Reševanje evra ali priprave na razpad evro območja?

Danes naj bi se evropski voditelji na vrhu EU – že devetnajstič – pogovarjali o reševanju evrske krize. Tokrat je prvič na sporedu bolj konkreten program reševanja, ki ga je pripravila četverica voditeljev EU – Evropskega sveta, Komisije, ECB and Evroskupine. Tokratni reševalni načrt (Euro-rescue plan 2012) je prvič bolj celovit in na prvi pogled bi lahko pomenil začetek reševanja evrske krize. Prinaša predvsem mehanizme za pomoč državam, ki so jih prizadeli asimetrični šoki.

Načrt prinaša tri ključne mehanizme. Prvič, bančna unija (“integrated financial framework”) prinaša skupnega evropskega nadzornika, enotno zavarovalno shemo za depozite ter skupni sklad za reševanje nasedlih bank, ki bi se oblikoval iz sredstev bank. V primeru, da ne bi zadostoval, pa bi se dodatna sredstva alocirala iz ESM sklada (European Stability Mechanism).

Drugič, fiskalna unija (“integrated budgetary framework”) prinaša zametek tistega, kar bi EU morala oblikovati že ob oblikovanju Evropske monetarne unije (EMU). Fiskalna unija pomeni enotno uveljavljeno fiskalno pravilo glede porabe in zadolževanja, nadnacionalno usklajevanje nacionalnih proračunov ter odobritev s strani evro skupine. Hkrati fiskalna unija prinaša tudi predlog kratkoročnih evroobveznic ter sklad za ublažitev dolgov (po vzoru nemškega predloga ERF).

Tretjič, predlog prinaša tudi odstop od “varčevalne diete” z oblikovanjem pakta o rasti in delovnih mest (“growth and jobs pact“), ki naj bi namenil 120 milijard evrov za financiranje projektov v članicah EU, ki bi spodbudili rast in nova delovna mesta.

Izgledi za sprejem tega programa na danes začetem dvodnevnem vrhu niso dobri. Predvsem Nemčija nasprotuje vsemu, kar diši po solidarnostnem reševanju dolgov šibkih držav. Torkov pogovor Angele Merkel s poslanci koalicijske FDP to zelo jasno nakazuje – rekla je, da ne bo pristala na evroobveznice, “dokler bo živa“. Uradno nemško stališče je, da ne more pristati na solidarnostni prevzem dolgov ostalih držav, dokler se ostale države ne zavežejo k temu, da nadzor nad nacionalnimi proračuni prepustijo Bruslju. Temu pa menda ostro nasprotuje Francija. Zaradi tega bo tudi vrh EU najverjetneje propadel.

Toda medtem ko se evropski voditelji brezplodno dogovarjajo, gredo stvari svojo pot. Velika podjetja in banke širom EU se pospešeno pripravljajo na razpad evra. Operacija razpada evra je za podjetja izjemno kompleksna, saj gre za (1) problem desetin milijonov pogodb, ki so nominirane v evrih, (2) problem softverske prilagoditve na nacionalne valute, ter predvsem (3) posledice za povpraševanje, ko bodo posamezne države sprejele svoje nacionalne valute in jih devalvirale ter ko bodo kasneje države začele uvajati protekcionistične trgovinske ukrepe. Multinacionalke so začele posle sklepati prek podružnic v posameznih državah, da bi se vsaj delno izognile tečajnemu tveganju.

Vendar bo na ta način možno zmanjšati le majhen del tveganj in stroškov. Stroški razpada evra bodo ogromni. Nihče jih ne zna natančno izračunati. Na eni strani gre za stroške podjetij, na drugi pa za stroške državnih proračunov, ki eksplicitno jamčijo za obveznosti vseevropskih skladov (EFSF, ESM). Nikomur ni jasno, kako bodo poslovne banke in centralne banke poplačane za terjatve (depozite) v poslovnih bankah drugih držav. Te potencialne izgube gredo v tisoče milijard evrov.

Po oceni ING banke naj bi se z razpadom evra evropsko gospodarstvo v prvih dveh letih po razpadu skrčilo za 12% (za 1,000 milijard evrov). Ocene za posamezne države glede upad BDP se gibljejo med dobrih 8% (Finska) in dobrih 15% (Grčija).

Slika 1: Ocena stroškov razpada evro območja

Vir: ING, povzeto po Spieglu.

Nemčijo bi razpad evra najbolj prizadel. Interna analiza nemškega finančnega ministrstva, ki jo razkriva Spiegel, kaže, da naj bi nemški BDP upadel za 10%, število brezposelnih naj bi se povečalo na 5 milijonov (obe oceni sta višji od ocene ING, kjer naj bi BDP upadel “le” za 9.2%, število brezposelnih pa naraslo “le” na 3.9 milijona). Toda še hujše bodo srednjeročne in dolgoročne posledice zaradi razpada trgovinske unije. Z izstopom iz evra bi namreč večina držav morala devalvirati nove nacionalne valute za 25 do 50%, kar bi zmanjšalo kupno moč in povpraševanje po nemških izdelkih. Hkrati bi prišlo do porasta regionalizma in uvajanja ovir v medsebojni trgovini, kar bi spet najbolj prizadelo izvozno usmerjena nemška podjetja. Po oceni nemškega finančnega ministrstva bi zaradi vsega tega nemški BDP lahko skupaj (kumulativno) upadel za 25% (500 mlr. evrov).

Temu pa je treba prišeti še stroške, povezane z nemško uradno izpostavljenostjo do drugih evrskih držav prek mehanizmov EFSF in ESM. Ti potencialni stroški naj bi presegali 300 milijard evrov (12 % BDP). Dodatno pa je treba upoštevati še terjatve nemških poslovnih bank, ki se bodo zaradi nesolventnosti bank v državah dolžnicah spremenile v terjatve do njihovih centralnih bank, posledično pa prek evropskega klirinškega sistema (TARGET 2) v terjatve do nemške Bundesbanke. George Soros ocenjuje, da naj bi se te terjatve nemških poslovnih bank do Bundesbanke do konca letošnjega leta povečale že na 1,000 milijard evrov.

Ocena nemškega finančnega ministrtva kaže, da se Nemčiji bolj splača reševati evro – ne glede na ceno, kot pa dovoliti, da propade. Toda eno so strokovne ocene, drugo pa politična realnost in (neumni) prestiž.

<span>%d</span> bloggers like this: