Alojz Ihan o inoperabilni Sloveniji

Slovenska družba je inoperabilna v vseh pogledih. Zadnjim dvomljivcem je ogledalo v prvi osebi nastavila prav politika, ki sicer povsod (pre)živi od videza načelne operabilnosti. Politik mora ljudstvo prepričati, da vsaj na področju meglenih političnih načel obstaja možnost družbene operabilnosti – če že na trdnih tleh soočenje s fiziko konča s trenjem, škripanjem in uporom. Naši politiki pa so nas še pred dokončnim soočenjem s fiziko prepričali, da je sistemska inoperabilnost popolna, slovenske družbene sestavljenke ne znamo zložiti niti iz političnih besed brez mase, vonja in okusa, kaj šele iz materialnih snovi, ki tvorijo zaresno življenje.

In zdaj poglejmo bistvo – naša največja sistemska korupcija je generacijska korupcija. Gre za koruptivno vsiljeno nadaljevanje socializma ene generacije, ki je v strahu za lastno preživetje materialno oropala in razvojno zavedla vse naslednje generacije.

Iz (upravičenega) strahu pred lastno inoperabilnostjo socialistične generacije niso hotele niti slišati o spremembi svojih življenjskih pravil, ki jih je ukalupil neki drug sistem, ki ni bil usmerjen v proizvodnjo realnih dobrin, ampak v vzdrževanje družbenih odnosov – za ceno nizkega življenjskega standarda (in je kljub temu propadel). Socialistične generacije so kljub izkušnji sistemske katastrofe v novi državi vzpostavile enako nerealen sistem za podaljševanje socializma in ga financirale s perverznim zasegom celotnega družbenega bogastva. Zato za družbeni razvoj in za nove generacije ni ostalo prav nič. Generacija leta 1980 je nekakšna meja med varno in nevarno zaposlitvijo, med dobro in slabo plačanimi službami, med zastonjskimi stanovanji in 30-letnimi posojili.

In vsaj zdaj priznajmo: mlade smo zaradi strahov pred lastno neprilagojenostjo na nov sistem 20 let vzgajali v fikciji, za življenje, ki ne obstaja. Eni generaciji smo z razprodajo države in posojili financirali podaljšanje socializma ter s tem drugo vzgojili v neobstoječem filmu. Ki ga zdaj zahtevajo na transparentih. Njihove želje so ogledalo naših vzgojnih pravljic, s katerimi smo jih iz lastnega koristoljubja naklepno anestezirali, medtem ko smo za ohranjanje lastnega statusa quo ropali njihovo prihodnost. Zato jim nismo povedali, da zobnih mišk ni, dokler je bil še čas. Zdaj pa se jim tega več ne upamo povedati, ker čutimo, da bi za svinjarijo, ki smo jim jo povzročili z ropanjem in še bolj s povsem neustrezno vzgojo, zaslužili njihovo maščevanje.

Vir: Alojz Ihan, Finance Weekend

En odgovor

  1. Ponavadi mi je v esejih vsec prva oseba mnozine, ko se avtor vkljuci med tiste, o katerih pripoveduje in se nekako poistoveti z dejstvi, o katerih pripoveduje, da je prepricljivost vecja, da ima besedilo vecjo tezo.

    V tem primeru je apeliranje na vso druzbo kot pljuvanje v ogledalo, ce je tam tisoc pljunkov, dodajmo se nasega, zagotovo bo tako resnicnost bolj ocitna.
    Bolj kot neprilagojenost na nov sistem – ni prisel z Lune niti Marsa, ampak so ga oblikovali nasi vrli politiki in vsi tisti, ki so veleumno pisali zakonodajo po svojih potrebah, ne ostalih. Tudi to nenehno sklicevanje na socializem in strah pred novimi casi je popolnoma irelevantno pocetje, tiste, ki so razgrabili na najbolj necloveski nacin nekdanje ustvarjeno bogastvo je vodil POHLEP in sla po bogastvu in nefunkcioniranje pravne drzave. Strankarski sistem, ki se je vzpostavil, je bil in je se plenjenje s pozicije ljudi pri koritu.
    Zatajila je clovecnost, deliti z drugimi ustvarjeno. In ustvarjati naprej – ne le garati za novopecene kapitaliste, ki so v kali zatrli vse, kar je bilo na tem podrocju pridobljenega prej in jim je manjsalo kupcke na banki.

    In kar me najbolj moti pri t.i. Intelektualni eliti, se posebno pisateljski, njihove analize rastejo kot gobe po dezju, eden je bolj pameten od drugega,, ko je vse v malori, ko pa bi bil se cas, da opozorijo na razpadanje pravne in eticne drzave, pa so si lepo pustili nakazovati denar iz ministrstva za kulturo, si delili nagrade in se imeli za Alaha in Kristusa hkrati. Razen, da so poskrbeli za svoje gmotno stanje, od njih, povprecje, pri mnogih, podpovprecje. S svojimi kolumnami so za casom vsaj deset let.
    Slovenski kulturniki so odreagirali v trenutku, ko se jim je zaprla pipca. Prej pa boli njih za razmere, v katerih se je znasla vecina Slovencev. Celo jjja mecejo iz Pena sele zdaj, ko je unicen kot politik, prej pa ga ni bilo junaka, ki bi si drznil javno pojasniti, zakaj gospod v Penu nima kaj poceti vsaj od 94 leta ne vec.

    Všeč mi je

  2. V Sloveniji kapitalizma kot gospodarsko ureditev ne poznamo. Zato lahko določene akterje sicer poimenujemo kapitalisti. Vendar to v pomenu besede zagotovo niso. Edini resen kapitalist v Sloveniji je država. Ima velik delež v pomembnih industrijah in pomembnih podjetjih. Edini subjekt, ki popolnoma ustreza opisu kapitalista. Drugih kapitalistov v Sloveniji ne poznam. Ali pa so v primerjavi z največjim zelo majhni.
    Me pa zelo moti, da ljudje naziv kapitalist uporabljajo v negativnem smislu.
    Z gospodom Ihanom se delno strinjam. Vlak je odpeljal to je destvo. Je pa res, da je bil prejšnji sistem več kot očitno bolj učinkovit pri vcepljanju zamisli kot pa miselni evoluciji preko okopov zapovedanega. To kako se je živelo v socializmu ne morem komentirati, ker prejšnjega sistema nisem okusil na lastni koži. Lahko pa občutim, da ljudje hrepenijo po prejšnjem sistemu. Vsaj nekateri. Ali zato, ker so takrat živeli relativno bolje in to lagodje pripisujejo državni ureditvi ali zato, ker jim je bilo zapovedano, da živijo v neizmerno dobrem sistemu. Morda tiči odgovor kje drugje.

    Všeč mi je