Učinek reform in vrednost nasvetov iz tujine

Bine Kordež

Spremljanje razprav in komentarjev sprejemanja strukturnih reform kaže, da obstaja precejšnja verjetnost, da bodo tokrat potrjene. Tako pokojninska kot tudi reforma trga delovne sile seveda ne moreta biti kaj pomembneje drugačna kot predlogi, ki so bili zavrnjeni lansko leto, a vseeno se vsi akterji zavedajo, da so trenutne razmere preveč resne, da bi sprejem ponovno zavrnili. Za dosego cilja bo pač koalicija predlagala nekoliko bolj omiljene rešitve kot so bile prve zamisli, opozicija požrla cmok, da ne more blokirati predlogov samo zato, da pokažejo enako moč kot lanska opozicija. Svoje odgovornosti in nujnosti vsaj določenih sprememb pa se zavedajo tudi sindikati. Glede na nastope in izjave nekaterih tujih politikov v zadnjem času, bi bile takšne poteze v tujini vsekakor sprejete dokaj pozitivno in mogoče prispevale nekoliko k umiritvi nervoze finančnih trgov.

Če ima sprejem takšnih reform pozitivni psihološki učinek, ki je seveda tudi zelo pomemben, pa so njegovi neposredni učinki na javne finance, posebno na kratek rok, dokaj zanemarljivi. In za ureditev javnih financ so sedaj pomembni predvsem kratkoročni učinki, torej kaj bo s proračunskim minusom naslednje leto in leto zatem. Da bo čez tri, pet let boljše, tako vsi verjamemo. Vsaj moramo. Ob sedanjih predlogih spremembe zakonodaje sicer ni zaslediti kakega odmevnega predstavljanja finančnih vplivov sprejema sprememb pokojninske zakonodaje (delovna jih neposredno tako nima). Če pa se ozremo na lansko, pa so bili finančni učinki prvo in drugo leto nekje med 30 in 50 milijoni evrov. Takrat so ocenjevali, da bodo izdatki pokojninske blagajne za toliko manjši, pri čemer so bili seveda izpuščeni negativni učinki manjših prejemkov upokojencev (njihova nižja potrošnja in posledično pobrani davki) ter večje obveze do mladoletnih oseb, ki se bodo težje zaposlili.

Pri sprejemanju teh, sicer nujnih in potrebnih reform, praviloma spregledamo dejstvo, da imamo problem s pomanjkanjem delovnih mest, s premajhno proizvodnjo in ustvarjanjem prenizke dodane vrednosti. Da z zahtevo po daljši delovni dobi res zmanjšujemo število upokojencev in pritisk na pokojninsko blagajno, a ker zaradi tega ni novih delovnih mest, se posledično samo poveča nezaposlenost mlajših. Lahko se sicer tolažimo z mislijo, da se bodo mladi zato aktivneje vključili v podjetništvo ali kake druge oblike samozaposlitve, da bodo poiskali delo izven meja. Verjetno bodo zaostrene razmere temu pripomogle, a izkušnje kažejo, da ne prav veliko. Dejstvo je torej, da javne finance tudi po sprejemu teh nujnih reform, kakega večjega izboljšanja ne bodo čutile, vsaj ne preko neposrednih učinkov nove zakonodaje. Za preboj na tem področju bodo nujni drugačni ukrepi, ukrepi, ki bi pospešili gospodarsko rast in odprli nova delovna mesta. Mogoče bi k več delovnim mestom še najbolj pripomogla večja mobilnost zaposlenih (beri lažje odpuščanje), ki posledično vsekakor daje prostor podjetnikom za nove zaposlitve. A kakih velikih vplivov te spremembe na znižanje proračunskega primanjkljaja naslednje leto in tudi še leto zatem ne bodo imele.

Nekaj več prostora za ureditev javnih financ vsekakor daje sanacija bančnega sektorja. Vendar bodo tudi tu pozitivni učinki vidni šele na daljši rok. Priznanje potencialnih izgub in reševalni svežnji preko izdaje državnih obveznic in podobno, bodo javni dolg trenutno samo povečali. Velja pa pri tem spomniti, kaj pravzaprav pomeni sanacija bank. Razlog zanjo so seveda slabi krediti bank, njihove neizterljive ali slabo izterljive naložbe. A reševanje bank ni reševanje nekega imaginarnega podjetja, reševanja njihovih vodstev – temveč zagotavljanje, da ne bi varčevalci, deponenti v bankah česarkoli izgubili. Vsi ukrepi sanacije bank so po vsebini samo reševanje tistih, ki imajo v bankah svoje finančne presežke (seveda tudi tekoča, dnevno potrebna sredstva). Država si namreč ne more dovoliti, da bi deponenti izgubili svoje prihranke, saj bi padec nezaupanja v bančni sistem porušil delovanje celotnega finančnega sistema države. Kakor ljudje še razumejo, da se jim je znižala vrednost njihove naložbe v podjetje, v delnice (praviloma je to le neko dodatno premoženje), bi izgube sredstev v bankah, njihove dolgoročne ali kratkoročne finančne rezerve, ne mogli sprejeti. In samo zato je reševanje bančnega sistema nujno, v nasprotnem bi lahko tudi banke propadale podobno kot se (sicer prehitro) sprijaznimo s propadom podjetij.

Ob aktualnih nasvetih gospoda Junkerja, kako se moramo nasloniti predvsem na lastne sile in s sprejemom omenjenih reform ponovno zagnati gospodarstvo, se je vendarle treba zavedati dejanskega dometa in učinka sprejema teh sprememb zakonodaje. S kakim aspirinom bolečine res nekoliko popustijo, a bolezen ostane. Mogoče na teh obiskih vseeno ne bi bilo odveč opozoriti (vprašati ali celo poprositi) še za kako drugo možnost. Spremljamo lahko, kako se je ECB odločila, da bo odločneje posegla na trg državnih obveznic in na ta način znižala obrestno breme najbolj prizadetih držav. Ob skoraj 400 milijard evrov grškega dolga, preko 700 španskega ali blizu 2 tisoč milijard italijanskega, je seveda naših 17 milijard preprosto povedano za ECB zanemarljivih (dobro tisočinko vsega dolga držav Evropske Unije). In poseg s kakimi tremi, štirimi milijardami evrov odkupa naših obstoječih obveznic, bi dal finančnim trgom pomemben signal in verjetno precej znižal trenutno pričakovano obrestno mero za slovenske obveznice, ki se giblje okoli sedmih odstotkov. Tri odstotne točke nižja obrestna mera na denimo tri milijarde evrov dolga predstavlja 90 milijonov evrov nižje finančne obremenitve države. In tu gre za čisti prihranek, za neposredno manjše stroške Slovencev – in ne kot velja v primeru prihranka zaradi znižanja pokojnin ali prejemkov javnih uslužbencev, kjer se to potem odrazi v nižji potrošnji teh ljudi, nižjih davkih, nižji proizvodnji, pri čemer je učinek za javne finance na koncu dokaj pičel.

Seveda je tako sklepanje dokaj preprosto, a na žalost (ali srečo) dokaj ilustrativno. Če bi se evropski politiki v enaki meri potrudili za znižanje naših bremen na omenjeni način, bi bili pozitivni učinki na našo ekonomijo pomembno višji, kot pa samo dobronamerni nasveti, kaj moramo spremeniti – ob tem pa nam taista Evropa mirno »kasira« visoke obresti. Drži, da je to pač ekonomija, a vseeno ni odveč da spomnimo, da te visoke obresti, ki Slovenijo močno obremenjujejo (denimo, da zaradi naših neumnosti upravičeno), na drugi strani nekdo beleži med svojimi prejemki. Samo upamo lahko, da je v ozadju razgovorov v Bruslju ali Frankfurtu izpostavljen tudi kak tak pomislek in prošnja.

Za potrditev tega nesorazmerja v obrestni obremenitvi, v nadaljevanju nekaj številk.Čeprav so nam Nemci radi za vzgled zaradi njihove učinkovitosti ter discipline, je vseeno dovoljeno navesti podatek, da znaša javni dolg Nemčije preračunano na prebivalca okoli 25.500 evrov (stanje 31.12.2011). Da je torej povprečni Nemec preko svoje države do sedaj potrošil 25.500 evrov več kot je zaslužil in se je zato država za ta znesek zadolžila (skupaj preko 2 tisoč milijard evrov) – pri svojih državljanih ali v tujini. Ker pa je v svetu prisotno tako močno nezaupanje, skrb glede odplačevanje dolga velikega števila držav, se institucije s presežki denarja toliko bolj ozirajo na države, kjer varnost ni sporna, ki jim zaupajo in so jim pripravljene posoditi denar za minimalno ceno. Kredibilnost Nemčije je tako visoka, da lahko rečemo, da si niti ne sposoja. Dejansko ga imajo tisti s presežki denarja pri njej pravzaprav spravljenega in zato celo nekaj plačajo (obrestne mere so realno negativne, nižje od inflacije). In to ne glede na to, da realno tudi Nemčija tega dolga ne more vrniti, če bi ga vsi želeli nazaj.

Povprečni Nemec se je torej preko svoje države zadolžil (zaradi večje porabe) za 25.500 evrov in za ta dolg nominalno plača kakih 400 evrov obresti letno. Pri istih Nemcih pa se je za svojo preveliko potrošnjo glede na ustvarjeno, prav tako preko države (javnega dolga), zadolžil tudi povprečni Slovenec in to v višini 8.300 evrov. Trikrat nižji je namreč javni dolg Slovenije glede na javni dolg Nemčije preračunano na prebivalca. Lahko sklepamo, da se je torej Nemec zadolžil za omenjenih 25.500 evrov (posredno lahko tudi v Sloveniji, ki ima kar precejšnje finančne rezerve v tujini) in jih potem posodil trem Slovencem, ki pa mu po trenutnih obrestnih merah plačujejo 1.700 evrov letno (dejansko sicer manj, ker je večina obstoječega dolga v obveznicah izdanih z nižjimi obrestnimi merami). Zaradi svojega položaja torej povprečni Nemec zasluži razliko 1.400 evrov na leto. In niti nič mu ne moremo očitati, takšna so pač dejstva in tako funkcionirajo finance.

Ne bi razpredal naprej, a številke so vseeno dovolj zgovorne. Mi svoj del naloge vsekakor moramo sami narediti, od Evrope pa je vseeno prav, da zahtevamo njihovo podporo. Ne v smeri, da nam kaj podarijo, temveč, da vsaj ne služijo na naš račun in nam potem v zahvalo delijo nasvete.

%d bloggers like this: