V državi nedoraslih zakonodajalcev, obrekljivih strank in dveh nedotakljivih personifikacij bipolarnosti se lahko zgodi, da poleg inflacije indolentnih pisem in tožarjenja pred tujci, ki jih razmere pri nas – dokler odplačujemo kredite in ne zganjamo cirkusa v sosedstvu – zanimajo toliko kot lanski sneg, doživimo reprizo svetopisemske zgodbe o rimskem guvernerju Judeje. Prepirljivi, tečni in zavistni domorodci so v času, ko je njihovo provinco de facto vodil ta guverner, poslušali njegove nasvete, priporočila in navodila. Obnašanje enega od tujih veleposlanikov spominja na to. Vendar mu ne moremo ničesar očitati. Kot diplomat odlično skrbi za interese svoje države. Problem, ki ga imamo z njim, je torej v resnici problem, ki ga imamo – sami s sabo.

Država sama po sebi ne pomeni veliko, če nima ljudi, ki bi jo bili sposobni ali željni voditi. Sistematično uničevanje in preganjanje uspešnih in sposobnih, vendar do sistema kritičnih ali neprilagojenih posameznikov dobiva svojo ceno. Potrebovali smo dvajset let, da smo to brutalno spoznali. A očitno ne gre drugače. Zlom sistema je neizogiben, morda celo koristen. Sedanja politična elita mora spoznati, da je odgovorna za stanje stvari. Odstop bi pomenil prelaganje odgovornosti na nekoga, ki je v tem trenutku neznan. Namesto neartikuliranih in absurdnih zahtev po »takojšnjem odstopu vse elite« in predčasnih volitvah bi raje slišal kaj o sporazumu med parlamentarnimi strankami, ki bi se zavezale podpreti novega, nepolitičnega in nestrankarskega mandatarja. Stranke bi v njegovo vlado delegirale polovico ministrov – po načelu enakega deleža, vsaka po enega – drugo polovico bi predlagal mandatar sam. Državni zbor bi takšno vlado potrdil z aklamacijo, njen mandat pa bi bil omejen na čas, ki je potreben za sprejem preostanka nujnih reform, sprememb ustave (referendum, širša pooblastila predsedniku republike) in volilne zakonodaje ter predvsem za povrnitev zaupanja tujih finančnih trgov. V tem, denimo enoletnem obdobju, bi bilo dovolj časa, da se organizira civilna družba, oblikujejo nove politične stranke, ki v primeru predčasnih volitev niti teoretično ne morejo uspeti, saj je časa za formiranje enostavno premalo.

Nosilec pobude o sporazumu med strankami, ki bi omogočil končanje blokade, mora biti predsednik republike. Njegova neposredna izvolitev in poudarjanje privrženosti idealom republike ga zavezujeta, da se aktivno vključi v proces iskanja rešitev, ki lahko preprečijo brodolom države na robu živčnega zloma. Morda je to tudi njegovo poslanstvo. Tokrat ne gre za narodov blagor, kot bi dejal Cankar. Zdaj gre zares. Vse druge besede bi bile fraze.

Vir: Dejan Steinbuch, Finance