Je Slovenija najbolj korumpirana evropska država?

Sandra Damijan

Včeraj so mediji povzeli raziskavo svetovalnega podjetja Ernst & Young, da sta korupcija in podkupovanje v evropskem gospodarstvu običajna praksa, neslavna rekorderka v Evropi pa je Slovenija, kjer je delež menedžerjev, za katere je podkupovanje običajno, kar 96 odstotkov. Slovenija naj bi bila na podlagi raziskave najbolj skorumpirana država v evropskem poslovnem okolju. In to z naskokom glede na vse ostale države. Toda poznavajoč druge podobne oziroma bolj kompleksne raziskave, pa se je z rezultati raziskave Ernst & Young, ki so sicer poželi veliko medijsko zanimanje in strinjanje, težko strinjati.

Raziskava Ernst & Young je bila opravljena med novembrom in decembrom 2012, v njej je sodelovalo 3,459 zaposlenih v velikih podjetjih iz 36 držav. V Sloveniji so opravili razgovore s 100 zaposlenimi. Zastavili so dve vprašanji na temo korupcije. Od tega je ključno eno vprašanje, iz katerega tudi izhaja glavna medijsko izpostavljena statistika, in sicer:

Bribery/corrupt practices happen widely in business in this country.

Q: Can you indicate whether you think the following applies, or does not apply, to your country or industry?

Nato so anketarji iz odgovorov vprašanih izločili tiste, ki so odgovorili, da ne vedo. Izmed preostalih, ki so odgovorili bodisi pritrdilno bodisi nikalno, pa jih je očitno 96 % izjavilo, da je podkupovanje v Sloveniji običajna praksa.

Lahko zaupamo tem podatkom, da je Slovenija med vsemi 36 zajetimi državami (od tega 27 iz Evrope) najbolj koruptivna evropska država? Ali drugače, da je v Sloveniji korupcija v poslovanju najbolj razširjena med vsemi evropskimi državami?

Težko. Teh rezultatov iz rokohitrske raziskave svetovalnega podjetja Ernst & Young namreč ne potrjujejo druge bolj uveljavljene in bolj kompleksne raziskave. Denimo raziskava Transparency International iz leta 2012 kaže, da je glede razširjenosti korupcije Slovenija na visokem 37. mestu izmed 174 držav. Denimo Rusija, ki je na lestvici Ernst & Young bistveno pred Slovenijo (manj koruptivna), je denimo na lestvici Transparency International šele na 133. mestu, torej med najbolj korumpiranimi državami na svetu.

Dokaj podobno sliko kaže zelo kompleksna raziskava, ki jo vsaka tri leta na velikem vzorcu podjetij v 27 državah naredita Svetovna banka in EBRD. Gre za t.i. BEEPS (Business Environment and Enterprise Performance Survey) raziskavo, ki ocenjuje kvaliteto poslovnega okolja v posameznih državah. Ankete zajemajo od 200 do 1,200 podjetij v vsaki državi, odvisno od velikosti države. V Sloveniji je bilo v letu 2009 anketiranih 276 podjetij. Pri tem anketarji zastavljajo številna in zelo kompleksna vprašanja tudi za področje razširjenosti različnih vrst korupcije. Denimo: Je običajno, da morajo podjetja v vaši dejavnosti plačevati podkupnine ali dajati darila državnim uradnikom za pridobitev posla? Kolikšen odstotek glede na vrednost posla? Je običajno, da podjetja plačujejo podkupnine ali dajejo darila državnim uradnikom, da bi vplivale na ustrezno »ureditev« zakonov, vladnih uredb ali regulativnih postopkov? Je običajno, da morajo podjetja plačati podkupnine ali dajati darila sodnikom, da bi lahko v roku rešila sodni spor?

No, in če primerjate odgovore (glej tabelo) slovenskih menedžerjev v letu 2009 o razširjenosti neformalnih plačil državnim uradnikom za pridobitev posla v njihovi dejavnosti, jih je le 7 izmed 276 (le 2.5% !) odgovorilo, da je plačevanje podkupnin običajno. In naprej, med temi, ki so pritrdilno odgovorili, znaša ocenjena povprečna vrednost podkupnine dober 1 % vrednosti posla. Med vsemi 27 tranzicijskimi državami je Slovenija na predzadnjem mestu glede razširjenosti korupcije. Najbolj razširjena praksa dajanja podkupnin naj bi bila v Latviji (17% podjetij), povprečna vrednost podkupnine pa naj bi znašala dobrih 5 % vrednosti posla. V Albaniji pa denimo 15%.

Tabela: Percepcija korupcije med menedžerji v 27 tranzicijskih državah (BEEPS, 2009)

Korupcija2

Podobna je slika glede razširjenosti state capture-ja, to je, ko podjetja z različnimi načini v svoje lovke ujamejo državne institucije, da zakonodajo in regulativo prilagodijo njihovim interesom. V Sloveniji je takšno prakso prijavilo le 6 anketiranih menedžerjev (2.2%), v Uzbekistanu pa denimo kar 40%.

Velja pa pogledati dinamiko percepcije razširjenosti korupcije v poslovanju skozi čas. Leta 2005 je denimo v istem vzorcu podjetij 33 menedžerjev (14.8%) pritrdilno odgovorilo, da je so neformalna plačila običajen način poslovanja v njihovi dejavnosti, povprečna vrednost podkupnine pa naj bi znašala dobrih 3.4 % vrednosti posla.

Je tem podatkom BEEPS mogoče bolj zaupati kot denimo podatkom, ki jih je zbralo svetovalno podjetje Ernst & Young? Ne vem. Trdim lahko le, da ima raziskava BEEPS že zelo dolgo tradicijo (od leta 1999), da je precej bolj kompleksna in da je narejena bolj strokovno.

Merjenje korupcije je namreč metodološko precej zahteven, če že ne nemogoč podvig. Namreč razširjenosti korupcije ni mogoče neposredno izmeriti, mogoče je z anketami oceniti le percepcijo ljudi glede razširjenosti korupcije. Tukaj pa se pojavi precej metodoloških problemov.

Prvič, če se denimo neko leto pojavi nekaj odmevnih poslovnih škandalov, bodo ljudje na pojem korupcije zaradi intenzivnega poročanja medijev bolj pozorni in bodo seveda v raziskavi za letošnje leto odgovorili, da je korupcija zelo razširjena, čeprav se jim še lani ni zdela tako razširjena. Gre preprosto za psihološki moment, ustvarjen z odkritjem koruptivnih praks ter intenzivnim medijskim poročanjem o njem. Večja javna pozornost na korupcijo ne pomeni nujno, da imamo slednje več, temveč lahko pomeni, da korupcijo bolje razumemo in imamo manjšo toleranco do tovrstnih dejanj.

Drugič, definicija korupcije ni poenotena. Pojavlja se v različnih oblikah, med katerimi je najpogostejše podkupovanje, kjer se z neformalnimi plačili nezakonito vpliva na opravljanje uradne dolžnosti ali na sprejem zakonodaje t.i. nezakonito lobiranje. Prav tako so dejanja, ki veljajo za neetična, ali dajanje določenih daril, ki štejejo za nezakonita pri nas, denimo v nekaterih izmed držav, zajetih v raziskavah, povsem ustaljene etične in legalne poslovne prakse oziroma se darila lahko štejejo med poslovne odhodke. Torej, pomembno je upoštevati pristranskost mnenja zaradi različnega razumevanja definicij korupcije, različnih kulturnih norm in nenazadnje tudi stopnje politične svobode med državami, ki lahko vplivajo na izbiro posameznih ocen in pripravljenost zaposlenih v podjetjih govoriti o vprašanjih korupcije zaradi strahu pred maščevanjem. Raziskava se do tega nikjer ne opredeljuje. Resno dvomim, da sta denimo Nigerija ali Rusija glede na stopnjo politične svobode bolj odkriti in priznavata problem kot pa ga denimo respondenti iz Slovenije.

Tretjič, merjenje korupcije je izjemno zahtevna naloga, sploh na ravni podjetij, saj noben menedžer pri zdravi pameti ne bo prostovoljno priznal, da je kadarkoli koruptivno ravnal. Zato so vsa vprašanja v tovrstnih raziskavah posredna – sprašujejo o tem, ali so tovrstne poslovne prakse običajne v okolju ali panogi, kjer podjetje deluje, ne pa v samem konkretnem podjetju. Mnenja in percepcije menedžerjev pa so seveda lahko zelo pristranska, odvisna od aktualnega trenutka. Mnenja zato običajno niso najboljši kriterij za presoje glede dejanske razširjenosti korupcije.

Ne glede na to, da korupcije nikoli ni mogoče (dovolj) pravilno in natančno izmeriti, pa je pomembno, da se povečuje javna zavest glede njene škodljivosti in da se jo aktivno preganja na različnih ravneh.

Ernst & Young v svoji raziskavi pravilno ugotavlja, da je potreben compliance podjetij z zakonodajo in etičnimi standardi. Ključno je, da se korupcijo učinkovito zatira tam, kjer nastaja, in sicer na obeh straneh korupcijske verige. Državne institucije z učinkovitimi načrti integritete in mehanizmi odkrivanja koruptivnih praks. Na ravni podjetij pa je seveda ključna uvedba višjih standardov korporativne integritete na vseh nivojih z uvedbo učinkovitih compliance mehanizmov. Ko se bosta z organizacijsko kulturo podjetja poistovetila tako vratar kot predsednik uprave in jo bosta zaživela, bo podjetje ustvarilo temelje za uspešno in stabilno poslovanje.

O tem sva že oba z Jožetom pisala v Kriza vrednot in kako do bolj poštenega poslovanja in v Rotten apples or rotten orchard? Non-compliance is strangling firm performance. Nedavna raziskava, ki jo je naredil Center of Ethical and Legal Compliance (CELC, 2012) kaže, da dosegajo podjetja, ki so bila ocenjena najvišje glede etičnosti poslovanja (World’s most ethical companies, WME), sistematično in značilno višji donos glede na vložena sredstva. V letih 2010 in 2012 je bil donos na sredstva v WME podjetjih v povprečju za štirikrat višji kot pri podjetjih, ki se nahajajo na prestižni listi največjih svetivnih podjetij S&P 500. Torej etičnost in korporativna integriteta se splačata.

One response

  1. Spoštovana gospa Sandra Damijan

    Strinjam se z vami. Korupcija je res anketno težko ulovljiva, posebno še takšna neposredna in jasna. Če pa bančni sistem deluje »splošno prijateljsko« in pride do opustitev dolžnih ravnanj in dopustitev površnosti, tako v bankah, kot v podjetjih, je to velik rezervoar, ki je napojil in še napaja verjetno največji del slabih terjatev bank. Ta »prijateljska« praksa je znak česa? Jaz in moji kolegi temu pravimo finančni primitivizem. Če bi bilo pri nas v Sloveniji po finančni plati vse lepo in prav, banke ne bi imele 18 ali celo 40% potencialno slabih kreditov, (podatek iz komentarja »markgolob« na prispevek v Damijanovem blogu (v celoti zelo dobrem blogu), z naslovom: Prisilna uprava iz Bruslja?)

    Že to, da so se lahko že pred konjunkturo kapitalsko šibka podjetja zadolževala še v času konjunkture in da je zadolževanje doseglo rekordne stopnje rasti in več kot podvojitev v nekaj letih, je tudi močan indikator. Isto govori tudi podatek, da so pri nas poleg bank glavni problem pod-kapitalizirana podjetja in da je sanacija obojega povezana, kar seveda drži. Zaradi tega je naša gospodarska, socialna ter družbena situacija izredno težka, ob jalovi eliti pa nerešljiva. “The country has a governance problem of major proportions,” pravi tujina, jaz pa bi dodal, da na vseh nivojih in to najmanj od začetka konjunkture dalje.

    Če se vrnem na temo – sklep se torej ponuja v smeri, da pri nas korupcije, opredeljene kot nameren odmik od zdravih presoj in ravnanja v korist »prijateljev«, sploh nismo »potrebovali«, ker so ta »odmik« radodarno nudile banke. Ker so ob tem odpovedale tudi vse druge sistemske institucije (najmanj ukrepanje BS in vlade), lahko mirno rečemo, da je strokovno, politično in akcijsko, odpovedala vsa obstoječa »elita«.

    Če spet ponovim – po mojih sedanjih vedenjih, je največji del težav v bankah posledica odmika od zdravih presoj. Malo poenostavljeno in karikirano – v časih konjunkture se je vse, od malo večja pekarne, trgovine, avtomehanične delavnice, do malo bolj resnih podjetij, hotelo ukvarjati še z naložbenimi posli (predvsem z nepremičninami). Podjetja, večinoma že takrat finančno šibka, so s »pomočjo« bank obseg zadolženosti brezmejno povečala. Takšne odobritve financiranj so bile argumentirane v bankah s par stavki v smislu (karikiran primer za mala podjetja); “predlagana naložba je sprejemljiva saj je stranka naš komitent, ki redno vsak mesec plačuje leasing obrok za avto”.

    Ob pogledu na preteklo dokumentacijo raznih komitentov, bi se verjetno lahko vprašali, ali je to kar vidimo sploh mogoče, in že naslednji trenutek postali besni. To kar se zahteva sedaj (razne projekcije denarnih tokov, .., skratka večino stvari v skladu s KPFN), bi se moralo po predpisih zahtevati že tedaj. Seveda je večina sedanjih naporov na žalost čisto prepozna, razen za zaslužke raznih svetovalnih hiš, ki včasih tudi na zahtevo bank delajo še razne napol utopične sanacijske programe, prestrukturiranja, itd. Pa nič od tega ne bi bilo treba, če bi vsi ves čas delali »normalno« strokovno in profesionalno.

    Povedati hočem, da je brezmejna ponudba financiranj (ki seveda ni bila omejena z nikakršnimi dejavniki kritične presoje tveganja in napovedovanja “best” in “worst” scenarijev) uničila še core business podjetij. Rezultat je dvojno slab. Špekulacije se niso izšle, ker sedaj zadev ni mogoče prodati po cenah, ki so v knjigah, hkrati pa so finančni stroški v teh letih že pojedli morebitni dobiček, ki bi bil ustvarjen ob takrat predpostavljenem pozitivnem trendu. Najhuje pa je, da zaradi tega najbolj trpi “core” dejavnost podjetij, ki ob poslabšanju še drugih dejavnikov, velikokrat pripelje do neslavnega konca. Skratka, v dobrih časih je veljalo pravilo, da zadeve ne morejo iti na slabše, da se vsak lahko ukvarja z vsem, čeprav velikokrat niti tveganj v “core” branži ni poznal, kaj šele obvladoval. Bankirji pa tudi niso spraševali neprijetnih vprašanj, da v vsesplošni evforiji ne bi »izgubili« komitenta.

    Skratka, če ponovno karikiram, »potrebe« po korupciji niti ni bilo, saj se je denar očitno kar sam ponujal na okoli.

    Seveda pa so takšne razmere rodile marsikateri »načrt« finančnih spretnežev. Vendar sem tudi tu prepričan, da bi že ob normalnem delovanju sistema pregona, ki bi sledil načelu “Just Follow the Money”, veliko lahko odkrili in ugotovili ter ob normalnem delovanju sodnega sistema tudi obsodili . Domnevam, da je bil ta del finančnih mahinacij »rezerviran« za manjši krog oseb. Če zopet karikiram – morda pa prava korupcija in malverzacije v primerjavi z NAČINOM dela naših bank in podjetij z denarjem in tveganji sploh ni velik problem in je analiza E&Y res brezpredmetna in »tendenciozna«.

    Da ne bo vse črno. So tudi podjetniki, ki zadeve znajo peljati, poznajo svoj “core business”, znajo razložiti najmanjše podrobnosti poslovnega modela svojega podjetja, in ki vejo npr. kakšno ročnost kredita rabijo za svoj posel in ga ob zapadlosti tudi poravnajo…brez težav. Ampak takšnih je premalo. Žal je več takšnih, kjer se zdi, da že stranski opazovalec z malo ekonomskega znanja, ve o podjetju več kot lastnik sam…,ki le predvideva, da se bodo prihodki njegovega podjetja v prihodnjem letu povečali za 40% ali več in da se bosta cedila med in mleko in zato naj banka …. a že pri vprašanju na katerih segmentih ali na katerih trgih, ki ga je banka naposled le začela zastavljati preden odobri kredit, nastane težava pri odgovoru. Če se vrnem v preteklost, kdo je bil tu nor banka ali komitent?

    Naj zaključim. Ni bil samo »odziv« podjetij, bank, Banke Slovenije in države … na krizo problematičen, ker kažejo simptome nesposobnosti na področjih analize, prepoznavanja in ukrepanja, tudi »pohod« v krizo je bil tlakovan z nestrokovnostjo, opustitvami in dopustitvami. Vse v neskladju s ZGD+ZFPPIPP+KPFN&ETIKA, kar je vsaj odškodninsko pregonljivo. Klasično korupcijo smo torej nadomestili kar z: “a governance problem of major proportions,”. Ekonomska stroka, stanovske institucije, sistemske institucije in politika pa niso storile in še vedno ne storijo NIČ.

    Lep pozdrav Igor

%d bloggers like this: