Če ne drugega, se počasi med evropskimi centralnimi bankirji krepi prepričanje, da je dosedanja politika reševanja šibkih evrskih držav ter s tem evra, bila popolnoma napačna. Individualno nacionalno reševanje nasedlih bank v breme nacionalnih proračunov na eni ter ostro varčevanje v breme spodbud za rast sta privedla pol ducata evrskih držav na rob bankrota ter poglobila recesijo. Reševanje bank je za seboj v brezno potegnilo tudi države, ostro varčevanje pa je situacijo še dodatno poslabšalo. Izjave najvišjih predstavnikov ECB nakazujejo (možno) spremembo smeri politike reševanja evra.

Guverner ECB Mario Draghi, je na včerajšnji investicijski konferenci v Londonu končno, tri leta prepozno, povedal tisto, kar je za centralnega bančnika popolnoma samoumevno in mu načeloma sploh ni treba povedati – da bo ECB naredila vse, da reši svojo valuto. To je namreč ob zagotavljanju nizke ravni cen glavna naloga centralnih bank. Centralna banka lahko natiska denarja kolikor ga hoče in z njim neomejeno kupuje državne obveznice. To vse centralne banke na svetu počnejo, ker je to njihovo delo. Le v Evropi in v ECB so se politiki in centralni bankirji do sedaj delali, kot da evro ni prava (nad)nacionalna valuta, ECB pa ne prava centralna banka. Po Draghijevi izjavi so se finančni trgi pobrali, donosi na španske in italijanske desetletne obveznice pa so močno upadli.

Drug pozitiven signal prihaja od člana sveta ECB, avstrijskega guvernerja Ewalda Nowotnyja, ki je napovedal, da bi evrski reševalni sklad ESM utegnil začeti delovati kot banka in bi s tem dobil dostop do poceni likvidnostnih sredstev ECB ter s tem neomejeno posojilno moč. Natanko to sklad, ki  naj bi po novem reševal nasedle banke, potrebuje. Konec besed, kajti to naj bi se v normalnem svetu razumelo samo po sebi.

Toda samo ta sprememba smeri v razmišljanju najvišjih predstavnikov ECB ne bo dovolj. Evropsko gospodarstvo je – predvsem zaradi katastrofalno slabega reševanja šibkejših držav – zašlo v krizo depresijskih razsežnosti. V takih razmerah s “fine tuningom” ekonomske politike z ukrepi ekonomike ponudbe (deregulacija, zniževanje davkov itd.) ni mogoče zagnati gospodarske rasti. Potrebno bo poseči po težji artileriji ukrepov. Evropa potrebuje nov New Deal. Vsaka država zase ter na ravni celotne EU je treba poseči po obsežnih in finančno težkih paketih spodbujanja gospodarske rasti z javnimi investicijami. Ja, države se morajo dodatno zadolžiti za javno spodbujanje rasti. Hkrati je treba roke za fiskalno konsolidacijo iz leta 2013 zamakniti za vsaj 3-4 leta.

Marsikdo se bo ob tem nasvetu zmrdoval, češ da javnega dolga ni mogoče zniževati s povečanim javnim zadolževanjem za spodbujanje rasti. Toda ta nekdo ni naredil domače naloge. Kadar se vsi subjekti (gospodinjstva in podjetja) razdolžujejo, ni novih investicij in povpraševanje stagnira. V takih razmerah je država edini subjekt, ki se lahko zadolžuje in z javnimi investicijami spodbudi rast agregatnega povpraševanja. S tem zažene gospodarsko rast in ob višji rasti je mogoče bistveno lažje znižati breme javnega dolga (kajti imenovalec v količniku dolg/BDP raste hitreje od kasnejšega novega dolga). Zgodovina razvoja evropskih in drugih razvitih držav po drugi svetovni vojni je zgodovina prav takšnih javnofinančnih epizod.

In še več, mnoge šibkješe evrske države so zašle v depresijo razmer, ki jih ne morejo več obvladati. Te države potrebujejo nov Marshallov plan, ki bo zagnal njihovo rast. Tako kot ga je potrebovala zahodna Evropa po drugi svetovni vojni. Ne z bankrotom, ampak samo s spodbuditvijo rasti lahko šibkejše države vrnejo dolgove in pomoč, ki so jo dobile. Toda ne gre samo za to, gre za to, da lahko evropsko in svetovno gospodarstvo raste samo, če imamo stabilne gospodarske razmere. Pol Evrope v bankrotu pa pomeni, da te države ne morejo trošiti in s tem z manjšim povpraševanjem vlečejo navzdol tudi bolj zdrav del Evrope.