Zadnjih deset dni je bilo zelo dobrih za EU, najboljših v zadnjih dveh letih. Formalna odločitev ECB, da bo delovala kot “posojilodajalec v skrajni sili” ne glede na ceno, odločitev nemških ustavnih sodnikov o skladnosti mehanizma ESM z nemško ustavo ter razgrnitev načrta o skupnem nadzoru EU bank s strani Evropske komisije, je prineslo olajšanje in se takoj odrazilo na znižanju zahtevanih donosov državnih in korporativnih obveznic ter v rasti tečaja evra proti dolarju in švicarskemu franku. Olajšanje je tu, toda zdaj so potrebni naslednji koraki za stabilizacijo Evropske monetarne unije.

Zadnja dva tedna sta prinesla dobro začasno rešitev za šibkejše evro države, s čimer se je nevarnost bankrota denimo Španije in Italije malenkost odmaknila. Mehanizem ESM bo v bodoče lahko pomagal pri odkupovanju novoizdanih državnih obveznic (na primarnem trgu), ECB pa bo odkupovala do-3-letne državne obveznice na sekundarnem trgu, kar bi utegnilo obrestne mere na državne papirje držati na sprejemljivo nizki ravni.

Seveda pa je vse to zgolj provizorična, začasna rešitev. Za rešitev evro krize je treba dvoje. Prvič, nujno je zmanjšanje neravnotežij med državami. To pomeni, da morajo šibke države povečati konkurenčnost s strukturnimi reformami in krotenjem rasti plač, močnejše države pa morajo z relativno višjo stopnjo inflacije privoliti v postopno izgubo konkurenčnosti. To se na prvi pogled zdi zelo instrumentalizirano, toda ta proces se že dogaja in dobršen del trgovinskih neravnotežij se je že odpravil, hkrati je tudi Nemčija že nakazala, da je “pripravljena tolerirati dejstvo“, da bo v bodoče morala živeti z inflacijo, ki bo nekoliko višja od povprečja evro območja.

In drugič, zdaj so na vrsti politični koraki, ki bodo odločilni. Zadeve lahko hitro zdrsnejo nazaj, če EU ostane zgolj pri tej začasni rešitvi, kjer so ukrepi ECB zgolj substitut za potrebno politično rešitev problema. Kot pravi zadnji Economist:

Sadly, a lot could still go wrong. When a euro-zone country falls short on reform, will the central bank stop buying its bonds? If it does, the ECB would precipitate the market panic it intends to prevent; if it doesn’t, it will amass potentially unpayable debt. That dilemma plays into the tension between the ECB and the Bundesbank. Germany’s chancellor, Angela Merkel, publicly supported the ECB’s action. But Jens Weidmann, the Bundesbank’s president, was the only person to vote against the bond-purchase plan. His public condemnation echoes widespread worries in Germany about the ECB’s direction. Germans (and other north Europeans) will surely become even more worried if it starts buying boatloads of bonds. The ECB, fearing a political backlash or growing internal divisions on its own board, may shrink from the necessary boldness. Yet if it holds back from loosening monetary policy, the region’s economic prospects will darken further.

Jasno, v naslednjih mesecih morajo evropski voditelji narediti ključne korake k poglobitvi monetarne integracije in njene nadgraditve s fiskalno in bančno unijo. Ključni bodo dogovori o skupnem koordiniranem nadzoru fiskalnih politik, o skupni depozitni shemi ter načinih reševanja nasedlih bank.

Glede na zgodovinske izkušnje je dosedaj EU še vedno minuto pred dvanajsto oziroma v zgodnjih petkovih jutranjih urah ter z nesnosnim dramatiziranjem uspela izpogajati politične rešitve, ki so evropsko integracijo, kakor koli že je heterogena in naporna, uspele ne samo ohraniti, ampak tudi razvijati, širiti in poglabljati naprej. Nobena izmed EU držav si izstopa iz EU ne more privoščiti. Zato je tudi tokrat upanje na obstoj Evropske monetarne unije pozitivno in s trendom navzgor.