je imela Nemčija precejšnje gospodarske težave: med 4 ključnimi komponentami agregatnega povpraševanja so investicije upadle za 8%, poraba gospodinjstev je stagnirala malce pod ničlo, kar je povzročilo recesijo. V prvih dveh letih po začetku krize je Nemčija še večji upad BDP reševala predvsem s povečanim trošenjem države  (ter (nekaznovanim) kršenjem določil pakta o stabilnosti in rasti zaradi prevelikega proračunskega deficita), nato se je odlepil izvoz (glej zgornjo sliko).

Nemcija Nadaljujte z branjem

Summers je rešil sebe blamaže, Obamo pa izgube političnega kapitala

Poučen komentar Stephena Mihma o blamaži, ki si jo je privarčeval Larry Summers, s tem ko je odstopil kot “predsednikov osebni favorit” v vlogi kandidata za predsednika Fed. Podobna zgodba se je zgodila leta 1914, ko je tedanji predsednik Woodrow Wilson, sicer začetnik boja proti monopolom in “robber barons” za predsednika Fed nominiral Thomasa D. Jonesa, predsednika osovraženega monopolista International Harvester. Jones je naletel na huronsko nasprotovanje znotraj demokratske stranke, za katere je predstavljal vso zlo vsemogočnih monopolistov za ameriško družbo. Tako približno liberalni demokrati danes sovražijo velike banke in Summersa kot glavnega protagonista deregulacije bančnega sektorja v administraciji Billa Clintona. Jones je moral odstopiti po ponižujočem zaslišanju pred senatnim bančnim komitejem, Summers se je temu ponižanju izognil še pred zaslišanjem. Nadaljujte z branjem

So bolj premožni ljudje manj etični?

Se bolj premožni, ki se vozijo v bmw-jh, mercedesih in porschejih, manj pogosto ustavljajo pred prehodi za pešce in bolj pogosto kršijo prometne predpise ? Ali bolj verjetno kradejo drugim? Se bolj verjetno manj etično obnašajo, bolj verjetno lažejo na pogajanjih, bolj pogosto goljufajo in se manj etično obnašajo na delu? Študija Piffa et al (2012) iz Department of Psychology, University of California, Berkeley, z naslovom “Higher social class predicts increased unethical behavior” trdi natanko to. In sklepa, da je to zaradi njihove večje nagnjenosti k pohlepu. Nadaljujte z branjem

Larry Summers odstopil kot kandidat za predsednika FED

Larry Summers, glavni ekonomski svetovalec predsednika Obame, je včeraj predsedniku poslal pismo, da umika svoje ime iz liste kandidatov za predsednika Fed. Kot sem že nekajkrat pisal, je bil Summers kot favorit Obame tarča mnogih medijskih spopadov, ki so problematizirali bodisi njegovo vlogo pred finančno krizo, bodisi njegovo pomanjkljivo poznavanje delovanja monetarne ekonomije, bodisi njegov kontroverzni karakter. Nadaljujte z branjem

Kako živijo fantje iz Wall Streeta, ki so povzročili krizo

Center for Public Integrity je objavil zapis v treh delih, kako živijo gospodje iz Wall Streeta, ki so povzročili finančno krizo: Richard Fuld (Lehman Brothers), Jimmy Cayne (Bear Stearns), Stanley O’Neal (Merrill Lynch), Chuck Prince (Citigroup) in Ken Lewis (Bank of America). Nikomur od njih se ni nič zgodilo, država je rešila njihove banke (razen Lehman Brothers), zavarovanje pa je pokrilo njihovo odškodninsko odgovornost. Gospodje m irno živijo v svojih luksuznih vilah in apartmajih. Kot bi rekel Krugman: Heads They Win, Tails We Lose.