Nova stranka ekonomistov

Perpetuacije v slovenskem političnem prostoru v zadnjih mesecih so po eni strani pripeljale do padca Janševe vlade in do konstituiranja nove (levo-sredinske), po drugi strani pa so še bolj zaostrile splošno nezadovoljstvo s politično elito in želje po neki novi politični alternativi. Tudi sam zadnje tedne dobivam precej pobud, da bi se morali organizirati in okrog jedra ekonomistov oblikovati novo stranko. Vendar pa stvari niso tako preproste, kot kažejo izkušnje iz Italije, Nemčije ali tudi naše domače.

Nezadovoljstvo s politično elito je v Italiji na površje naplavilo komika Beppeja Grilla, ki seveda ne ponuja nobene alternative za Italijo razen negovanja splošnega nezadovoljstva z vsem. Grillo je samo zakompliciral stvari in Italijo odpeljal stran od rešitev, ki bi pomagale prebroditi gospodarsko krizo. Nič drugače ni z drugim komedijantom – Berlusconijem. Komedijanti pač ne iščejo in ponujajo rešitev, ampak zgolj parodirajo aktualno stanje. In s tem izkazujejo svojo lastno nemoč.

Nič drugače ni bilo s poskusi političnih alternativ po Evropi, denimo na Finskem ali z nemškimi Pirati. Vse so zamrle zaradi pomanjkanja koherentnega programa in notranjega veziva. Podobne so izkušnje s slovenskimi protestniki. Civilnodružbena gibanja, ki so odraz splošnega nezadovoljstva s situacijo, hitro izgubijo zalet in moč, če njihovega momentuma ne prevzame bolj artikulirana združba, z jasnimi cilji, jasnim programom, urejeno notranjo strukturo in jasno hierarhijo. Če se torej ne prelevijo v pravo pravcato politično sranko z resnim programom.

No, ampak tudi s tem – z jasnim programom – je lahko problem. Pred kratkim se je v Nemčiji oblikovala “Alternativa za Nemčijo“. Dejansko gre za združbo dokaj prominentnih nemških ekonomistov, ki pa ima zelo izrazit in ekstremno omejen fokus in cilj: razbitje evro območja, ponovna uvedba nacionalnih valut, konec plačevanja pomoči ostalim članicam in odprava ESM mehanizma.

Kot poroča Der Spiegel, nova stranka ekonomistov gradi na nezadovoljstvu s politično elito in njenim demokratičnim deficitom:

“The will of the people regarding (decisions relating to the euro) is never queried and is not represented in parliament. The government is depriving voters of a voice through disinformation, is pressuring constitutional organs, like parliament and the Constitutional Court, and is making far-reaching decisions in committees that have no democratic legitimacy.”

Alternative for Germany appears to be different, though it has yet to produce a party manifesto. Its impressive list of prominent supporters includes a large number of conservative and economically liberal university professors. The most notable name on the list is Hans-Olaf Henkel, the former president of the Federation of German Industries, but it also includes such economists as Joachim Starbatty and Wilhelm Hankel, who were part of the group that challenged Greek bailout aid at Germany’s Constitutional Court.

Main initiator Bernd Lucke, a professor of macro-economics from Hamburg, was a member of Chancellor Angela Merkel’s Christian Democrats for 33 years before leaving the party in 2011 as a result of euro bailout efforts. “The current, so-called rescue policies are exclusively focused on short-term interests, primarily those of the banks,” Lucke told the Frankfurter Allgemeine Zeitung this week.

Cilji te “Alternative za Nemčijo”, ki jo podpirajo prominentni nemški konzervativni in liberalni ekonomisti, so torej izrazito obskurni. In neresni. Če bi postali pomemben del katerekoli vladne koalicije ali če bi katerakoli vlada začela uresničevati njihov edini programski cilj (razbitje evro območja), bi v Evropi seveda dobili situacijo iz časa med Veliko depresijo (1929 – 1933): ekonomski nacionalizem, zaprtje meja za trgovino in kapitalske tokove ter posledično hudo gospodarsko krizo, povečano brezposelnost ter vzpon nacionalizmov, spodbujenih z nezadovoljstvom z gospodarsko situacijo. Evropa se v času te krize lahko za relativno dobro premostitev krize (BDP in s tem življenjski standard se v povprečju v EU v času krize ni zmanjšal) lahko zahvali zgolj dejstvu, da se je uspela upreti natanko takšnim ekstremnim obskurnim nasvetom in programskim ciljem, kot ga ponuja prominentna združba “Alternativa za Nemčijo”. Rešitev za Evropo ni “manj Evrope“, pač pa “več Evrope” in več solidarnosti.

Če bo v Sloveniji z naraščanjem nezadovoljstva letos, do česar bo neizpodbitno prišlo, čim dlje časa bo nova vlada na oblasti (preprosto zaradi dejstva, ker je notranje heterogena, programsko neskladna, politično neenotna in izjemno šibko vodena, zaradi česar preprosto ne more biti učinkovita), se moramo bati točno tega: preraščanja civilnodružbenih gibanj v organizirane politične združbe z zelo omejenimi, vendar izjemno ekstremnimi in obskurnimi cilji. Tovrstna gibanja ali stranke nimajo “velike slike” in ne “čutijo odgovornosti” za širšo politično in gospodarsko situacijo. Zlahka abstrahirajo vse, kar je zunaj njihovega miselnega dometa in edinega fokusa, ki ga imajo.

Zdaj si pa predstavljajte, da se v takšni psihozi vsesplošnega nezadovoljstva pojavi “povsem normalna” stranka, oziroma “normalno, generacijsko mlado in evropsko usmerjeno stranko, na čelu katere ne bi bil patološki narcis” (Dejan Steinbuch). Torej stranko, ki kot odgovor na aktualno gospodarsko recesijo ponuja ekonomski liberalizem, več Evrope in več evropske solidarnosti. Takšna stranka seveda ne more dobiti resne podpore med ljudmi, ki jih ženejo nakopičene frustracije z lastno mizerijo. Ljudje za nastalo situacijo in lastno mizerijo večinsko krivijo prav ekonomski liberalizem in prav gospodarsko odprtost, ki jo enačijo z Evropo.

Prodati ljudem “povsem normalno” stranko v teh časih je enako jalovo početje kot iti na pivo s Semoličem ali Štrukljem in ju poskušati prepričati z argumenti. Bojim se, da bo časa za argumente vse manj. In vse več za “single-issue” populizme z reduciranimi obskurnimi cilji.

5 responses

  1. To zveni precej kapitulantsko. Sem zelo prepričan v naslednje:

    – Slovenci se v bistvu zelo dobro zavedamo, da brez dela ni jela ter da se lahko pokriješ le toliko, kot je dolga odeja.
    – Slovenci smo pripravljeni na stiskanje pasu za boljši jutri.
    – Smo pripravljeni to podpreti le pod KREDIBILNIM vodstvom (Janši bi to skoraj uspelo, ampak ni, ker ima preveč navlake iz preteklosti).

    Torej, vredno je poskusiti, zbrati ekipo, ponuditi program in VIZIJO, ki bo segala onkraj uravnoteženja javnih financ. Povedati ljudem, da moramo uravnotežiti javne finance ne samo zato, da se bomo izognili bankrotu (kar je 100% res), ampak tudi zato, da bi dosegli nove zmage (definirane v VIZIJI). Po mojem je le-ta (VIZIJA) ključnega pomena. Poleg ekonomskih mora vsebovati tudi širše poglede kot so odnos do okolja, trajnostni razvoj …

    In še nekaj o ekipi: g. Damijan, g. Šušteršič, …. pogoj bi moral biti: eminentna ne-politična kariera, brez korenin iz vodstva bivše ZSMS.

    Ustanovno srečanje ekipe naj bo pod Najevsko lipo!

    Samo pogumno, mi vas bomo podprli!

    Boris Banjanin

  2. Damjan a ni mogoče ravno sedaj čas da nekdo poskuša prodati ljudem “povsem normalno” stranko. Mislim, da nas je zelo veliko naklonjenih k zdravemu liberalizmu in imamo polno kapo sistema, ki ti najprej z davki pobere pol prihodkov in s tem dejansko postaneš skoraj revež in nato moraš moledovati za npr vrtec za otroka čeprav si je država moj denar za to storitev dejansko že sama vzela. Damjan ali si ti mogoče neke vrste Andrea Massi, ki bi znal sestaviti ekipo sposobnih ljudi, ki jih sigurno že poznaš in kandidirati na volitvah? Saj ne rabiš teh podkupljenih medijev. Obstaja twitter, facebook…. Zakaj taka pasivnost, zakaj si ne upaš??? Ko boš nekoč ležal na smrtni postelji in se ti bo odvrtel filem za nazaj kaj boš videl? Ali si res izkoristil svoj potencial? Ali si res naredil nekaj pomembnega? Si vrhunski ekonomist in znanstvenik, vendar mislim da je teh že zadosti, manka nam pa nekdo, ki bi poskušal organizirati vsaj tiste, ki že sedaj rinejo voz iz blata, da bi rinili vsi v isto smer. Mogoče pa uspe? Če nič drugega vsaj podpri nekoga, ki mu zaupaš., Lep pozdrav, Bogdan Jakovac

  3. Za take grobe “single issue” populizme po vsej Evropi so krive natanko institucije kot so IMF in podobne. Vsi vemo, da je ta institucija že zdavnaj izgubila svoj mandat preko katerega naj bi se vsaj malo brigala za zadeve kot so zaposlenost v “povoženih” državah. Namesto tega se je spremenila v navadno posojilnico denarja, ki nad bankrotiranimi državami izvaja rubež, ter večino potiska v tako bedo, da je groza. To je nesprejemljivo, a do zdaj se je taka politika izvajala le v tretjem svetu, zdaj pa je na pragu Evrope in ljudem se vse skupaj že gnusi, zato tudi iščejo druge poti. Čeprav se bo institucija kot je IMF nadvse hvalila, da ima v mislih bolj splošne cilje, da ima “veliko sliko” in se razkazovala kot rešiteljica sveta, temu očitno ni tako. Svet in države “rešuje” po liniji najmanjšega odpora, kar na žalost ni dovolj dobro.

    Ekonomskega liberalizma se seveda ne da več zlahka prodati. Če to pomeni še bolj negotove službe, povečevanje neenakosti in za povrhu še brez povečane zaposlenosti, why bother? Evropa zato namesto, da razpade lahko naredi še nekaj drugega. Lahko naredi konec zastonj zabavi za banke in bogatejše, jih bistveno višje obdavči, ter izvaja masovno in med seboj usklajeno progresivno politiko. Evropski New Deal, če hočete. S tem bo zagotovo izgubila kar precejšen del ljube konkurenčnosti in se bo morda celo prisiljena zapirati pred drugimi. Zdaj pa ne vem, je to bolje ali slabše kot, da celo razpade in se potem države na istem kontinentu zapirajo druga pred drugo?

  4. No, potem pa dobite take “socialistične” komentarje od ljudi, ki predpostavljam predstavljajo dobro tretjino volilnega telesa ali celo več. Takšne, ki jim ni čisto nič jasno, ki mislijo, da kruh in službe rastejo na drevesih. Greš in si vzameš. Kako takim ljudem razložiti, da je te službe nekdo “odprl” (ker je seveda računal, da bo na koncu po plačilu vseh stroškov in davkov nekaj ostalo še za njega) in pri tem državi neposredno plačal goro davkov (in še posredno skozi trošenje plač njegovih zaposlenih), država pa ga pri tem še bolj davi z nenormalno visokimi davki in nenormalno nefleksibilnim trgom dela?!

    Ne morete. Tako kot ne morete Semoliču ali Štruklju dopovedati, da službe v javnem sektorju niso človekova pravica, ampak so zato, da ustvarjajo storitve za prebivalstvo. In če splošno povpraševanje pade in z njimi davčni prilivi, pač ni več dovolj denarja za plače javnih uslužbencev in je treba (tako kot v zasebni tovarni) število zaposlenih ali plače pač prilagoditi navzdol.

  5. Jpd, odlično si tole zložil. Če mi je tvoja vloge “massije” zabavna, mi moja vloga sitting duck-a ni preveč. Žal ti težko ugovarjam…

    Ne bi rad spet na plano privlekel volnene prežvekovalce ampak vztrajam, da je problem v publiki, ne v nastopačih…

    Če nas že toliko žuli neizkoriščen kreditni potencial (in če res obstaja, bomo izvedeli do poletja), se mi zdi precej boljša naložba od železniških tirov nakup dobrega milijona round-the-world-trip letalskih vozovnic. Da bi si najini rojaki ogledali kaj ljudem pripada drugod po svetu, ali tudi pri njih denar raste v bankomatih, ali bi Lukšič pri njih po tako bleščečih tv retoričnih orgijah lahko poučeval mladino…in si posledično morda skalibrirali tla pod nogami.

    Štruklju in Semoliču kart ni treba kupiti. Obema je vrhunsko jasno za kaj gre…ali kot bi pred leti Semolič potrepljal gospoda ob pivu: “seveda vas razumem kaj govorite ampak morate razumeti moje stališče”…

%d bloggers like this: