Šopek cvetja neoliberalcem in podobnim zverem

Šopek cvetja, ki ga izvrsten poznavalec neoliberalnega zla in dolgoletni borec proti temu hudičevemu semenu na Slovenskem, Janko Lorenci, redno pošilja na nekatere naslove. Naj ne ostane osamljen v tem hudem boju. Tudi jaz skušam pomagati po svojih skromnih močeh – tako, da oznanjam njegovo veliko misel in njegov šopek prepošiljam tudi vam. Pridružite se še vi. Pošljite naprej, dajte na svoj Facebook profil. Naj se širi ta velika revolucionarna misel. Uprimo se temu sovragu!

Nasprotno velja za mladoekonomiste, skupino, ki je s črednim delovanjem, sistematičnim diskreditiranjem nasprotnikov in z občasnimi skoki v politiko zmagoslavno utirala pot neoliberalizmu v Sloveniji, doživela pod Janšo vrhunec, z izbruhom krize pa intelektualni polom, a po zaslugi (vladajoče) politike, mnogih pritajenih somišljenikov in medijev še naprej širi svoje nauke – malce krizno sfrizirane. S fenomenom mladoekonomistov se ne bi splačalo ukvarjati, če se ne bi – krizi in vsem njenim naukom v posmeh – kot neuničljivi lesni črvi vračali na sceno, trobentali svoje dogme in stali tu kot živ spomenik uničevanju solidarnosti, kratkemu spominu javnosti in zmedi ter socialni hinavščini v politiki. Nekaj je jasno: če bodo mladoekonomisti v različnih preoblekah množično preživeli, ne bo preživela slovenska socialna država. Toda za to bo odgovorna predvsem politika.

Mladina, 1. 7. 2010

Vladajoča politika je prestreljena z nasprotniki nacionalnega interesa. Poleg tega bo zaradi krize v hudi skušnjavi, da kako veliko podjetje proda tujim lastnikom.
Zagovorniki prodaje blue chipov so številni in vplivni. V politiki jih je več na desnici, ki sicer odnos do tega vprašanja oportunistično spreminja. Veliko jih je med finančniki (Veselinovič, Simoneti itd.) in med ekonomisti. Tu slovijo zlasti mojstri, znani kot mladoekonomisti (Mrkaić, Damijan, Masten, Šušteršič, Brščič …). Nekaterim med njimi je prejšnji dekan Tajnikar, nestanoviten kot aprilsko vreme, dovolil vrnitev na ekonomsko fakulteto, da lahko vzgajajo sebi podobne ume.
Te in druge sovrage nacionalnega interesa je mogoče zvesti na skupni imenovalec neoliberalizma. To tudi pri nas vplivno pleme je skušalo pojem nacionalnega interesa sistematično razvrednotiti z dokazovanjem, da sta nacionalni in ekonomski interes strogo ločena, še več, da se izključujeta. Opirajo se na razvpiti, že povoženi »washingtonski konsenz« z začetka 90. let in njegova gesla o odrešilni moči privatizacije, liberalizacije, deregulacije, pogubni vlogi države itd. Pri tem se stopnjujejo do trditve, da lastnina (se pravi, čigavo je kaj) ni pomembna. To je čudaški unikum v svetovnem merilu. Lastnina je eden izmed stebrov kapitalizma. Naši damijani so očitno že v postkapitalizmu.
Miselnost teh ljudi je podobna po vsem zahodnem svetu; delaj po volčje, skupnost ni pomembna, pomembna sta individualizem in lastni interes. Ta drža se pri naših neotih skriva za fasado ogorčenja nad tem, da je slovenska država še posebej gnila in posebej neprimeren lastnik, saj svojo lastnino slabo upravlja, hkrati pa jo politično zlorablja. Zato je od državnega boljše kakršnokoli, tudi tuje lastništvo. Samo to lahko počisti naš avgijev hlev.

Mladina, 25. 2. 2010

Ni naključje, da smo se spet znašli sredi enega izmed utrudljivih in nevarnih spopadov zaradi nacionalnega interesa, pojmovanega kot vprašanje, ali naj vitalni deli slovenskega gospodarstva ostanejo v domačih rokah ali ne. Tokrat je znova na nitki usoda naše daleč največje banke, NLB.

Brez podpore javnosti bi nacionalni interes že zdavnaj žalostno preminil – država bi uprizorila veliko razprodajo. Javnost se v tem primeru kaže kot bistveno pametnejša od tistih, ki ji vladajo. Ali drugače: v visokih nadstropjih naše družbe prebiva nemalo butalcev. Lahko jim rečemo tudi ljudje, ki razmišljajo neoliberalno ali pa so, kot bi rekel Kovačič Peršin, nekakšna anacionalna, svetovljansko-provincialna (psevdo)elita. Rastko Močnik jih ima za nesposobno plenilsko politburžoazijo.

Prodaja NLB bi bila nepotrebna, nepopravljiva in nerazumljiva. To je tako, kot da bi Amerika prodala slabo polovico svojih bank. Če bi Obama to dopustil ali celo spodbujal, kot to počne naš ljubi Pahor, bi ga pri priči strpali v norišnico. Opravičilo za prodajo ne more biti niti sedanja stiska oziroma potreba po stabilizaciji javnih financ. Kaj ti pomaga, če jih pozdraviš, a ostaneš na pogorišču. Pri tem ne samo dr. Mencinger opozarja, da dokapitalizacija NLB sploh ni nujna. Skratka, močan je vtis, da se kriza oz. dokapitalizacija izrablja kot izgovor za prodajo NLB. Gre torej za še en strumen slovenski korak naprej na blaženi poti svetega trojčka neoliberalizma – privatizacije, deregulacije in liberalizacije.

Prodaja NLB (in drugih blue chipov) tujim lastnikom ali že resno razmišljanje o tem je škandalozno, zunaj vsake pameti. Kajti take prodaje pomenijo nič drugega kot zavestno slabšanje že tako slabe strukture naše ekonomske sfere – njeno primitivizacijo, blago rečeno.

V političnih glavah glede nacionalnega interesa in tudi glede usode NLB še zmeraj vlada enaka godlja kot že dolgo. Desnica s častno izjemo SLS nenehno spreminja svoj odnos do tega vprašanja. Levica ni v bistvu nič boljša. Iz krize vleče zgrešene nauke, po glavi ji še naprej razgrajajo nauki naših mladoekonomistov in drugih neotov.

Mladina, 8. 7. 2010

One response

  1. Tile članki si ne zaslužijo objave niti v Mercatorjevih reklamnih obvestilih, kaj šele v nekem resnejšem glasilu, kar naj bi Mladina bila. Totalno podžiganje polarizacije, pristranskost in nepreverjanje nasprotnih argumentov. S tem seveda na dolgi rok prispeva k podaljšanju kriznega stanja v državi, katere ena glavnih težav je ravno razdeljenost in pomanjkanje konsenza glede protikriznih ukrepov.

    Moje osebno mnenje je, da je delitev po ideologiji, glede na ‘mlado-‘ in ‘staroekonomiste’, leve in desne, na naše in vaše … totalna bedarija. Kaj če bi raje stopili korak nazaj, se kar najbolj objektivno zazrli v obstoječ sistem in poskušali ugotoviti, kje so njegove napake in kje so pomanjkljivosti prevladujoče ekonomske stroke ter kakšne so možne rešitve oz. izboljšanje sistema in stroke? Seveda take, od katerih bi vsa skupnost imela dolgoročnejše trajnostne koristi.

%d bloggers like this: