Jurij Žurej

Nekaj razmišljanj na zapis gospoda Bineta Kordeža: »Prodaje državnega premoženja: Odrešilnih 25% + 1 glas?«. Zapis g. Kordeža nedvomno drži glede procesa. Vsebinsko pa: država naj se končno odloči kaj je v dejanskem strateškem interesu, ostalo pa naj se proda v celoti in naj se ne “telovadi” s 25%+1 glas. Pravno in dejansko gledano je takšen % neumnost, saj se ga, kot je zapisano v prispevku g. Kordeža, da dokaj lahko obiti, in sicer na 100 in 1 način in sam sem videl teh primerov v praksi nešteto.

Država lahko svoje nacionalne interese ščiti z delovanjem pravne države, preprečevanjem zlorab monopolov, preprečevanjem zlorab javnega dobra in učinkovitim delovanjem trga. K temu sodi ustrezna davčna zakonodaja. Tisto, za kar pa meni, da v nobenem primeru ne smejo dobiti tujci, ker je podan strateški interes, pa naj ne prodaja, in sicer, če je možno niti 1% navedenega. Glede premoženja, ki ga obdrži iz naslova strateškega interesa, je država dolžna zagotoviti ustrezno in gospodarno upravljanje. Pri tem državni interes ne smemo izenačiti z interesom posameznikov.

Kaj je smotrno in kaj ne? Zasebna lastnina: železnice v Angliji, najdražje in slabo delujoče, energetski sistem Kalifornija, razpad sistema. Ali na drugi strani država in njeno pogosto slabo upravljanje strateških panog ali virov v državni lasti. Vode, ki je trenutno top tema v Sloveniji, se ne dotikam, čeprav sem sam absolutno proti privatizaciji le-te, kar pa ni nujno enačiti z državnim upravljanjem. Na kratko, treba je razlikovati med upravljanjem, lastnino in efektivnim nadzorom.

Zakaj država ni izkoristila svoje opcije v SIJ in prodala deleža, ko je to bilo še možno, pa bi morali vprašati odgovorne in jih seveda vprašati kakšna bo njihova odgovornost. Večinski lastnik SIJ je ravnal smotrno, država pa na način ki kaže, da ji upravljanje premoženja povzroča sistemski in filozofski problem, ker ne razume koncepta premoženja in lastništva, kot nekaj kar naj se plemeniti, temveč kot nekaj kar imaš v roki in tudi če le-to ni vredno nič in ti povzroča predvsem stroške. Zelo “gruntarska” filozofija koncepta državnega premoženja, kar kaže na to, da nam manjka predvsem vizije. Strinjam se s tvojo izjavo v Odmevih. Če povzamem: osnoven problem večjega dela politike je, da nima ekonomskih znanj in dela zato po občutku. Rezultati so vidni. Zanimivo je, da so ravno danes objavili članek, kjer na drugi strani sveta predsednici uprave Yahoo-ja Marissi Mayer očitajo, da dela preveč na podlagi številk in premalo na podlagi občutka. No, v Googlu je naveden sistem deloval, pri Yahoo-ju pa se ja zataknilo, ko se je odločila, da bo ukinila delo na domu. Vsaka podobnost z miselnostjo v Sloveniji je zgolj naključna. Zakaj je ukinila navedeno delo na domu? Številke so ji namreč povedale, da se zelo veliko delavcev sploh ne prijavlja v interni IT sistem in da se je torej vzpostavilo vprašanje, kaj in koliko sploh delajo. No, hitro ji je bilo očitano, da je določene stvari včasih treba gledati malce bolj po občutku in se morda malce manj zanašati zgolj na številke.

Kar se tiče sanacije bank in prodaje nasedlih družb, ki so v imetništvu bank: pravno gledano, v Ustavi ne vidim nikjer zapisano, da bi morali državljani ali država kriti za neumnosti bank. Tega ne vidim niti v pogodbi EU. Vsak krije svoje neumnosti in naj banka pač propade, država pa krije državljanom nujen delež, za katerega jim daje jamstvo in če je v strateškem interesu, naj država ustanovi novo banko. Stare niti ne potrebujemo v tem primeru, ker je ni več, ker je propadla. Tako kot težko in le redko kupim nacionalni interes, težko kupim tudi strateški interes v nacionalnem reševanju nasedlih neumnosti bank, še posebej, če se te ponavljajo.

Je pa seveda legitimno in za razmišljanje bistveno zadnje vprašanje v prispevku g. Kordeža. Kadar sami namreč ne pristajamo na nacionalni interes, kupci, ki kupujejo naše stvari, pa jih morda ob tem kupujejo prav zaradi njihovih strateških interesov in torej prosti trg ne deluje, temveč rešujejo s tem posledično nasedle investicije svojih držav, nacionalnih industrij ali celo njihove tajkune. Kaj nam je storiti v takem primeru? Na primer s prodajo potencialno posredno rešujemo Agrokor, ali pa morda njihovo dobavno verigo, ali pa morda banko, ki je sfinancirala večji del dolga navedene trgovine  in posledično države, od koder prihaja kupec in banka. V kolikor so države lastniško udeležene ali pa je preživetje določene panoge v državi, družbe ali banke zaradi drugih razlogov v nacionalnem interesu države, pa čeprav morda samo posredno. V primeru, če naši organi pri tem ne bodo delovali ustrezno, beri – upaj da bodo opravljali svojo delo strokovno in hitro in da bodo razumeli kaj se dogaja, in če ne bodo zagotovili delovanja družb v skladu z ekonomsko logiko, potem nas čaka zelo resen problem.

Da poenostavim. Kdo lahko prepreči Fructalu, da ne kupi vseh breskev v Srbiji, ali Eti Kamnik, da ne ustavi proizvodnje in je preseli v Srbijo ali Hrvaško, tu pa proda parcele ali zgradi bloke, ali pa, da Mercator vrže vse proizvode določenih podjetij ven, ker bo kupovalo robo dobaviteljev, ki so v lasti lastnika Agrokorja? Kdo lahko garantira, da Hrvaška država ni z banko podpisala sporazuma, da gre z različnimi bolj ali manj javnimi ukrepi v pomoč banki ali njeni lastnici, torej neki tuji državi, če se zagotovi 10 ali 15 let kupovanja surovin pri njihovih dobaviteljih in če obstaja »gentleman« sporazum, da pristojne institucije v dotični državi vsa ta leta ne bodo preverjala vprašanj konkurence? Nekaj je vprašanje ekonomske logike dveh subjektov, ki med seboj sklepata posel, drugo pa je, ko v izračun ekonomske upravičenosti vnesemo interese tretje osebe, še posebej če so nam kot družbi ali organom, ki nadzorujejo delovanje trga, nepoznani ali celo nerazumljivi. Neznani kriteriji namreč mednarodno pravno niso nujno nezakoniti, čeprav so stališča naše države lahko škodljivi, ob tem pa lahko potencialno koristijo eni ali več drugim državam. Če se tu ustavimo ob tem, da je namen zgolj ekonomski interes držav in ne strateški vpliv na gospodarstvo določene države in posledično posredna kontrola le-te.

Tu pa se sedaj vzpostavi bistveno vprašanje. Kdo so strateški kupci in ali lahko dobimo kupce, ki bodo v Sloveniji tudi proizvajali, ne pa z nakupom podjetij kupili predvsem trg, proizvodne zmogljivosti pa prenesli v države z manj reda in cenejšimi vstopnimi stroški in kaj je dejanski namen posla, ki se sklepa. To pa je del, kjer bi se morali vsi skupaj zamisliti, še posebej če obstaja utemeljen sum, da družbe ne bodo delovale po ekonomski logiki, ampak v interesu varovanja druge države (dobavne mreže – Hrvaška, banka -Italija). Zakon o gospodarskih družbah namreč izrecno določa, da mora gospodarska družba delovati v interesu gospodarske družbe, nikjer pa zakon ne omenja interesa države, kjer se družba nahaja. Kapital ne pozna domoljubja, temveč samo koristi. Ob tem bi prav rad videl korenjaka, ki bi sprožil spor zoper lastnika iz Hrvaške, ki bi se internacionaliziral in kjer bi v mednarodnih organizacijah, Hrvaška in Italija v tistem trenutku takoj začeli s pritiskom na vse možne mednarodne organizacije, z namenom zaščite svojih interesov. Ob tem pustimo ob strani, da mi ni jasno kaj naj bi bila pravna podlaga za takšen spor. Varovanje nacionalnega interesa Republike Slovenije? Po domače: Uspeh kakršnegakoli postopka, tudi če bi našli neko pravno utemeljitev, je verjetno zaradi naše majhnosti vnaprej obsojen na minimalne možnosti uspeha. Zgodovina kompromisov z Italijo in težavnost reševanja odprtih vprašanj s Hrvaško namreč ni nekaj fiktivnega in teoretičnega, temveč že znana zgodba, kjer Slovenci običajno nimamo veliko zaveznikov, če pa so posredi še ekonomski interesi oziroma predvsem večji trgi, pa nam je že vnaprej lahko dokaj natančno jasno kakšen bo razplet zgodbe. Demokracija in pravice v mednarodnih odnosih so namreč običajno korelat potencialne absolutne kupne moči. Kje smo Slovenci na zemljevidu ekonomske uspešnosti in kam plujemo, pa si zelo nazorno opisal v večjem številu zadnjih blogov.

Igra torej ni enostavna in enoznačna.

Ključno vprašanje ob vsem zapisanem je, ali večini naših politikov nese tako daleč in če se znajo iti to igro?

Da zaključim: Kako se boriti proti ukrepom, kjer je čez cel posel z velikimi črkami napisano, varujemo nacionalni interes tretje države, na račun naše države in če Slovenija in njeni organi dejansko ne izvajajo efektivne suverenosti? EU ni tako enakopravna in prosta kot se morda zdi na prvi pogled in trg ne deluje optimalno in pristojni organi EU morda niso ali ne bodo tako zavzeti, ko gre za neke večje oziroma širše interese. To je tisti del, ki se ga malce bojim. Prodaja premoženja da, reševanje nastale situacije absolutno, gospodarno ravnanje – nuja, kontrola lastnikov pa – vprašanje je kako naj Republika Slovenija v mednarodnem okolju in ob pomanjkanju ustreznega znanja in vizije v praksi dejansko efektivno izvaja lastniški nadzor in učinkovito »strateško« upravljanje. To je tisto kar me skrbi, ob siceršnjem strinjanju, da je treba stvari ali prodati, v vsakem primeru pa predvsem boljše upravljati.