V čigavem interesu ni varstvo konkurence?

Okrožno sodišče v Ljubljani je prejšnji mesec razglasilo sodbo, s katero je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek operaterja T-2 proti Telekomu Slovenije v višini sto trideset milijonov evrov. T-2 je vložil tožbo že pred šestimi leti zaradi domnevnih protikonkurenčnih dejanj Telekoma Slovenije, ki naj bi mu preprečevala uspešen vstop na trg internetnih storitev. Glavna obravnava se je začela šele letos januarja, vendar se je končala v pičli uri in pol, tako da je bila sodba pričakovana. Sodnica si na obravnavi sploh ni zastavila vprašanja, ali so obtožbe o telekomovih zlorabah prevladujočega položaja utemeljene, ampak je najprej preverjala, ali je T-2 predložil dovolj dokazov za izračun škode. Ker po njenem mnenju za dober kubični meter dokumentov ni bilo dovolj, je postopek zaključila, ne da bi T-2 dala priložnost, da dokaze ustrezno dopolni. Ob takšnem zaključku postopka, v katerem sta sprti stranki v šestih letih priprav skupaj napisali skoraj tri tisoč strani vlog in sodišču predložili prek pet tisoč dokaznih listin, se upravičeno zastavlja vprašanje, kdo je večji nasprotnik konkurence, telekom ali zakon o pravdnem postopku in slovenska sodišča? Ali pa ne gre morda za usklajeno delovanje?

Telekomovo vodstvo vztrajno zatrjuje, da spoštuje slovensko zakonodajo in da ne krši konkurenčnih pravil. A dejstva govorijo drugače. Telekomovi konkurenti se že od leta 1997 borijo proti njegovim zlorabam prevladujočega položaja. V petnajstih letih je bilo proti telekomu pri javni agenciji za varstvo konkurence (prej urad) uvedenih vsaj ducat postopkov. Agencija pri obravnavanju telekomovih domnevnih zlorab ni bila posebej zavzeta, saj so postopki ugotavljanja kršitev vselej trajali dlje, kot je predpisovala zakonodaja, a je vendarle izdala nekaj odločb.
 
V treh primerih je celo vrhovno sodišče potrdilo odločbe agencije o ugotovljenih zlorabah in protikonkurenčnem ravnanju telekoma. Nekaj odločb agencije še čaka na dokončno presojo sodišča, a se postopki vlečejo mnogo predolgo. Trenutno je pri agenciji odprtih še nekaj postopkov proti telekomu, ki obravnavajo vsaj ducat različnih zatrjevanih zlorab. Med njimi je tudi postopek, ki je bil uveden na predlog T-2 že pred tremi leti in bi moral biti končan že lani, pa agencija še ni objavila niti povzetka relevantnih dejstev.
Pri zagovarjanju protikonkurenčnega ravnanja telekomu z izvedenskimi mnenji pomagajo uveljavljeni strokovnjaki in institucije. Ti so že v več postopkih dokazovali, da telekomova ravnanja konkurentom ne povzročajo škode, ampak so zanje celo koristna, saj jih obvarujejo pred vstopanjem in delovanjem na trgih, kjer bi sicer poslovali z izgubo. Pomisleke najdemo tudi v delu slovenske pravne stroke, češ da Slovenija še ni zrela za varstvo konkurence v zasebnem interesu, saj naj bi obstajala bojazen, da bi konkurenti odškodninske postopke zlorabljali izključno zato, da bi podjetjem s prevladujočim položajem odvzeli del njihovega tržnega deleža. Strokovno gledano so takšna mnenja absurdna, a služijo razvpitemu »nacionalnemu interesu«, sloganu, katerega vsebinske meje se prilagajajo vsakokratnim potrebam nosilcev teh interesov.
 
Zagotovo tudi večinskemu lastniku telekoma, državi, ki prek svojih sodišč odloča o svoji lastnini, ne ustreza, da bi se z uspelimi tožbami zmanjševala vrednost »družinske srebrnine«, ki z dividendami polni državni proračun in različne interese(nte) in ki bo, kot vse kaže, še nekaj časa ostala v večinski državni lasti. Vendar vse dokler bo država lastniško prisotna v telekomu, ni mogoče popolnoma izključiti »obremenjenosti« agencije in sodišč z državnim lastništvom in »samocenzure« pri ugotavljanju telekomovih zlorab oziroma povzročene škode.
_______
.
Vir: Dušan Caf, Sobotna priloga Dela

One response

  1. Če se je tako hitro končalo, verjetno ni bilo premalo dokazov, ampak ni bilo razloženo, zakaj je škode 130 mio EUR. Najprej moraš povedati, zakaj si za (natanko) 130 mio EUR na slabšem, šele nato to dokazuješ. Izgleda, da jim tega na 1500 straneh ni uspelo.

%d bloggers like this: