V poplavi slabih informacij o Sloveniji končno tudi kakšna dobra. Thomas Mayer, do lani glavni ekonomist Deutsche Bank, je naredil lestvico ranljivosti evro držav na krizo, po kateri je Slovenija med 17 državami z evrom šele na 15. mestu. Od nje sta manj ranljivi le Nemčija in Estonija.
Vir: Die Welt
Mayerjeva lestvica Slovenijo uvršča na tako ugodno mesto predvsem zaradi bolj zdravih makroekonomskih fundamentov – presežka v trgovinski in storitveni bilanci, relativno nizkega javnega doga ter majhnega deleža bančnega sektorja v BDP (dobrih 140%). Po teh kazalcih Slovenija seveda prednjači pred starimi članicami EU (Francija, Belgija, Nizozemska, Avstrija).
Toda solidni makroekonomski fundamenti niso dovolj. Niso dovolj, da prepričajo finančne trge. Avgusta lani sem pisal o raziskavi, ki sta jo naredila Paul de Grauwe in Yuemei Ji (2012), v kateri sta pokazala na sistematično napačno ocenjevanje rizičnost držav s strani finančnih trgov:
finančni trgi se niso obnašali racionalno pred krizo in so – zaradi učinka monetarne unije – podcenjevali rizike, povezane z visoko zadolženostjo posameznih članic. Po začetku krize pa so te rizike nenadoma začeli precenjevati in z dvigom “spreadov” ranljive države še globlje pahnili v krizo ter na rob ali onstran bankrota.
Podobno nagnjenost finančnih trgov k histeriji sta pokazala tudi Lagi in Bar-Yam (2012) in nakazala, da bi lahko bili družbeni stroški za Grčijo bistveno nižji (manj striktno varčevanje, nižji padec BDP in manj izgubljenih delovnih mest), če finančni trgi ne bi iracionalno in histerično ponoreli.
In natanko to je problem Slovenije. Z napačnimi makroekonomskimi politikami v času Pahorjeve vlade v letih 2009-2011 (dvig plač v javnem sektorju in pokojnin, zavračanje sanacije bank ter zadolževanje za tekočo porabo) se je sama spravila v kot, v milost in nemilost finančnih trgov. Prav nič nam ne pomaga, če naši makroekonomski fundamenti na papirju izgledajo boljše od avstrijskih ali nizozemskih, če pa ne zmoremo sami odplačati zapadlih obveznosti, sanirati bank in sfinancirati tekočega primanjkljaja v proračunu.Prepuščeni smo temu, kako našo sposobnost odplačila dolgov ocenjujejo finančni trgi. Finančni trgi pa so kot morski psi – ko zavohajo kri, napadejo.
Problem pa je seveda tudi drugje, česar ne Mayerjeva lestvica ne drugi komentatorji in ocenjevalci ne gledajo: še večji problem se nahaja v precej gnilih mikroekonomskih fundamentih Slovenije. Slovenska podjetja so večinoma močno prezadolžena in s tem paralizirana in nesposobna novih razvojnih projektov, hkrati pa so zaradi zgrešene ideologije nacionalnega interesa in odganjanja tujega kapitala tudi večinoma odrezana iz globalnih verig vrednosti. Prav te pa so v času krize prinesle precejšnjo stabilnost češkemu, madžarskemu, slovaškemu in poljskemu izvozu.
DAMIJAN blog 
Mayer-jeva ocena ni nič novega. Že v poročilu “The 2012 Euro Plus monitor” Berenger Banke in Lisbon Group – think tank-a, ki za EU ocenjuje fundamentalno ekonomsko zdravje držav članic je Slovenija (glej stran 93) rangirana kot 2. najbolj odporna na finančne krize, kot 6. z največjim razvojnim potencialom, kot 1. v EU glede na hitrost odpiranja novega podjetja,… V Overall assesment pravijo : “Small, dynamic catching-up economy with above-average scores on fundamental health. Fiscal and banking problems should be manageable once political consensus is found.” V resnici bi se Slovenija z vlado, ki ve kaj dela, morala relativno hitro izvleči iz krize oz. kljub strahovitim napakam 1. janševe vlade sploh ne bi smela pasti vanjo. Niti od daleč ni vsega kriva Pahorjeva vlada. Kriva je, da ni odpovedala Virantove reforme, da je večala plače v času krize, da ni izpeljala do konca sanacije bank in da ni zagnala ključnih projektov, ki bi lahko nosili gospodarsko rast. Je pa odločno podprla izvoz, delno omilila kreditni krč, vzpodbudila raziskave in razvoj ter omilila posledice krize za najbolj prizadete. Bistveno večjo škodo je naredila 2.janševa vlada z izrazito zmedeno makroekonomsko politiko (tukaj je Križanič prava perla proti Šušteršiču), ki je z “ritjo podrla vse kar je naredila z rokami”. Podrla je gospodarsko rast in zaupanje potrošnikov, z nespametno politiko (praporščaki, obtoževanje sindikatov) pa je odgnala sindikate in opozicijo , ki so bili v začetku izrazito kooperativni. To kar sta v nadaljevanju s svojimi izjavami počela Janša in Šušteršič, ki sta v tipični desničarski maniri poskusila prestrašiti slovensko javnost (de facto pa prestrašila investitorje), meji na veleizdajo. Če bi se to zgodilo na Japonskem bi premier in finančni minister že zdavnaj naredila sepuku (harikiri) v Dietu.
Glede naših problemov – podjetja v celoti so vsaj po kazalcu dolg/BDP zadolžena pod evropskim povprečjem (98% vs.100 v EU; vir: EC AMECO) srednja in mala podjetja niso zadolžena, problem je 20 do 30 velikih podjetij, ki so se finančno raztegnila v obdobju kreditne ekspanzije. Ta so resen problem, vendar je zaradi svojega obsega, podkapitaliziranost teh podjetij povsem rešljiv problem. “Nacionalni problem” ni nikakršen problem, problem je da nihče ne skrbi za nacionalni interes, da se na njem brezkompromisno lomijo ideološka kopja in pa predvsem zelo realni ekonomski domači in tuji ekonomski interesi.
Všeč mi jeVšeč mi je
Marko,
tvoje navajanje je spet pomanjkljivo in zavajajoče. O zadolženosti glej raje podatke OECD (https://damijan.org/2013/04/09/slika-dneva-zadolzenost-slovenskih-podjetij/). 20-30 velikih podjetij ne more povprečja zadolženosti slovenskih podjetij tako dvigniti. Bilo bi dobro, da naslednjič navedeš kredibilen vir in link na vir, da lahko kdorkoli preveri tvoje trditve. Tako se dela v akademskem svetu.
Podobno ozirioma še huje je s tvojim pavšalnim govorjenjem glede krivde za slovenski zlom. Brez kakršnekoli argumentacije, podprte s podatki in viri, pripisuješ krivdo Janša-Šušteršičevi politiki. Poglej si razloge za zlom v danes objavjenem poročilu OECD ter njegovi oceni, katera vlada je stabilizirala zadeve (glej http://www.oecd.org/economy/surveys/slovenia-2013.htm)
Brez ustrezno argumentirane in dokumentirane razprave v prihodnje ne bom več objavljal tovrstnih (pavšalnih) komentarjev.
Všeč mi jeVšeč mi je
G. Damijan to je zelo dober prispevek, posebno še zadnji odstavek o »precej gnilih mikroekonomskih fundamentih«. V enem prejšnjih komentarjev na vašem blogu sem že govoril o finančnem primitivizmu kot posledici nedela po ZGD+ZFPPIPP+KPFN&ETIKA. Če bi gospodarstveniki delali že zgolj po tem zakonsko obveznem sklopu, bi bila »gniloba« sistemskih razsežnosti v veliki meri prihranjena, saj bi jih vsa dejstva in celovita analitika napeljevale na drugačno upravljavsko politiko.
Vzemimo za primer gradbeništvo. Analiza večje skupine pomembnih gradbenih podjetij, narejena leta 2010, in poskus ocene teh podjetij po Altmanovem testu (narejena iz podatkov iz poslovnih poročil objavljenih na AJPES in z določenimi prilagoditvenimi predpostavkami) je pokazala, da so bila praktično vsa pomembna gradbena podjetja iz Slovenije v coni nagnjenosti k stečaju že v letih pred konjunkturo in tekom let konjunkture. (Analiza je bila narejena v XY podjetju kot analiza konkurence, zato je ne morem razkriti). Podjetja bi morala, posebno še v času konjunkture, zastaviti čisto drugačno upravljavsko politiko kot so jo. Podjetja so ustrezala tudi vsem kvalitativnim merilom iz tujih študij, ki so opisovala, kakšne lastnosti in načine dela imajo gradbena podjetja, ki jih, z veliko verjetnostjo, vodijo v stečaj. Med temi lastnosti sta v samem vrhu avtokratsko vodenje in šibka finančna funkcija.
Ne spuščam se v motive poslovodij (praviloma tudi (so)lastnikov podjetij), ki so se požvižgali na strokovna opozorila, kjer so slučajno bila. To je še bolj v nebo vpijoče, ker je bilo jasno, da se mora gradbeništvo usmeriti na tuje trge in se zato tudi finančno usposobiti. Seveda učinkovitosti in finančnih kondicij resnih tujih podjetij niso niti približno dosegala. Poslovodje (pa ne pretiravam) še v času velikega poglabljanja krize niso dojeli, da problemov ni več mogoče rešiti z lobiranjem in nekaj »ta pravimi« telefonskimi klici in so namesto resnega sanacijskega dela predvsem ugibali, na katero številko morajo še poklicati, da bodo uslišani. Sanacij si poslovodje, zapleteni v razna omrežja, niso niti mogli privoščiti, še manj pa sanacijo prepustiti neobremenjenim sanatorjem, zaradi velike množice okostnjakov, ki bi začeli padati iz omar. Ko ni bilo več druge poti, pa so, na račun vseh ostalih deležnikov, začeli reševati predvsem sebe in svoje vložke. Načina dela, ki je bil skregan s potrebno strokovnostjo, in ki je pripeljal v navedeno stanje, so se »vadili« v trikotniku z državo in bankami.
Banke imajo v gojitvi »gnilobe« posebno mesto. Imele so moč in imajo moč, da kreditno odvisna podjetja in njihova poslovodstva prisilijo v strokovno delo, že iz naslova in potreb bančnega strokovnega dela. Banke bi morale kontinuirano obravnavati finančne položaje podjetij oziroma jih najprej sploh zahtevati. Seveda iz razlogov, ki so za sedaj znana le njim, tega niso počele in sistematično zanemarjale svoje strokovne principe – tako glede nabora podatkov, analiz, ocen, načrtov in projekcij za spremljavo podjetij in njihove obdelave, kot glede ocenjevanja tveganj. Tako smo imeli opustitve zakonsko dolžne celovite strokovnosti in dopustitve nestrokovnosti tako v podjetjih, kot tudi v bankah. Banke so odgovorne, da je finančni primitivizem dobil sistemske razsežnosti in postal sistemsko tveganje.
Nadzor v Banki Slovenije nad načinom dela bank je tudi popolnoma odpovedal. Banka Slovenije bi morala reagirati najmanj takrat, ko je zaznala enormno širjenje bančnega kreditiranja že v bankah; alarm pa bi moral biti zelo glasen, ko se je to dogajalo na agregatni makro ravni, pa ni naredila ničesar. Nasprotno samo gledala je dogajanje. Nič ni naredila niti država, čeprav je spremljala (upam da je – če ni, je to malomarnost prve vrste) makroekonomske agregate in razmerja tako na ravni panog, kot na ravni države. Navedena dejstva bi morala razkriti vsaka analiza, ki naj bi bila podlaga za razne industrijske, panožne pa tudi makroekonomske politike.
Seveda se človek ob vsem tem vpraša, kaj so delali vsi silni inštituti in vladne službe, skupaj z raznimi razvojnimi, gospodarskimi in finančnimi ministri, da tega kar se dogaja, niti opazili niso (vsaj tako je videti). Že vpogled v poslovna poročila na AJPES oziroma njihove, po raznih ključih, narejene agregate, bi razkrila »gnilobo«, kot ji pravite. Namreč sedanje »odkritje«, da je problem v gospodarstvu in njegovih finančnih neustreznih razmerjih, je že dolgo, praktično ves čas, naravnost skakalo v oči.
In še enkrat bom ponovil – nedelo v skladu s ZGD+ZFPPIPP+KPFN&ETIKA je odškodninsko pregonljivo in z obratnim dokaznim bremenom za poslovodstva. Odškodninske tožbe iz naslova OPUSTITEV dolžne strokovnosti in skrbnosti bi morale postati standard in sprožiti bi jih morala že država še posebej v postopkih, ki se končajo v stečajih in prisilnih poravnavah, saj je preko prispevkov in davkov tudi oškodovana. Večina primerov, ki jih vidimo v medijih je po mojem prepričanju vsaj odškodninsko obsodljivih, že zgolj iz tega »malomarnostnega« zornega kota. Še pomembnejši, pravzaprav neprecenljiv in blagodejen učinek pa bi tožbe in seveda obsodbe zaradi malomarnega dela, imel na funkcioniranje gospodarskega sistema v prihodnosti. Poslovodstva, ki so delala v skladu z ZGD+ZFPPIPP+KPFN&ETIKO in torej niso bila strokovno malomarna in torej iz tega naslova niso oškodovala oziroma dodatno oškodovala ostalih deležnikov, to z lahkoto dokažejo.
Lep pozdrav Igor
Všeč mi jeVšeč mi je