Predsednik vlade Janez Janša ter Zbor za republiko se upravičeno razburjata nad dejstvom, da zadnja dogajanja v Sloveniji orkestrirajo komunistične sile v ozadju, katerih namen je “aspirations to reinstate the economic, media, and general monopoly that existed under the former League of Communists of Slovenia and Yugoslavia” (citat iz pisma Zbora za republiko evropskim institucijam). Hudič pa je, da ne gre samo za sile v ozadju, ampak da so se nekdanji komunisti inflitrirali prav v vse institucije – parlament, predsedniško palačo in vladni kabinet.
Na podlagi pisanja Dnevnikovega Objektiva sem naredil (ne dokončen) seznam nekdanjih članov Komunistične partije, ki – iz ospredja – vladajo Sloveniji. V Državni zbor je bilo na strankarskih listah izvoljeno kar 29 poslancev (izmed 90), za katere je bilo mogoče ugotoviti, da so bili nekoč člani Partije. Kot poslancev jih je aktivnih še 25, saj so nekateri presedlali v vlado, predsedniško palačo oziroma ljubljanski magistrat.
Število nekdanjih članov KP v DZ (6. sklic)
Vir: Wikipedija in Objektiv
Še huje je v vladi. V njej so kar 4 člani (od 13), ki so bili nekoč člani Partije. Najhuje pa je, da je tudi na čelu vlade, torej kot predsednik vlade, nekdanji član KP. Tudi v njegovem kabinetu sta izmed 6 državnih sekretarjev kar 2 nekdanja člana KP.
Ja, tudi predsednik države Borut Pahor je bil nekoč zelo aktiven član Partije. Pa tudi vsi njegovi predhodniki – Milan Kučan, Janez Drnovšek in Danilo Tuerk.
Število nekdanjih članov KP na najvišjih izvršnih položajih
Vir: Wikipedija in Objektiv
Seveda gre v vseh primerih za nekdanje člane nekdanje Komunistične partije. Toda glede na njihov modus operandi se zdi, da jih je to članstvo v Partiji zaznamovalo bolj, kot bi si kdorkoli želel. Če smem parafrazirati znani pregovor: Lahko je nekoga spraviti iz partije, težko pa je Partijo spraviti iz njega. Še huje, bolj kot se članstva v Partiji sramujejo, bolj komunistične (nedemokratične) so njihove metode delovanja.
Kaj pa vem, morda pa po dvajsetih letih demokracije res potrebujemo lustracijo.
DAMIJAN blog 
Spoštovani g. Damijan.
Zelo (tragično) pozno vam je potegnilo!
Če bi tako analizo izvedli že 2004, ne bi Janši v hrbet zabadali nožev, tako pa niste nič boljši od pokvarjenega Viranta ali naivnega Tonina.
Ali niste vedeli, da državljanska vojna še ni končana?
Ali ne veste, da osamosvojitev še ni končana?
Jože P. Damijan!
Morda ste dober ekonomist, ampak državljansko, domoljubno, demokratično in posledično civilizacijsko razgledani pa niste kaj dosti.
Saj razumem – tudi vaši intimni predeli so šli skozi prešo komunističnega izobraževalnega sistema.
Všeč mi jeVšeč mi je
Ga. Rovšek,
Hmmm, ste razen naslova prebrali še kaj drugega v tem postu?
No, zame je državljanska vojna definitivno končana. Če se pa vi želite skrivati po hostah ali forumih in se tolči z (namišljenimi) sovražniki, pa kar dajte.
Jaz menim, da je sodelovanje bolj produktivno in koristno za vse, kot pa sovraštvo in nenehna borba. Vsi smo na boljšem, če sodelujemo in se med seboj dopolnjujejmo, vojna pa za seboj pušča samo ruševine in frustracije.
Všeč mi jeVšeč mi je
Se definitivno strinjam – sodelovanje namesto nepotrebnih bojev in metanja polen pod noge. Kot pravi Dani Rodrik v The Globalization Paradox – sodelovanje oz. dopolnjevanje države in gospodarstva oz. trga. Z njegovimi besedami: “Markets work best not when states are weakest but when they are strong. Second, capitalism does not come with a unique model. Economic prosperity and stability can be achieved through different combinations of institutional arrangements in labor markets, finance, corporate governance, welfare, and other areas. ” (Rodrik, xviii) Strinjam se z njim, da mora vsaka država najti svoje lastne družbene oblike, ki ustrezajo njenim potrebam. In da sploh ve, kaj ji najbolj ustreza, morajo državljani sodelovati med seboj na čim večih ravneh in svoje potrebe jasno izražati: v lokalni skupnosti; med državo, nevladnimi organizacijami, podjetji in fakultetami; na ravni države med ministrstvi in službami. Le tako bomo lahko uporabili kar največ kreativnega človeškega potenciala in ustvarili gospodarsko uspešno, trajnostno naravnano, obenem pa pravično družbo in državo.
Tako da, ga. Rovšek, pozabite na infantilne in topoumne delitve na leve in desne, na naše in vaše, in kar je še teh idiotij, ki slovenski državi pijejo kri ne samo zadnjih 20 let – raje se usmerimo v izboljšanje oz. reformo sistema na način, da bo služil čim širši skupnosti.
Mimogrede, ta četrtek, 31. 1. ste, g. Damijan in vsi bralci, vabljeni na brezplačno predstavitev moje knjige DENAR – Nedolžna prevara?, ki bo potekala v knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani ob 18.00. Več o sami knjigi izveste na njeni spletni strani: http://www.izvor-denarja.si
Všeč mi jeVšeč mi je
Pozdravljeni!
Prvo naj povem, da moj post nima nobene zveze z zgoraj napisanim blogom. Gre le za to, da Vas drugače nisem mogel kontaktirati, Redno berem Vaš blog, ki je meni osebno izredno zanimiv.
Zdaj pa k razlogu, da tole pišem. Pred časom ste napisali blog z naslovom: Sanacija bank: lekcije iz Islandije in Irske. V njem ste predstavili oba primera, pri čemer ste navedli, da je v primeru Islandije bil trenutni strošek sanacije manjši, vendar pa bo morala poravnati dolg do tujih varčevalcev. “Le iz vidika izgubljenega BDP je islandska sanacija bank bolj učinkovita od irske, saj naj bi zaradi hitrejšega začetka okrevanja izgubila le za 43% potencialnega BDP (glej sliko 1). Seveda pa pri tem za Islandijo ni vštet strošek poravnave z Veliko Britanijo in Nizozemsko, ki ga bo slejkoprej morala priznati. To bo njene fiskalne stroške sanacije povečalo vsaj za okrog 50% BDP (in s tem seveda tudi javni dolg).” Tako ste zapisali v omenjenem blogu.
Danes sem prebral novico, da je sodišče Evropskega združenja za prosto trgovino razsodilo v prid Islandije, kateri tako ni potrebno vrniti denarja varčevalcem banke Icesave iz Velike Britanije in Nizozemske. Zanima me ali to postavi na glavo vašo teorijo, oziroma ali se bo izkazalo, da je bila Islandska sanacija bank model, ki bi ga kazalo uporabiti tudi v kakšnem drugem primeru. Bi lahko rekli , da so ravnali pravilno?
Hvala za Vaš odgovor in želim Vam še veliko zanimivih blogov.
Lep pozdrav
Ognjen Backović
Všeč mi jeVšeč mi je
Pozdravljeni,
Tja, primera Islandije in Irske nista zelo primerljiva – kajti v primeru Islandije je šlo za bankrot podružnic islandskih bank v UK in NL, pri Irski pa (podobno kot v Sloveniji) gre za banke na domačem ozemlju. Islandija se je torej lahko odločila, da svojih podružnic v UK in NL ne bo reševala (in s tem privarčevala 4 mlr eur), Irska in Slovenija pa te možnosti nimata. Svoje domače banke morata rešiti. Tudi Islandija je rešila svoje banke na domačih tleh, ne pa podružnic v UK in NL.
Tisti, ki niste prebrali te novice, jo lahko najdete tukaj
http://www.finance.si/8332065/Zmaga-za-Islandijo-pri-pla%C4%8Dilu-dolgov
Tudi odhajajoči minister Šušteršič je bil, kot veste, zelo proti slabi banki, na začetku svojega mandata se je poigraval z idejo, kaj če bi pustili NLB v bankrot. pa so ga vsi spraševali po njegovem mentalnem zdravju. Pustiti v bankrot banko, ki ima tretjinski tržni delež, pomeni ne samo, da varčevalci izgubijo svoje vloge nad določeno višino, ali da podjetja nenadoma izgubijo plačilni servis, temveč tudi dejstvo, nenadoma postane problematično izvajanje centralnobančnih operacij (likvidnost sistema) ali refinanciranje proračuna. Kot verjetno veste, velik del tega kratkoročnega tekočega refinanciranja opravljajajo poslovne banke. Zdaj si pa predstavljajte, da v bankrot spustite NLB, NKBM in Abanko (več kot 50% bančnega sektorja) – s tem ste zamajali celoten gospodarski sistem.
Domače banke je treba rešiti, čim prej in čim hitreje, tem bolj poceni je.
Resnično ne vem, če se ljudje sploh zavedajo, kaj bančni sistem pomeni. Predstavljajte si to kot krvožilje in nato kaj se zgodi, če se ena sama pomembnejša žila zamaši, kaj šele aorta.
Všeč mi jeVšeč mi je
Hvala za tako hiter in izčrpen odgovor. V vprašanju namenoma nisem omenjal Slovenije, saj vem, da situacija ni primerljiva. Kljub temu hvala za izčrpno pojasnilo. Bolj me je zanimalo ali lahko to preslikamo na problematiko NLB in LB, oziroma dolga LB do hrvaških in bosanskih varčevalcev. Kolikor vem namreč je v primeru bosanskih varčevalcev NLB kot naslednica dolžna povrniti škodo. Vsaj tako sem jaz razumel novico, ki je bila objavljena pred kratkim.
Všeč mi jeVšeč mi je
Glede tega vprašanja je Slovenija podobno ravnala kot Islandija – rekla je, da bančne vloge podružnice nekdanje LB v Zagrebu niso njena skrb. Torej je de facto pustila propasti svojo podružnico v tujini.
Dogovor med državami je bil, da se to vprašanje rešuje znotraj dogovora o nasledstvu nekdanje SFRJ.
Moje mnenje je že ves čas drugačno: menim, da bi bilo iz vidika temeljne pravičnosti pravilno, če bi Slovenija tedaj izplačala vloge hrvaških (pa tudi bosanskih varčevalcev). Bilo bi pa tudi modro, saj bi z ohranitvijo svoje podružnice v Zagrebu NLB imela v dveh desetletjih veliko več dobička, kot pa je bilo za izplačati vlog. Pa še medsebojni odnosi med državama se ne sfižili in slovenska podjetja bi imela boljši dostop na hrvaški trg.
Všeč mi jeVšeč mi je
Meni je post odlicna parodija. Fakt je, da so JJ ja zabrisali iz Partije in tu je pricetek vseh njegovih travm, povedo vsi, ki so bili njegovi nekdanji tesni sopotniki ali sodelavci. Tega partiji ni odpustil, njega, ki si je zelel biti predsenik partijske zveze nekega kraja, nagnati kot neustreznega, saj so se ga ze takrat menda bali kot hudica, hehe.
Mi pa gre na smeh, koliko je dejansko flancanja na racun komunistov v Sloveniji in med njimi niti enega samega s srcem. Komunisti, tisti prvi, so bili veliki ljudje.
Sicer pa tudi stranke danes, nekoc bodo skrivali svoje knjizice, pa ta cas bo hitro prisel!
Všeč mi jeVšeč mi je