Borut Pahor je simpatičen fant. Zelo lepo govori in ima lepe manire. Težko mu očitaš, da je razdiralen, da ni povezovalen ali da je aroganten v svojih nastopih. Toda ljudi je treba ocenjevati po tem, kaj delajo in ne po tem, kaj govorijo ali kako izgledajo. V tej luči je treba gledati tudi zadnjega v seriji (pred)kampanjskih nastopov Boruta Pahorja, kjer se je posul s pepelom in skesano povedal, da je njegova “vlada je podcenila bančne probleme“.

Nekdanji premier in predsedniški kandidat SD Borut Pahor priznava, da je imela njegova vlada napačno diagnozo glavnega problema, s katerim se je država soočila v začetku recesije. Menili so namreč, da je to strukturni primanjkljaj, ob tem pa podcenili probleme v bančnem sistemu, je dejal v izjavi za medije.

…

Kot pravi, tega v času njegove vlade niso vedeli in tudi v bančnem sistemu niso videli takšne težave, kot se je potem izkazalo. Dodaja, da ima svojo odgovornost tudi Banka Slovenije. Na vprašanje, ali to velja tudi za nekdanjega guvernerja in člana njegova vlade Mitjo Gasparija, pa Pahor odgovarja, da “vsekakor”.

Vir: Finance

V redu. Lepo je priznati lastne napake. Toda kaj nam zdaj pomaga Pahorjevo priznanje, da je njegova vlada naredila napako pri diagnozi stanja v bančnem sektorju. Kaj nam pomaga, če Pahor prizna, da je ves čas poslušal, ali bolje, vodljivo ubogal napačne “strice”? Strice, ki so mu govorili, da je “slaba banka slaba ideja”, da mora država dokapitalizirati NLB, namesto da bi jo KBC (ki je takrat še imela interes). Strice, ki so ščitili svoje lastne interese, ki so prikrivali svoje lastne napake zaradi slabega bančnega nadzora pred krizo ali ki so preprosto zagovarjali napačno ekonomsko filozofijo, pardon, ideologijo

Kaj nam pomaga, če Pahor prizna še več napak? Da je njegova vlada denimo uvedla (Virantovo) plačno reformo v javnem sektorju, čeprav smo mu vsi javno govorili, da je to katastrofalna napaka v času recesije (ki bo samo zaradi dviga plač dvignila javne izdatke za 450 mio evrov, k čemur pa bodo prišli še stroški indeksacije pokojnin in socialnih transferjev na plače in inflacijo). Da je povišala minimalno plačo za 25% v času najhujših težav podjetij v zadnjih 20 letih (čeprav mu je vladni Umar izračunal, da bo zaradi tega izginilo 25,000 delovnih mest). Da se ni takoj na začetku lotila strukturnih reform in omogočila slovenskemu gospodarstvu večje konkurenčnosti. Da se je zadolžila za dodatnih 7 milijard evrov v tujini, od česar je polovico šlo za povečane plače in pokojnine, ki so se povečale nad predkrizno raven samo zato, ker je vlada v začetku krize povišala plače v javnem sektorju.

Kot rečeno, človeka je treba ocenjevati po tem, kaj dela in ne po tem, kaj govori ali kako izgleda. Navedena Pahorjeva dejanja samo izkazujejo, da kot predsednik vlade (A) ni bil sposoben celovitega strateškega premisleka in tehtnega odločanja v korist države, ali (B) ni bil sposoben sam ter odločno voditi države, ampak je pustil, da je ekonomsko politiko vlade namesto njega vodil njegov finančni minister Križanič in “strici” za njim.

Če Boruta Pahorja ne bi videl na delu kot predsednika vlade, bi ga z veseljem podprl za predsednika države. Ima te protokolarne osebne značilnosti ter čut za nekonfliktnost. Toda kaj mi bo predsednik države, ki ni sposoben celovitega strateškega premisleka? Ki ni sposoben “videti naprej”, “videti čez”. Ki se ne zna odločiti prav in tako kot je dobro za državo. Taka oseba pač ne more biti moralna avtoriteta  v tej državi, kar je “glavna naloga” predsednika države.

P.S.

Da ne bo pomote, ostala dva glavna kandidata za predsednika države sta, po moji presoji, še bistveno slabša kandidata od Pahorja. Enostranska in pristranska. Zato pač letos ne bom volil predsednika države.