Prodaja Telekoma na stranskem tiru. Kaj zdaj?

* Komentar je v originalu objavljen v Dnevnikovem Objektivu.

Ponedeljkova odločitev komisije za prodajo Telekoma, da Telekoma ne proda nobenemu izmed preostalih dveh od začetnih enajstih ponudnikov, je marsikomu z radostjo napolnila srce. Delu opozicije, ker si obeta nadaljevanje državnega kapitalizma, politično kadrovanje in ohranjanje dobaviteljskih navez prijateljskim družbam. Vladni koaliciji, ki ji je ljudski kapitalizem blizu (SLS) ali pa nanj stavi svojo politično prihodnost (SDS, NSi). Finančnim naložbenikom, ker si obetajo ugodno plasiranje naložb v sedanji ne prav živahni situaciji na trgih. Ter širši javnosti, ki je malce proti privatizacijam zaradi zaradi vgrajenega socialističnega sindroma »vse je naše«, malce pa zaradi špekulacij, da bo drobtinica privatizacijske premije priletela tudi do njih.

Toda, kako dobra je v resnici ta odločitev, da se Telekom ne proda strateškemu kupcu in kaj narediti v tej situaciji? Pustiti Telekom v večinski državni lasti, ponoviti razpis za strateškega kupca, ga prodati na prvi javni prodaji domačim kupcem ali pa najti kakšno bolj optimalno metodo?

Ohraniti Telekom v državni lasti bi bila napaka. Prvič, naš Telekom, pa naj bomo še tako ponosni nanj, ni noben tehnološki biser. Še več, svojo ponudbo stacionarne telefonije in dostopa do interneta večinoma bazira na bakrenih žicah. Tuja in domača konkurenca pospešeno delata na optičnih kablih. Naš Telekom svoje poslovne rezultate večinoma črpa iz mobilne telefonije (Mobitel), iz naložb v tujini ter dragega zaračunavanja vodov konkurenci. Siol mu zaradi predatorskih cen prinaša izgubo. Telekom bi nujno moral redefinirati svojo dolgoročno strategijo ter pripraviti program racionalizacije, saj se na zastarelo tehnologijo veže tudi občuten presežek zaposlenih (dobrih tisoč). Ta racionalizacija je ob ohranitvi državnega ali razpršenega pretežno domačega lastništva malo verjetna.

Drugič, kakšne koristi imajo uporabniki od monopolista v domači lasti, ki jim nenehno vsiljuje zastarelo tehnologijo in zastarele storitve (ISDN, Centreks) ali jih odira s prisilnimi in dragimi vezavami storitev (ISDN/ADSL)? Konkurenca ga na primer pri številu optičnih priključkov (FTTH) že krepko prehiteva. Tuj strateški kupec bi prinesel nove in posodobljene storitve, pa še domača regulatorja Apek in UVK bi mu bolj gledala pod prste. S privatizacijo Telekoma bi pridobili predvsem uporabniki zaradi povečane ponudbe konkurenčnih storitev. Avgusta 2007 sem dokumentiral, kako skokovito je narasel delež uporabnikov širokopasovnega dostopa do interneta, ko je Telekom moral umakniti sporno vezavo ISDN/ADSL.

S proračunskega vidika je bila neprodaja Telekoma na tem razpisu definitivno velika izguba. Če bi Telekom prodali po ponujeni ceni 400 evrov za delnico (za četrtino več od borzne cene), bi država dobila v proračun dobrih 500 milijonov evrov več. To pomeni ogromno oportunitetno izgubo, merjeno v številu kilometrov neizgrajenih cest, stanovanj, bolnišnic in šol ali ohranitve višjih davkov. Po tem neuspešnem razpisu bo težko najti uglednega strateškega kupca, ki bi ponudil za Telekom tretjino več od sedanje borzne cene.

Morda se bodoči delničarji, od institucionalnih investitorjev do fizičnih oseb veselijo javne ponudbe delnic Telekoma. Toda preden se jim nasmeški v pričakovanju hitrih zaslužkov preveč razlezejo, naj jih ponovno opozorim, da na Telekom čakajo še nerealizirane odškodninske tožbe, ki so jih proti njemu sprožili konkurenti (T-2, Tuš Telekom, Sky-Net, ABM, Sinfonika, AMIS, itd.), katerih skupna vrednost, skupaj z obrestmi, znaša dobrih 200 milijonov evrov oziroma približno eno desetino sedanje tržne vrednosti Telekoma. Bodoči vlagatelji naj ne pozabijo tudi na odločbe, ki jih proti njemu izdaja UVK. Do sedaj so že tri odločbe o zlorabah Telekoma v korist SIOLa pravnomočne. Pri vseh je šlo za t.i. “leveraging” oziroma vzvodno delovanje prek uporabe Telekomove infrastrukture za vplivanje na odvisni trg interneta. V vsakem primeru je bila različna osnova za vzvodno delovanje: (1) odločba 1997: zloraba pri telefonskih številkah (1996-1998), ker Telekom SIOLovi konkurenci ni želel omogočiti posebne, cenejše številke; (2) odločba 2000: zloraba pri ISDN paketih (1999 – 2001, ker Telekom SIOLovi konkurenci ni dovolil sodelovanja v ISDN paketih, in (3) odločba 2004: dve zlorabi na ADSL infrastrukturi (2001-2003), ker je Telekom SIOLovi konkurenci dražje zaračunaval svoj infrastrukturo. Pred vrati pa je še četrta, aktualna odločba (ki je še v fazi povzetka relevantnih dejstev), kjer gre za dve zlorabi (vezana prodaja ISDN/ADSL priključkov ter “leveraging” s favoriziranjem SIOLa). Z vsako izmed teh odločb UVK se ponuja možnost odškodninskih tožb konkurentom. Z realizacijo obstoječih in predstoječih odškodninskih tožb se utegne vrednost delnic Telekoma krepko zamajati. Kar seveda pomeni, da bo morala vlada fizičnim osebam ponuditi krepek diskont pri javni ponudbi delnic, da se ne bodo počutili oškodovane, ker jim je prodala škart robo.

Če povzamem, niti ohranitev v državnem lastništvu niti javna prodaja niti prodaja strateškemu kupcu kratkoročno ne obeta dobrih rezultatov. Predvsem ne z vidika večje učinkovitosti trga telekomunikacij v Sloveniji, kar naj bi bil primarni cilj vlade. Učinkovit trg telekomunikacij zahteva vrhunsko infrastrukturo (omrežje) in prav tako vrhunsko regulacijo ponudnikov storitev na tem omrežju. Morda bi se veljalo ozreti naokrog po Evropi, kako države z več izkušnjami rešujejo ta problem. Daleč najbolj razvit, urejen in konkurenčen trg telekomunikacijskih storitev je britanski, po katerem se pri spreminjanju regulatornega režima zgleduje tudi Evropska komisija. British Telecom (BT) je denimo prvi, ki je izvedel funkcionalno razdelitev nekoč vertikalno integriranega operaterja z ustanovitvijo Openreach, BT-jevega dostopovnega omrežja. Kot pravi verjetno najboljši poznavalec tega področja v Sloveniji, nekdani Telekomovec Dušan Caf (MojMikro, November 2007): »Funkcionalna ločitev, ki jo je izpeljal BT, je okrepila razvoj konkurence na britanskem telekomunikacijskem trgu ter spodbudila hitrejše uvajanje širokopasovnih omrežij in storitev. Po mnenju britanskega Ofcoma (britanski regulator, op.pis.) je bila tudi najpomembnejši razlog za podvojitev števila najhitrejših širokopasovnih priključkov v Veliki Britaniji.« Britanskemu zgledu o funkcionalni razdelitvi vertikalno integriranih operaterjev sledita tudi italijanski regulator Agcom ter švedski PTS, ki želita upravljanje dostopovnega omrežja izločiti v ločeni družbi, ki bi storitve prodajali vsem udeležencem na trgu pod enakimi pogoji. Tudi konture novega regulatornega okvira za področje elektronskih komunikacij Evropske komisije pod vodstvom komisarke Vivien Reding, ki jih pričakujemo v drugi polovici leta, gredo v to smer funkcionalne razdelitve vertikalnih integracij »incumbent« nacionalnih operaterjev, saj ti predstavljajo največjo grožnjo konkurenci na posameznih trgih.

Zato vladi polagam v razmislek predlog tovrstne funkcionalne ali strukturne razdelitve Telekoma, kjer bi iz holdinga Telekoma ločeno odprodala Mobitel kot ponudnika mobilne telefonije ter Siol kot ponudnika dostopa do interneta in digitalne televizije. Lahko tudi prek javne prodaje, kar se mene tiče. Država naj obdrži le omrežje in ga oddaja v najem po enakih pogojih vsem ponudnikom storitev stacionarne in mobilne telefonije ter interneta. Z ustrezno cenovno strategijo naj hkrati omogoča stalne tehnološke nadgradnje omrežja ter tržno konkurenčnost ponudnikov. S tem bo vlada, prvič, dosegla višji izkupiček od prodaje, in drugič, naredila konec Telekomovemu monopolu in njegovim notoričnim zlorabam monopolnega položaja na račun konkurence in nas potrošnikov ter najbolj učinkovito poskrbela za konkurenco na trgu telekomunikacij.

Verjamem, kot kažejo prvi odzivi, da vodilnim v našem Telekomu, privilegiranim dobaviteljem in dosedanjemu prvemu prodajalca Telekoma, Matjažu Janši, ta rešitev ne bo všeč, ker pač rušijo njihov monopolni položaj. Njihov glavni argument je, da to ne bi omogočalo tehnološke modernizacije omrežja. Toda prav na tej točki se motijo, saj se da pokazati, da bi z ustrezno cenovno politiko nediskriminatornega oddajanja omrežja v najem lahko zaradi velikega obsega uporabnikov brez težav financirali najsodobnejše tehnološke rešitve in da je to bistveno ceneje in bolj smotrno, kot da gradimo 3 ali 4 ločena optična omrežja. In še nekaj, to je pot, po kateri bo že kmalu šla vsa EU

Funkcionalna razdelitev Telekoma je torej lahko izvrstna priložnost za povečanje učinkovitosti trga telekomunikacij in izboljšanje konkurence. Hkrati pa ne smemo pozabiti, da privatizacija posameznih operaterjev prinaša kupnino, s čigar funkcionalno uporabo se pri nas očitno sploh ne ukvarjamo. Kaj naj vlada naredi s kupnino od prodaje Telekoma, že piše v reformnem paketu vlade. Iz kupnine naj oblikuje Tehnološki sklad, iz katerega bo financirala spodbujanje inovacij in tehnološkega razvoja. Tako bomo na en mah rešili vprašanje konkurence na trgu telekomunikacij in bolj učinkovite politike spodbujanja tehnološkega razvoja.

Vinjete in butalska vlada

Da ne bo nesporazuma, načeloma podpiram vinjete kot administrativno bolj učinkovit in ekološko bolj sprejemljiv način cestninjenja na avtocestah od sedanjega načina pobiranja cestnin z ustavljanjem na cestninskih postajah. Predvsem je sprememba načina cestninjenja pomembna v segmentu prevoza s kamioni, saj predvsem ti pri obveznem ustavljanju na cestninskih postajah ustvarjajo dolge kolone ter pri speljevanju močno onesnažujejo okolje. Zato me je precej negativno presenetila včerajšnja novica, da bo vlada predvidoma že do poletja uvedla vinjete za vožnjo po avtocestah za osebna vozila, medtem ko bo za tovorna vozila vsaj do naslednjega leta ostal v veljavi sedanji način pobiranja cestnine z ustavljanjem na cestninskih postajah.

Ob tej odločitvi vlade se človek preprosto vpraša, kdo je butast v tej državi. Če je sedanji način pobiranja cestnin z ustavljanjem na cestninskih postajah ekološko nesprejemljiv predvsem zaradi kamionov, ki dodatno še ustvarjajo kolone, kaj bo potem sploh doprinos vladne uvedbe vinjet za osebna vozila? Zadeva po novem ne bo ekološko nič bolj optimalna, saj bodo kamioni še naprej pri ustavljanju na cestninskih postajah ustvarjali kolone ter še naprej veselo onesnaževali zrak. Toda kolone kamionov bodo vplivale tudi na zastoje osebnih vozil. Bo mar DARS na sedanjih cestninskih postajah odprl dva vozna pasova (umaknil zapornice) samo za osebna vozila? Kdo lahko zagotovi, da tega ne bodo zlorabljali vozniki kamionov? S tega vidika je odločitev vlade za vinjete za osebna vozila z ekološkega vidika popolna brca v temo in očitno je, da je bila takšna odločitev sprejeta izključno v populistične predvolilne namene.

Po drugi strani pa je sporna administrativna in fiskalna učinkovitost vinjet. Satelitski način evidentiranja in pobiranja cestnin je seveda najbolj učinkovit in pravičen, vendar pa – kot je lepo prikazal kolega Miroslav Marc – prinaša tudi številne dileme, ki so tako tehnične narave kot tudi občutljive z vidika možnosti poseganja v zasebnost posameznikov. Do enotnega evropskega načina satelitskega cestninjenja bo verjetno preteklo še nekaj let, zato je lahko soliranje posameznih držav v tem projektu finančno precej tvegana poteza. S tega vidika je umestno v prehodnem obdobju uvesti sistem cestninjenja, ki bi bil ekološko bolj sprejemljiv, fiskalno bolj učinkovit in kolikor se da tudi pravičen. Vinjete – kot nalepka na vetrobranskem steklu, ki dokazuje, da smo plačali cestnino – administrativno in finančno ni prav posrečena rešitev. Vinjete so drage in predstavljajo nepotreben strošek pri pobiranju cestnin. Hkrati pa zahtevajo učinkovit mehanizem preverjanja in sankcioniranja, sicer hitro pride do problema free-riderstva.

Sedanji sistem cestninjenja je s finančnega vidika zelo neučinkovit, saj sami stroški pobiranja cestnin na cestninskih postajah znašajo približno tretjino pobranih cestnin. Vinjete so stroškovno nekoliko bolj učinkovite, predvsem pri letnih vinjetah, bistveno manj pa pri denimo 10-dnevnih vinjetah, saj naj bi strošek tiskanja vinjete znašal nekje med 4 in 8 evrov. Poleg tega pa se postavlja vprašanje smiselnosti uvajanja novih nalepk na avtomobile, saj je eden najpomembnejših dosežkov te vlade prav ukinitev nalepk, ki so dokazovale, da ima avtomobil opravljen tehnični pregled. Uvedba vinjet je torej samo še dodatna brca v temo vlade. Ki pa bo seveda imela pomembne finančne posledice na izbranega ponudnika, ki bo vinjete tiskal. Ne dvomim, da bo javni razpis za ponudnika vinjet prinesel »učinkovito izbiro« ponudnika iz desne politične provenience. Torej »desnega Miragea«. Ne dvomim tudi, da bo naslednja, leva vlada kot svoj največji dosežek navajala ukinitev vinjet kot nepotrebnih administrativnih stroškov za državljane.

Če bi vlada resnično hotela poenostaviti postopek pobiranja cestnin in ga – v vmesnem obdobju do uvedbe satelitskega cestninjenja – narediti ekološko bolj sprejemljivega in finančno bolj učinkovitega, ima na voljo bistveno bolj enostavno rešitev. Preprosto naj poveča povračilo za uporabo cest, ki ga plačujemo ob registraciji vozil in ga ustrezno diferencira glede na moč motorja, težo in starost avtomobila. Podobno lahko naredi tudi pri registraciji kamionov. Rešitev ni socialno pravična, je pa administrativno zelo enostavna in finančno zelo učinkovita, saj odpade strošek tiskanja in prodaje vinjet. Pa še problemu free-riderstva se izognemo. Izračun nove višine povračila za uporabo cest je zelo enostaven – pol ure dela z nekaj numeričnimi simulacijami – če poznamo strukturo registriranih osebnih in tovornih vozil ter želeno višino pobranih dajatev iz naslova cestnin. Poleg tega omogoča tak način pobiranja cestnin ob registraciji pobiranje dajatev za vožnjo po vseh vrstah cest, ne samo avtocest, kar je z vidika financiranja izgradnje in vzdrževanja cest seveda najbolj »pravično«. Za tuje osebne avtomobile in kamione pa lahko do  uvedbe satelitskega cestninjenja uvedemo vinjete, denimo mesečne, da izboljšamo njihovo finančno izdatnost.

Enostavne rešitve so običajno najboljše rešitve.

Globalizacijske lekcije: Uvod

Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani za tuje študente v okviru Erasmus/Socrates mednarodne izmenjave predavam predmet Globalisation and International Trade. Osnovni namen predmeta je podati analizo procesov in pojavnih oblik globalizacije, ki so fundamentalno spremenili naš svet. Globalni svet je postal »flat«. Če sta Kopernik in Galileo heretično dognala, da svet ni ploščat, ampak okrogel, nas globalizacija svetovnih procesov proizvodnje in potrošnje, mobilnost kapitala in ljudi, hitrost izmenjave informacij in finančnih transakcij prepričujejo spet o hereziji v nasprotno smer. Svet se je z globalizacijo proizvodnje, tehnološkim razvojem, razvojem transporta in hitrostjo elektronskih komunikacij zmanjšal za nekajkrat. Spet je postal »ploščat«, kot ugotavlja Pulitzerjev nagrajenec Thomas L. Friedman, avtor uspešnice The World is Flat (2006).

Predmet prinaša neideološko ekonomsko analizo, kdaj in kako je globalizacija v fundamentih spremenila svet, kakšne so njene pojavne oblike in kakšne so njene ekonomske in družbene implikacije. Od prednosti, ki so jih prinesli globalni trgovinski in kapitalski tokovi ter informacijska revolucija, do nekaterih bolj kontroverznih implikacij, kot so zapiranje nekonkurenčnih delovno intenzivnih tovarn v razvitem svetu do minimalnih plač, zlorabe otroške in ženske delovne sile ter okoljskih težav v državah v razvoju. Vprašujemo se ali je globalizacija koristna za države v razvoju in ali so slabo plačana delovna mesta boljša od nobenih delovnih mest. Vprašujemo se ali globalizacija povečuje ali zmanjšuje dohodkovno neenakost v svetu. Vprašujemo se ali globalizacija uničuje kulturno heterogenost in demokratične norme v svetu in ali svet ne deluje le še po diktatu nekaterih velikih multinacionalk. Tovrstna analiza in iskanje odgovorov na zgornja vprašanja so nujni, če želimo skupaj s Paulom Krugmanom, Danijem Rodrikom, Josephom Stiglitzem in Jagdishem Bhagwatijem najti načine, da bi v bodoče globalizacija delovala bolje.

Predavanja potekajo po naslednjih vsebinskih sklopih*:

  1. Definitions of globalization, patterns, major issues
  2. Evolution of the global economy
  3. Globalization patterns I: Trade
  4. Globalization patterns II: FDI and TNCs
  5. Globalization patterns III: Outsourcing
  6. The World is flat – Globalization and Services
  7. Globalisation, TNCs & the role of technology
  8. Social implications of Globalization I: Women & Child labor and Labor standards
  9. Social implications of Globalization II: Culture, Democracy, Corporations & Environment
  10. Globalization and Inequality/Poverty, Convergence and Growth
  11. Globalization: Good or Bad? How to make it work better?

Morda bodo ta razmišljanja, analize in podatki zanimivi tudi za katerega izmed bralcev razgledi.net. Zato bomo v tedenskem ciklusu teh 11 predavanj objavljali pod serijo Globalizacijske lekcije.

* Predavanja so v angleškem jeziku.

Z ljudskim kapitalizmom nad lastništvo Telekoma

Odločitev komisije za prodajo Telekoma, da Telekoma ne proda nobenemu izmed preostalih dveh od začetnih enajstih ponudnikov, ni kakšno veliko presenečenje. Nasprotno, takšna odločitev je bila predprogramirana. Bila je nujna glede na pogoje, ki jih je zastavil prodajalec. Mnoštvo pogojev, ki jih je komisija v imenu vlade postavila – od prodaje samo manjšinskega deleža, navzkrižnega lastništva s kupcem, nedefiniranega vlaganja v razvoj Telekoma, do tega, da naj bi kupec pri širjenju v tujino uporabljal blagovno znamko Telekoma – samo priča o tem, da v bistvu Telekoma ni želela prodati. Kadar vi nekaj prodajate, denimo vašo hišo, ne postavljate vnaprejšnjih pogojev, kaj sme kupec z vašo hišo početi ali kako bo nakup financiral. Vseeno vam je, kajti prodajate jo. Ko pa je ne želite zares prodati, si začnete izmišljevati razne pogoje. Hiše ne prodate prvemu kupcu, ker vam ni všeč njegov obraz, drugemu ne, ker se vam zdi, da jo bo kupil na kredit, tretjemu ne, ker se vam zdi sumljivo, ker je prišel kar s kovčkom denarja, četrtemu ne, ker sumite, da bo iz hiše naredil poslovne prostore in tako naprej.

S tem »izmišljevanjem« ste se seveda močno omejili in hiše po definiciji ne prodate najboljšemu ponudniku. Še več, najverjetneje je sploh ne prodate, ker se vam pač nihče ne zdi dovolj vreden kupec vašega »bisera«. Ok, kot prodajalec, ki se mu ne mudi, imate seveda vso pravico, da si zmišljujete, zavlačujete in da sploh ne prodate. Toda zakaj hudiča ste se potem sploh lotili prodajanja, si naprtili stroške raznih agencij in zapravili celo leto za oglede strank? Kar tako, za hec? Ker vam je bil dolgčas?

Tako približno izgleda od zunaj rezultat dve-in-pol-letnega dela pri prodaji Telekoma. Verjamem, da si je vlada v osnovi želela dobiti najbolj prestižnega kupca, ki bi tudi plačal najvišjo ceno. Toda očitno vladnim prodajalcem ekonomija ni prav domača. Takoj, ko so začeli pogojevati navkrižno lastništvo in širjenje blagovne znamke Telekoma v tujino, so odpadli najbolj prestižni kupci – Deutsche Telekom, Telefonica, British Telecom. S tem so šle po gobe nove tehnologije in storitve za potrošnike. Ostali so le še nepomembni nacionalni telekomi oziroma finančni vlagatelji. Ki so bili premajhni za tak nakup ali pa niso bili pripravljeni plačati premije za že itak precenjene delnice našega »bisera«.

Na koncu vlada Telekoma ni več prodajala, ampak se je v svojem pogojevanju tako zaštrikala, da je v njegovem imenu kupovala potencialnega kupca! Bedasto. Zakaj vlada namesto zapravljanja časa, proračunskega denarja in pozornosti javnosti ni raje povedala, da Telekoma ne prodaja, ampak da v imenu Telekom kupuje? Zakaj ni vlada kot lastnik naročila upravi Telekoma, da gre sam po nakupih? Da pač kupuje komplementarne telekome oziroma ponudnike različnih telekomunikacijskih storitev širom po svetu! Uprava Telekoma naj bi načeloma vedela bolje od nekih vladnih uradnikov, koga bi želela imeti v svojem portfelju.

No, vladni predstavniki so se – po lastnih besedah – v teh postopkih prodaje veliko naučili. Škoda, ker so za to učenje porabili toliko proračunskega denarja in časa. Drugič naj ta posel raje prepustijo strokovnjakom, ki imajo izkušnje pri prodajah državnega premoženja in specifično telekomov in ki se jim ne bo potrebno učiti na stroške nas davkoplačevalcev!

In kaj zdaj, ko je učna doba vladnih uradnikov za prodajo Telekoma že skoraj pri koncu? Najbolj verjetno je, da se bo vlada na hitro odločila slediti vzorcu hrvaške vlade in bo četrtino Telekoma prodala prek IPO. Ker bodo volitve konec septembra, lahko tako v začetku junija pričakujemo prvo javno prodajo delnic Telekoma, pri čemer bodo fizične osebe deležne določenega popusta. Vlada se bo s promocijo ljudskega kapitalizma poskušala še enkrat prodati volilcem. Sanaderju je to uspelo, Janši pa kaj drugega – ob zapiranju tajkunov – očitno tudi ne preostane. Do pravega lastnika za Telekom bomo torej morali počakati še nekaj let, ko bo nek posamični lastnik koncentriral dovolj delnic, da bo prišel do kontrolnega deleža, ki ga bo nato kupil nek zainteresirani telekom iz tujine. Za Telekom in uporabnike njegovih storitev to seveda ni optimalno, je pa boljša rešitev, kot da Telekom ostane v večinski državni lasti.

Toda kljub temu, da mi je ljudski kapitalizem, kjer smo vsi lastniki delnic Telekoma, bližje kot državni kapitalizem, kot si želi opozicija, da bi lahko po prevzemu oblasti še naprej nastavljala svoje politične kadre, pa vseeno skromno opozarjam, da so še druge poti, ki vodijo k učinkovitemu trgu telekomunikacij v Sloveniji. To pa naj bi bil primarni cilj vsake vlade. Učinkovit trg telekomunikacij zahteva vrhunsko infrastrukturo (omrežje) in prav tako vrhunsko regulacijo ponudnikov storitev na tem omrežju. Zato vladi polagam v razmislek predlog, da iz holdinga Telekoma ločeno odproda ponudnika stacionarne telefonije, Mobitel kot ponudnika mobilne telefonije ter Siol kot ponudnika dostopa do interneta in digitalne televizije. Država naj obdrži le omrežje in ga oddaja v najem po enakih pogojih vsem ponudnikom storitev stacionarne in mobilne telefonije ter interneta. Z ustrezno cenovno strategijo naj hkrati omogoča stalne tehnološke nadgradnje omrežja ter tržno konkurenčnost ponudnikov.

S tem bo vlada naredila konec Telekomovemu monopolu in njegovim notoričnim zlorabam monopolnega položaja na račun konkurence in nas potrošnikov. S tem bo vlada hkrati naredila največ, kar je mogoče, za konkurenco na trgu telekomunikacij, za uvajanje konkurenčnih storitev in za stalno zniževanje cen storitev v tržni tekmi.

No, ker pa ne verjamem v benevolentnost ne prejšnje, ne te in tudi ne bodoče vlade, ampak da sedanjo vladno koalicijo bolj zanima ponovna izvolitev prek ljudskega kapitalizma kot prek učinkovitega trga telekomunikacij, sem v vmesnem obdobju vesel, da storitev našega Telekoma – niti storitev stacionarne niti mobilne telefonije niti storitev dostopa do interneta – ne uporabljam. Sicer bi bil še bolj nejevoljen ob misli, da me bo nacionalni monopolist še nekaj debelih let krepko odiral. Tako pa stavim na Evropsko komisijo in na dekrete komisarke Readingove, ki bo našega regulatorja Apek spodbodla, da začne bolj resno delati.

%d bloggers like this: