Glavni očitek kritikov nove ureditve upravljanja premoženja v državni lasti v okviru Slovenskega državnega holdinga (SDH) je, da bo na ta način prišlo do (raz)prodaje državnega premoženja. Dvomim, da bo res. Iz preprostega razloga: ker političnim navezam bolj ustreza imeti pod kontrolo nekatera velika podjetja, saj lahko na ta način prek povezanih oseb vsako leto črpajo ven denar. Po domače povedano, kot pijavke ali zajedalci se prisesajo na denarni tok podjetij, ki imajo to nesrečo, da jih lastninsko obvladuje država. Če bi ta podjetja prodali, bi lahko samo enkrat (seveda nelegalno) potegnili provizije, nato pa bi bil enkrat za vselej konec te “zajedalske domačijske veselice”. Zato ne verjamem v (raz)prodajo državne lastnine.

Seveda pa bo leto 2013 verjetno najtežje v dosedanji štiriletni zgodovini sedanje gospodarske krize. Podjetja so večinoma počrpala vse notranje rezerve, možnosti zunanjega financiranja so zaradi prezadolženosti pičle. Letošnje leto bodo uspešno prebrodila le podjetja z dobrim lastnim denarnim tokom. Glede na to, v kakšnem stanju so državna podjetja na eni in v kakšni finančni kondiciji je država na drugi strani, ki preprosto ni v stanju, da bi jim pomagala, bodo podjetja pod skrbništvom države seveda pod določenim pritiskom prodaje. Toda če bo do prodaj res prihajalo, velja pri tem vseeno upoštevati nekaj preprostih ekonomskih in strateških vidikov.

Prvič, iz ekonomskega vidika nima smisla hiteti s prodajo, dokler so podjetja tako nizko vrednotena. Razen pri bankah v državni lasti, ki bi se jih splačalo podariti (oziroma prodati za 1 evro), če bi jih kdo saniral na svoje stroške. Država bi se s tem izognila stroškom sanacije. Kot kažejo izkušnje držav, so javni stroški bančne sanacije običajno večji od kasnejšega poplačila s prodajo bank. (ne velja za uporabljeni model bančne sanacije TARP  v ZDA, kjer je država celo zaslužila z dividendami in obrestmi na “posojeni” denar lastnikom bank)

In drugič, iz strateškega vidika ni smiselno prodajati infrastrukturnih podjetij, to je podjetij, ki gradijo in vzdržujejo javno infrastrukturo (denimo komunalne storitve, elektrodistribucija, ceste, železnice, pristanišča) ter morda še podjetij, ki proizvajajo električno energijo. Mnoge razvite države, ki so šle v ta splošni privatizacijski eksperiment so se kmalu soočile z velikimi negativnimi neposrednimi ali eksternimi stroški. Dober primer tega je denimo privatizacija oskrbe z vodo v Angliji in Walesu, železniške infrastrukture v V. Britaniji, dela cestne in železniške infrastrukture v ZDA ter elektrodistribucije v ZDA. Zasebna podjetja pač nimajo interesa infrastrukture upravljati kot javne dobrine, pač pa zgolj s profitnim namenom. Zato pride kmalu do zapiranja določenih prog, slabega vzdrževanja infrastrukture, električnih mrkov itd. Namesto privatizacije energetike bi morala države raje privabiti tuje investitorje v nove naložbe v energetiki (denimo v elektrarne na Muri in Savi, plinski terminal v Kopru ter drugi blok NEK).

Verjamem, da bo pri prodaji (ob že omenjenem zajedalskem motivu politikov) prevladal racionalni razmislek o ekonomski in strateški (ne)smiselnosti. Zato se pretirane (raz)prodaje ni bati. Bolj se bojim, da tudi tam, kar bi morali prodati (banke), ne bo nobenega zasebnega povpraševanja po njih.