Kitajsko tehnološko dohitevanje oziroma celo prehitevanje se ne dogaja samo v zelenih tehnologijah in čipih, pač pa se je zgodilo tudi na področju umetne inteligence. Ta teden je kot bomba odjeknila novica, da je “neki” Liang Wenfeng na Kitajskem oblikoval nov bot umetne inteligence (velik jezikovni model) DeepSeek, ki se je na neodvisnih testih izkazal z boljšimi performansami kot bvis ostali ameriški boti, boljši tudi od zadnje verzije OpenAI GPT. “Strašljivo” dejstvo pa je, da Liangu uspelo svoj bot natrenirati zgolj za delček (3 % !!!) vsote, ki ga je Open AI porabil za treniranje svojega bota. Zadnja verzija DeepSeek-V3 je bila razvita v zgolj 2 mesecih in za zgolj 5.6 mio dolarjev.

Nekateri pravijo, da je DeepSeek za umetno inteligenco to, kar je BYD za električne avtomobile.

A Chinese computer nerd is stunning tech experts with a bargain price AI tool that beats the world’s top players on several benchmarks.

Liang Wenfeng’s system, called DeepSeek-V3, has powers of “reasoning” that match or beat those of the equivalent devices by the world’s top tech companies, at a better cost, tests show.

“DeepSeek-V3 has emerged as the strongest open-source model currently available and achieves performance comparable to leading closed-source models,” said Supreeth Koundinya, a tech analyst in India.

Nadaljujte z branjem→

Tja, ne vem, kaj je Zelenski v resnici pričakoval, toda tako članstvo Ukrajine v Natu kot 200 tisoč Nato vojakov v Ukrajini sta popolna iluzija političnega analfabeta. Seveda gre najbrž samo za šov, kajti ta tri leta vojne so se Zelenskemu, njegovi družini in eliti na oblasti izjemno splačale. Dokler traja vojna in priteka ameriški in evropski denar, ta sprega na oblasti zajetno bogati. Problem zanje se bo začel, ko se vojna konča.

Preventing a war between Russia and NATO, not Ukraine winning, was one of Joe Biden’s three aims.

That is why, throughout the war in Ukraine, the U.S., together with Germany, had blocked the accession of Ukraine to NATO.

In September Zelenski’s last attempt with Biden to gain NATO access ended without success:

[Zelenski’s] appeals got a mixed reception. On the question of Ukraine’s NATO membership, Biden would not budge.

That had always and will always be the case.

Despite having been rejected again and again Zelenski used the hope of gaining NATO (and EU) membership for Ukraine to market the war he was waging.

Now, as he is obviously losing it, he is blaming those who never promised NATO membership to him for not receiving it (machine translation):

The West’s promises to one day accept Ukraine into NATO were a “lie.” This was stated by President Vladimir Zelensky at the World Economic Forum in Davos.

Moreover, according to him, the United States and Germany maintained contacts with Russia throughout the war.

“From some states, I think it was initially not a very transparent policy, they did not support us in NATO. And they were just false words that yes, Ukraine will be in NATO. It was not fair to Ukraine and to the Ukrainians. And it was also not fair from our leaders. When some of our leaders said and promised that we would be in NATO. And it wasn’t fair either. And I believe that there was a weak position of Germany and the United States. Because they had a dialogue with the Russians. And I believe that they lost this dialogue. We lost, because they always appeal to the fact that there were once some agreements with the Russians,” Zelensky said.

Nadaljujte z branjem→

V ekonomiji poznamo t.i. “impossible trinity theorem” – torej, da država ne more hkrati doseči treh ciljev: imeti proste kapitalske tokove in fiksni tečaj ter hkrati ohraniti monetarno suverenost. Enemu od treh ciljev se je treba odreči.

No, zdaj smo priča sodobni EU verziji tega teorema nezmožnosti: green-military-austerity trilemma. Članice EU ne morejo hkrati doseči ciljev povečanja vlaganj v zelene (in digitalne tehnologije) in vlaganj v oboroževanje ob hkrati zapovedanem cilju zmanjševanja javnih izdatkov, da bi dosegli primarne presežke v proračunu. Enemu od treh ciljev se je treba odpovedati.

No, če mene vprašate, bi se odpovedal oboroževanju in proračunskemu presežku in namesto tega potrojil izdatke za razvoj (R&R, nove tehnologije) in namenil masivne subvencije / davčne olajšave podjetjem za investicije v nove tehnologije.

Prav ste prebrali – nempki minister za gospodarstvo in podpredsednik vlade Robert Habeck svari – ne pred odvisnostjo od ruskega – pred odvisnostjo od ameriškega plina. Ker bi ZDA lahko izsiljevale EU.

Samo še malce mu manjka, da bo dojel, da je ameriški “prijateljski” plin 4- do 5-krat dražji od ruskega. Tega, da je z zaprtjem 17 jedrskih elektrarn in s povečevanjem deleža vetrnih in sončnih elektrarn ter biomase na 60 % proizvodnje elektrike v Nemčiji povzročil še večjo odvisnost Nemčije od plina (in premoga), pa ne bo nikoli dojel.

Bloomberg:

Germany’s economy minister Robert Habeck warned Europe against becoming overly reliant on US energy and urged the region to stick together in response to the new Donald Trump administration.

Europe should “meet the Trump administration with an outstretched hand, but not have our hand cut off,” he said Tuesday at the Handelsblatt energy summit in Berlin, responding to the climate and energy directives Trump launched hours after taking office. The European Union should define its own interests, said Habeck…

…

While countries across the world are considering ramping up US imports to placate the new administration, a stronger reliance on the US could mean “a form of blackmail that we had in Russia is being repeated,” said Habeck.

After Moscow’s attack on Ukraine, Europe lost most of its Russian gas supplies via pipelines and had to turn to more expensive liquefied natural gas imports, mostly from the US. Its economy — and particularly that of Germany — has been slow to recover from the shock.

“In a world in which we have to expect energy supply chains to be exploited for power politics, energy dependency is always a problem,” Habeck said.

Razvpita RAND študija iz aprila 2019 (Extending Russia), ki je nizala argumente, “kako izpostaviti Rusijo”  in navajala koristi, ki bi jih od tega imele ZDA, je kot ključni mehanizem “izpostavitve Rusije” navajala forsiranje članstva Ukrajine v Natu. Študija je predvidevala, da je članstvo Ukrajine v Natu nerealistično, vendar bi “spodbujanje te možnosti s strani Washingtona lahko okrepilo ukrajinsko odločenost, medtem ko bi Rusijo prisililo, da podvoji svoja prizadevanja za preprečitev takšnega razvoja dogodkov.”

Torej tako analitiki kot tudi ameriški politični establišment, kot je pred dnevi v intervjuju priznal Greene, glavni Bidnov svetovalec za odnose z Rusijo, so se ves čas zavedali, da Ukrajina nima nobenih možnosti, da bi kdaj postala članica Nata, kljub temu so zavestno igrali na to karto, da bi Rusija na te grožnje vojaško reagirala. Ker so pričakovali, kot je predvidela študija RAND, da bodo muiltilateralne sankcije Rusijo osamile in jo gospodarsko uničile ter da bi zaradi tega padel Putinov režim.

Ta načrt se je, kljub predvidljivemu in realiziranemu ruskemu odzivu na grožnje ukrajinskega članstva v Natu, nato grdo sfižil, ker so v ZDA spregledali, da se je vmes svet spremenil in da se je težišče globalne gospodarske in politične moči prevesilo na stran Kitajske in BRICS držav ter da prav zato Rusije ni mogoče gospodarsko izolirati. Zaradi česar je prišlo do realizacije tveganj, ki ga je ob koristih “izpostavitve Rusije” tudi predvidela RAND študija, da neuspeh v Ukrajini lahko terja “visoko ceno za Ukrajino ter za prestiž in verodostojnost ZDA. To bi lahko povzročilo nesorazmerno velike ukrajinske žrtve, ozemeljske izgube in begunske tokove. Ukrajino lahko celo popelje v neugoden mir.“

In natanko to se je zgodilo. Ukrajina je po treh letih vojne uničena. In tri leta vojne v Ukrajini so pokazala, da celoten Zahod skupaj nima niti dovolj niti primernega orožja, da bi kljub angažmaju enega milijona ukrajinskih vojakov, oboroženih z zahodnim orožjem, lahko porazil Rusijo. Še več, tri leta vojne v Ukrajini so pokazale, da imajo zahodne države inferiorno orožje v primerjavi z Rusijo (droni, letala, hipersonične rakete, protizračna obramba) in da Rusija, kot je pred dnevi priznal novi generalni sekretar Nata Rutte, Rusija v treh mesecih proizvede več orožja kot vse zahodne države skupaj v enem letu. Tri leta vojne v Ukrajini so ošibile ZDA in zahodne države in pomagale Rusiji, da zasede nova ozemlja, da se ponovno industrializira, da se gospodarsko okrepi in da okrepi svoj mednarodni imidž in prestiž.

Torej, tri leta s strani ZDA sprovociane vojne v Ukrajini so ne samo povsem uničile Ukrajino in njenemu prebivalstvu vzele prihodnost, pač pa so tudi – kot v cesarjevih novih oblačilih – razgalile nemoč ZDA in zahodnih držav in jih gospodarsko in politično ošibile. Tri leta vojne v Ukrajini so pokazale, da je zahodni cesar nag. Kdo se bo še danes bal ameriških sankcij? Evropa pa je itak mrtva.

Nadaljujte z branjem→

Ameriški predsednik Donald Trump zatrjuje, da bodo ZDA (ponovno) prevzele Panamski prekop (ponovno po letu 1977), ker naj bi ga zdaj kontrolirala kitajska komunistična partija. No, Wikipedija sicer pravi, da s prekopom upravlja vladna Panamska uprava kanala.

France began work on the canal in 1881, but stopped in 1889 because of a lack of investors’ confidence due to engineering problems and a high worker mortality rate. The US took over the project in 1904 and opened the canal in 1914. The US continued to control the canal and surrounding Panama Canal Zone until the Torrijos–Carter Treaties provided for its handover to Panama in 1977. After a period of joint American–Panamanian control, the Panamanian government took control in 1999. It is now managed and operated by the Panamanian government-owned Panama Canal Authority.

Vendar koga zanimajo dejstva? Kaj pa če kitajska komunistična partija kontrolira Panamski prekop prek kitajskih logističnih podjetij, ki imajo to moč, da lahko prek zavrnitve zagotavljanja logističnih storitev zaprejo prekop za logiste “Kitajski nenaklonjenih držav”? Spodnja nit kaže, da je zelo malo verjetnosti za to razlago.

Zakaj bi torej Trump rad (ponovno) prevzel kontrolo nad Panamskim prekopom? Kaj pa če je ameriški interes, da kitajskim podjetjem otežijo oziroma podražijo transport do južnoameriških trgov? No, tudi če je to namen, prihaja ta poteza prepozno. Kitajska je namreč lani novembra prek 1.3-milijarde dolarjev vložka v gradnjo odprla novo pristanišče v Peruju (Port of Chancay), vredno 3.6 milijarde dolarjev, s katerim si je (ob izgradnji bodoče železniške povezave) zagotovila dostop do brazilskega trga (Kitajska je velik uvoznik brazilskih žitaric).

_____________

This is the port terminal on the Pacific side of the Panama Canal which is allegedly contolled by PRC through a Hong Kong based company. This terminal and another one located on the Caribbean entrance of the canal has been operated by Hutchinson Whampoa or its subsidiary, …Panama Ports. Here is the one in Cristobal, also operated by Panama Ports under a concession awarded in 1997.

Nadaljujte z branjem→

Ponavljam se, vendar je treba: Grenlandija ne bo rešila ameriškega problema dostopa do ključnih materialov, kot so minerali redke zemlje itd., ki jih 80 % kontrolira Kitajska. Zakaj? Ker je njihova nahajališča predrago izkoriščati v arktičnih razmerah. Če bi se jih komercialno splačalo izkoriščati, bi jih že Kitajska zasedla. Pa ni. Gre bolj za hype in za kontrolo arktičnih transportnih poti, ki so spet postale plovne.

Bo pa zabavno gledati ta show in koliko bo Trumpova administracija pripravljena plačati za ta hype.

In spodaj še nekaj iz drugega vira o tem, zakaj Evropa ne potrebuje velikih izdatkov za vojsko…

in kako bo Rusija zmagala to proxy vojno.

The United States bears principal responsibility for this disaster. The Europeans were fools for going along with the Americans. But it’s the Americans who are in the driver’s seat. And the Americans were very interested in those negotiations in Istanbul not working out, because we wanted to continue the fight. And we thought we would win.

Bidnova administracija si nikoli ni delala iluzij, da lahko Ukrajina zmaga proti Rusiji ali dobi nazaj izgubljena ozemlja. Niti ni tega obljubljala. Kljub temu je tri leta financirala vojno v Ukrajini (s 183 milijardami dolarjev), da bi “krvavela Rusijo”, pod pretvezo, da želi Ukrajino ohraniti kot suvereno in demokratično državo. Zakaj hudiča so potem ZDA Ukrajino vabile v Nato (proti volji največjih EU držav) in zakaj jeseni leta 2021 niso želele podpisati sporazuma z Rusijo, da se Nato ne bo širil v Ukrajino, kar je ob načrtovani ukrajinski ofenzivi na pretežno rusko govoreči regiji Donetsk in Luhansk bil povod za ruski napad na Ukrajino?! Zakaj je moralo umreti ali bilo pohabljenih 1 milijon Ukrajincev in zakaj je bila Ukrajini vzeta bodočnost, če so se Američani samo malo igrali?

When Russia invaded Ukraine nearly three years ago, President Joe Biden set three objectives for the U.S. response. Ukraine’s victory was never among them. The phrase the White House used to describe its mission at the time—supporting Ukraine “for as long as it takes”—was intentionally vague. It also raised the question: As long as it takes to do what?

“We were deliberately not talking about the territorial parameters,” says Eric Green, who served on Biden’s National Security Council at the time, overseeing Russia policy. The U.S., in other words, made no promise to help Ukraine recover all of the land Russia had occupied, and certainly not the vast territories in eastern Ukraine and the Crimean Peninsula taken in its initial invasion in 2014. The reason was simple, Green says: in the White House’s view, doing so was beyond Ukraine’s ability, even with robust help from the West. “That was not going to be a success story ultimately. The more important objective was for Ukraine to survive as a sovereign, democratic country free to pursue integration with the West.”

Nadaljujte z branjem→