Je korupcija koristna? Kakor za koga

Sandra Blagojević in Jože P. Damijan

Bilo je predlani tik pred volitvami. Zjutraj na poti v šolo so v radijski anketi spraševali volilce, koga bi raje na čelu vlade – Janšo ali Jankovića? Sin, takrat štirinajstletnik, je tedaj pribil: “Vsi so kradljivci, ampak Janković vsaj kaj naredi”. Le nekaj minut zatem je bilo isti argument v domala identični varianti mogoče slišati tudi kot večinsko mnenje na radijski anketi. Za Ljubljano je bil tak argument dokaj pričakovan. Takoj po zasedbi županskega stolčka je Zoran Janković v menedžerskem slogu začel velikopotezno prenavljati mesto. Prava osvežitev za meščane po nekaj zaporednih nesposobnih županjah in županih, ki so vsi skupaj zmogli zgraditi le grajsko gondolo. Pa še to za trojno ceno.

Ljudi korupcija sama po sebi očitno niti toliko ne moti, dokler pač vladar – ob tem, ko (malce) polni svoje žepe – še kaj zgradi in naredi kaj tudi za ljudi. Če sledimo popularnemu mnenju, torej hitro pristanemo na sklepu, da korupcija ni nujno slaba. Toda javno mnenje običajno ni najboljši kriterij za tovrstne presoje. Saj veste, Slovenci v povprečju poslušajo govejo muziko, jedo restani krompir s pečenko, ki ju zalivajo z dolenjsko ali primorsko rdečo kislico.

Bolje se je zanesti na podatke. In če pogledamo podatke, se slika precej spremeni. Bolj koruptivne države običajno dosegajo nižje stopnje gospodarske rasti, torej nižjo rast splošne blaginje. Dreher in Herzfeld (2005) sta na vzorcu 71 držav za obdobje 1975-2001 ugotovila, da korupcija znižuje gospodarsko rast: povečanje korupcije za eno indeksno točko v povprečju zniža gospodarsko rast za 0.13 odstotne točke in BDP na prebivalca za 425 dolarjev.

Povsem podobno kažejo tudi nekoliko novejši podatki v spodnji sliki, ki vključuje podatke za 158 držav v obdobju 1990-2008. Sklep je jasen, višja kot je stopnja korupcije, tem počasneje se povečuje splošna blaginja prebivalcev, merjena z rastjo BDP na prebivalca.

 Korupcija in rast2

Vir: Transparency International, UNIDO; lastni izračuni.

(rdeča točka v sliki je Slovenija).

Seveda lahko kakšen posamezen, »malenkost« koruptiven politik naredi tudi kaj dobrega za lokalno okolje, obnovi mesto, izgradi stadion, organizira veličastne prednoveletne prireditve. Toda ko korupcija preide v splošno »kulturo okolja«, v družbeno sprejeto normo, to udari nazaj kot bumerang. Korupcija razgrajuje splošne družbene vrednote, posameznike in gospodarske subjekte spodbuja k iskanju bližnjic, ki jih je treba plačati, s čimer se povečujejo transakcijski stroški in neproduktivno izgubljajo družbeni resursi. Kot rečemo v ekonomskem jeziku – korupcija vodi k manj učinkoviti alokaciji družbenih resursov, zaradi česar je družbena blaginja manjša od potencialno dosegljive. Višja je stopnja korupcije, večja je izguba družbene blaginje. Zaradi višje korupcije se večji del gospodarskih aktivnosti odvija v polju neformalne ekonomije. Država zato pobere manj davkov, zaradi česar se v končni instanci zmanjšujejo možnosti države za zagotavljanje ključnih javnih dobrin, kot so izobraževanje, zdravstvo, infrastruktura, pravna država itd.

Kakorkoli je korupcija na družbeni ravni kompleksen pojav, pa ima na vsakodnevni ravni vseeno konkretne obraze, imena in priimke ter podjetja, ki skozi različne kanale izvajajo svoj neformalni vpliv in iščejo zasebne koristi zase. Lani sva naredila raziskavo (glej Blagojević in Damijan, 2012;#), v kateri sva analizirala, kakšen vpliv ima korupcija skozi različne kanale na poslovanje podjetij v 27 tranzicijskih, nekdanjih socialističnih državah. Pri tem sva uporabila podatke iz ankete BEEPS, ki jih vsake tri leta naredita Svetovna banka in EBRD. Uporabila sva podatke iz treh zadnjih anket (2002, 2005, 2009), ki zajema  med 6,100 podjetij v 2002 do 11,900 podjetij v letu 2009. Ankete zajemajo med 200 in 1,200 podjetij v vsaki državi, odvisno od velikosti države. V Sloveniji je bilo anketiranih 385 podjetij.

Merjenje korupcije je seveda izjemno zahtevna naloga, sploh na ravni podjetij, saj noben menedžer pri zdravi pameti ne bo prostovoljno priznal, da je kadarkoli ravnal koruptivno. Toda BEEPS anketni podatki so glede tega dobri, kolikor se le da, saj anketarji menedžerjem postavljajo občutljiva vprašanja na posreden način. Anketarji ne vprašujejo denimo: ste pri svojem poslu kdaj podkupili državnega uradnika, dali darilo sodniku in v kakšni vrednosti. Pač pa vprašujejo, kako menedžerji vidijo problem različnih praks korupcije v okolju, v katerem delujejo. Denimo: kako na vaše poslovanje vpliva splošno nespoštovanje zakonov v državi? Je običajno, da podjetja v vaši dejavnosti morajo plačevati podkupnine ali dajati darila državnim uradnikom za pridobitev posla? Kolikšen odstotek glede na vrednost posla? Je običajno, da podjetja plačujejo podkupnine ali dajejo darila državnim uradnikom, da bi vplivale na ustrezno “ureditev” zakonov, vladnih uredb ali regulativnih postopkov? Je običajno, da morajo podjetja plačati podkupnine ali dajati darila sodnikom, da bi lahko v roku rešila sodni spor? Pri tem je pomembno tudi to, da se vprašanja v anketi BEEPS nanašajo na zaznave menedžerjev konkretnih koruptivnih praks v okolju in dejavnosti, kjer poslujejo.

Analizirala sva tri glavne kanale, skozi katere koruptivno okolje in koruptivna dejanja vplivajo na poslovanje podjetij. Prvi kanal je splošno poslovno okolje: razširjenost korupcije, poštenost in objektivnost sodišč, učinkovitost izvajanja zakonov in politična stabilnost. Drugi kanal poteka prek neformalnih plačil podjetij vladnim uradnikom za pridobitev poslov, dovoljenj itd. Tretji kanal pa zajema vpletenost v “state capture“, to je v stanje, ko podjetja z različnimi načini v svoje lovke ujamejo državne institucije, da zakonodajo in regulativo prilagodijo interesom podjetij. Ob tem naju je zanimalo tudi, kako na vpletenost v koruptivne prakse vpliva lastništvo podjetij (zasebno domače ali tuje in državno) ter ali se koristi od korupcije podjetij z različno lastniško strukturo med seboj razlikujejo.

Analizirala sva vpliv okolja in koruptivnih praks na rast dolgoročne produktivnosti podjetij, ne pa denimo na kratkoročne dobičke ali denarne tokove. Kratkoročno se posamezne koruptivne aktivnosti podjetjem sicer lahko splačajo, toda pomembna sta dolgoročno preživetje in rast podjetij. Načeloma je mogoče pričakovati, da koruptivno poslovno okolje splošno negativno vpliva na rast produktivnosti podjetij. Pričakovanja glede vpliva vpletenosti podjetij v neformalna plačila in state capture pa so deljena. V splošnem so ti učinki negativni, toda najbrž so koristni za podjetja, ki so vpletena v koruptivne prakse in škodljivi za ostala podjetja, ki so žrtve, ker je nekdo drug dobil posel proti plačilu provizije ali ker je nekdo drug vplival na to, da so v njegov prid oblikovali zakonodajo.

Tabela: Vpliv vrst korupcije na rast produktivnosti podjetij v 27 tranzicijskih državah, 2002-2009

Tab10

Vir: Blagojević in Damijan, 2012; Tabela 10.

Rezultati raziskave v splošnem pritrjujejo, da nestabilno in koruptivno poslovno okolje negativno vpliva na rast produktivnosti podjetij. Prav tako imajo neformalna plačila in state capture prakse negativen vpliv. Toda znotraj vzorca obstajajo precejšnje razlike med podjetji. Rezultati kažejo, da so tuja podjetja v novih članicah EU, ki so bila vpletena v neformalna plačila, hitreje povečevala produktivnost. Vendar pa je ta učinek izginil po vstopu v EU (po letu 2004), kar nakazuje na izboljšanje  splošnega poslovnega okolja. Na drugi strani pa rezultati kažejo pozitivne koristi od podkupovanja v podjetjih v državni lasti v državah naslednicah nekdanje Sovjetske zveze. Vendar je tudi tukaj ta učinek izginil po letu 2004.

Na drugi strani se kaže vse manjši učinek vpletenosti podjetij v state capture prakse. Medtem ko so imele te aktivnosti podjetij do leta 2004 negativen učinek na rast produktivnosti v vseh državah, pa je ta učinek po letu 2004 v splošnem skorajda povsem izginil. Negativni vplivi so ostali le še za podjetja v državni lasti v novih članicah EU ter za vsa podjetja v državah nekdanje Jugoslavije, kjer se je ta učinek celo ojačal.

Iz navedenega je mogoče sklepati, da se je splošno poslovno okolje po letu 2004 izboljšalo in da sta se tako obseg kot vpliv koruptivnih praks na poslovanje podjetij zmanjšala. Problematično pa ostaja poslovno okolje na Balkanu ter seveda vpletenost državnih podjetij v state capture aktivnosti v novih članicah EU.

Glede zadnjega ima tudi Slovenija zelo bogato prakso, denimo na področju telekomunikacij, pijačarske industrije itd. Se pa tudi tukaj kaže dolgoročno negativen učinek – podjetja, ki so zaradi vpletenosti v state capture aktivnosti dolga leta zlorabljala svoj položaj, so danes v zelo slabi situaciji. V slabši kot denimo konkurenti, ki teh praks niso ali niso mogli uporabljati.

___________

* Komentar je izvorno objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

# Raziskava bo letos objavljena v Post-Communist Economies

One response

%d bloggers like this: