V naslovu manjka, da je ne samo največja donatorka Donalda Trumpa, pač pa tudi najbolj goreča cionistka, ki je donirala več kot 100 mio dolarjev Trumpu v zameno, da bi (bo) priznal bodočo izraelsko aneksacijo Zahodnega brega.

Miriam Adelson (née Farbstein; born 10 October 1945) is an Israeli-American physician, businesswoman, and political donor.

She was married to Sheldon Adelson, founder of the Las Vegas Sands casino company and the Israel Hayom newspaper, from 1991 until his death in 2021. They were philanthropists through the Adelson Foundation, giving hundreds of millions of dollars to Jewish and Israel causes. Miriam Adelson is one of the largest supporters of Donald Trump, who awarded her the Presidential Medal of Freedom in 2018. Adelson has been a major donor to Trump’s presidential campaigns, as well as his 2017 presidential inauguration and his legal defense fund against the Mueller investigation into Russian interference.

After her husband’s death, Miriam became the owner of the Las Vegas Sands. She is the current publisher of Israel Hayom and, with her family, owns the Las Vegas Review-Journal. Adelson is also the majority owner of the Dallas Mavericks basketball team with her son-in-law Patrick Dumont. As of 2024, according to Forbes, she has an estimated net worth of $32 billion, making her the 53rd-richest person as well as the richest Israeli in the world,^[2][3] and is the eighth-richest woman in America.^[4]

Nadaljujte z branjem→

Izjava novega ameriškega podpredsednika J.D. Vancea včeraj v Parizu, kjer ZDA niso hotele podpisati mednarodnega sporazuma o nadzoru nad uporabo umetne inteligence. Bistvo njegovega govora je, da ZDA ne morejo nikomur pustiti, da nenadzorovano (s strani ZDA) uporablja sisteme umetne inteligence in hkrati, da nihče ne sme ZDA z regulacijo postavljati ovir za razvoj in uporabo sistemov umetne inteligence.

https://twitter.com/signulll/status/1889407581690700205/video/1

No, Američanom se ni treba bati, da bi jo Evropejci na področju razvoja in uporabe UI prehiteli –

1. ker že zdaj daleč zaostajajo za ZDA in Kitajsko, in
2. ker zaradi “kvazi zelenega energetskega samomora” itak nimajo niti zadostnih kapacitet in količin stabilne oskrbe z električno energijo za napajanje računalniških serverjev za UI niti nizkih cene lektrične energije.

Za napajanje računalniških serverjev za UI oziroma podatkovnih centrov je potrebno imeti v bližini jedrske reaktorje, ki edini lahko zagotavljajo zadostne in stabilne količine električne energije in po ustrezno nizki ceni. Evropa se je s kvazi zelenim energetskim samomorom” dvakrat ubila – najprej je ubila konkurenčnost svoje obstoječe industrije in se deindustrializira, hkrati pa si je onemogočila bodoči tehnološki razvoj, ki bo pač temeljil na sistemih UI. Marksizem je ekonomska katastrofa, zeleni marksizem pa je izumrtje. Evropske politične elite zadnjih treh desetletij so ubile Evropo. Začele so z evrom, nadaljevale s politikami varčevanja in fiskalnih pravil in dokončale delo s kvazi-zelenim energetskim samomorom in sankcijami na uvoz ruskih energentov.

Medtem ko je Evropa razvojno mrtva in nikomur ne predstavlja več konkurence, pa se Američani seveda upravičeno bojijo razvoja in uporabe UI v dveh največjih nasprotnicah – to sta Kitajska in Rusija. Obe imata ustrezna znanja na tem področju in obe imata ustrezne energetske preddispozicije za njuno uporabo.

Nadaljujte z branjem→

Zelo trezen komentar iz ukrajinskega vira (Tatarigami je najbrž najbolj objektivni ukrajinski spletni vir glede spremljanja vojne v Ukrajini). Ugotovitve so zelo trezne:

• Če Trump pravi, da mora varnostna zagotovila Ukrajini zagotoviti Evropa in da noben ameriški vojak ne bo stopil na ukrajinsko ozemlje, zakaj potem ZDA “plačati” tistih absurdnih 500 milijard dolarjev v naturalijah (nahajališčih mineralov redke zemlje, ki jih ukrajinska država nima pod konrolo)?
• In če Evropa ne more zagotoviti varnostnih zagotovil (ker nima s čim), zakaj potem sploh komu kaj plačati?

In potem logično vprašanje: Če niti ZDA niti EU nista sposobni zagotoviti varnostnih zagotovil, kaj potem preostane ukrajinskemu vodstvu? Nadaljevanje vojne? S čim? In kdo se bo boril? Pogajanja o miru pod ruskimi pogoji?

Ukrajinsko vodstvo ima pred seboj same slabe možnosti. Priložnost za mirno rešitev je zavrnilo marca 2022. Ker je naivno verjelo, da horizont podpore “as long as it takes” pomeni neskončnost.

No, skrajno naivno s strani ukrajinskega vodstva in ukrajinskega ljudstva je bilo tudi, da je zahodna pomoč zastonj. Niti ena puška, poslana v Ukrajino, ni bila zastonj. Ukrajinci so z življenji “plačevali”, da namesto zahodnih držav “šibijo” Rusijo. Ko je postalo jasno, da tudi 300 milijard dolarjev in skoraj milijon mrtvih in ranjenih ukrajinskih vojakov kasneje padli Ukrajinci niso niti za las ošibili Rusije, so zahodnjaki začeli javno izstavljati račune Ukrajini.

Dobro so zahodnjaki nategnili Ukrajince. Perverzno in skrajno pokvarjeno.

Nadaljujte z branjem→

Dober komentar v MoA. Medtem ko Trump zahteva za 500 milijard dolarjev vrednosti ukrajinskih nahajališč mineralov redke zemlje za podpiranje nadaljevanja vojne in medtem ko mu jih je Zelenski tudi pripravljen dati, je resnica, da oba blefirata. Oba vesta, da Zelenski nima kontrole nad temi nahajališči, oba vesta, da Ukrajina nima niti promila možnosti, da bi zmagala to vojno in oba tudi vesta, da Trump nima nobenih mehanizmov, s katerimi bi lahko Putina prepričal, da konča vojno drugače kot po svojih pogojih.

Noben blef ne more pomagati. Zelenski ne more ničesar ponuditi in Trump ne more ničesar obljubiti. Vojna se bo končala, ko bo Rusija dosegla svoje cilje.

______________

When Donald Trump got re-elected the leadership of Ukraine was elated (archived):

[I]t comes as quite a surprise—and as an indication of just how bad things have become in the country in recent months—to learn that many senior officials [in Ukraine] were hoping for a Donald Trump victory. Faced with the choice of continued bare life-support or a wildcard president who would rip up the rules and almost certainly cut aid, they were prepared to gamble.

President Volodymyr Zelensky was quick to endorse the victory, and in fulsome terms. “We look forward to an era of a strong United States of America under President Trump’s decisive leadership,” he wrote on X (formerly Twitter, and now run by the pro-Trump billionaire Elon Musk). This was not just spin. In private, his staff have become increasingly frustrated by what they describe as the Biden administration’s “self-deterrence”, the habit of fearing escalation with Russia to the point of paralysis, and a growing gap between the rhetoric of “standing with Ukraine for as long as it takes” and actions that suggest the opposite.

Zelenski thought that he could make deals with Trump:

Ukrainian President Volodymyr Zelenskiy pored over a once-classified map of vast deposits of rare earths and other critical minerals during an interview with Reuters on Friday, part of a push to appeal to Donald Trump’s penchant for a deal.

The U.S. president, whose administration is pressing for a rapid end to Ukraine’s war with Russia, said on Monday he wanted Ukraine to supply the U.S. with rare earths and other minerals in return for financially supporting its war effort.

“If we are talking about a deal, then let’s do a deal, we are only for it,” Zelenskiy said, emphasising Ukraine’s need for security guarantees from its allies as part of any settlement.

Trump agreed to take the offer but in return of nothing for it:

Trump, 78, insisted that the US should have access to Ukraine’s natural resources regardless of whether a peace deal between Russia and the former Soviet state can be successfully negotiated, arguing that the “more than $300 billion” the US has provided Ukraine dwarfs what other nations have contributed to the war effort.

“They may make a deal. They may not make a deal. They may be Russian someday, or they may not be Russian someday. But we’re going to have all this money in [Ukraine] and I say, I want it back,” the president said.

“I told them that I want the equivalent of like $500 billion worth of rare earth [minerals], and they’ve essentially agreed to do that,” Trump revealed.

Nadaljujte z branjem→

Trumpove carine iz leta 2018 in njihov vpliv na izvoz EU

Leta 2018 je predsednik Donald Trump uvedel 25-odstotne carine na uvoz jekla in 10-odstotne carine na aluminij, pri čemer se je skliceval na nacionalno varnost. Te carine so imele znaten negativen vpliv na izvoz Evropske unije (EU) v Združene države Amerike.

Glavne posledice carin iz leta 2018:

• Zmanjšanje obsega izvoza: Med letoma 2018 in 2020 se je izvoz jekla in aluminija iz EU v ZDA zmanjšal za približno 53 %. (Bruegel)
• Finančni vpliv: Carine so prizadele vsaj 7,2 milijarde dolarjev vrednega izvoza jekla in aluminija iz EU v ZDA glede na leto 2017. (Bruegel)
• Dražji materiali v ZDA: Ameriški proizvajalci, ki so bili odvisni od uvoženih kovin, so se soočali s povečanimi proizvodnimi stroški, predvsem v avtomobilski, gradbeni in letalski industriji.
• Povračilne carine EU: Kot odgovor je EU uvedla protiukrepe, ki so vključevali carine na ameriški bourbon, motorna kolesa in pomarančni sok, kar je negativno vplivalo na ameriške izvoznike.

Vir: Bruegel

Trumpove carine v letu 2025 in napovedani vpliv na izvoz EU

Februarja 2025 je predsednik Trump napovedal ponovno uvedbo 25-odstotnih carin na jeklo in 10-odstotnih carin na aluminij, ki bodo začele veljati 4. marca 2025. Gklede na pretekle izkušnje s Trumpovimi carinami je zaskrbljenost evropskih izvoznikov upravičena.

Napovedane posledice carin iz leta 2025:

• Zmanjšanje obsega izvoza: Nove carine bi lahko prizadele približno 15 % izvoza vroče valjanega jekla (HRC) iz EU v ZDA, čeprav bo končni učinek odvisen od morebitnih izjem ali prilagoditev.
  (Argus Media)
• Možen upad izvoza za 40–50 %: Glede na močan padec izvoza jekla in aluminija iz EU v ZDA po carinah iz leta 2018 (53 %) bi lahko vnovična uvedba carin povzročila podoben ali še večji padec izvoza.
• Ekonomske posledice: Evropski sektor jekla in aluminija bi lahko utrpel več milijard evrov izgube, pri čemer bi bili še posebej prizadeti Nemčija, Italija, Francija in Španija, ki so glavni izvozniki.
• Višji stroški za ameriške proizvajalce: Podobno kot leta 2018 se pričakuje, da bodo višje cene surovin v ZDA povišale stroške za industrije, kot sta avtomobilska in gradbena.
• Verjeten odgovor EU: Evropska komisija je napovedala “odločne in sorazmerne protiukrepe”, kar bi lahko pomenilo ponovno uvedbo carin na ameriške izdelke, kot so bourbon, motocikli in drugi izdelki. (Reuters)

Če povzamemo, carine iz leta 2018 so povzročile drastičen, več kot 50-odstoten padec izvoza jekla in aluminija iz EU v ZDA, povišale stroške za ameriške proizvajalce in sprožile trgovinsko vojno med EU in ZDA. Carine iz leta 2025 bodo verjetno povzročile podobne ali še hujše posledice, s pričakovanim 40–50 % zmanjšanjem izvoza, povečano napetostjo v trgovinskih odnosih in možnimi povračilnimi ukrepi EU proti ameriškim izdelkom. Naslednji meseci bodo ključni za možna trgovinska pogajanja ali zaostrovanje sporov. Upajmo, da se bo EU Komisija tokrat odzvala vsaj enako odločno kot leta 2018 (glejte spodaj).

Lekcija vsake trgovinske vojne je, da vodi k znižanju izvoza obeh sprtih strani in da je zato treba preemptivno ukrepati v času pred uvedbo protekcionističnih ukrepov, preden ukrepi začnejo s svojimi negativnimi učinki. Nasprotnika je treba prepričati, da se mu uvedba protekcionističnih ukrepov ne bi splačala, saj bo enako ali še bolj prizadeta tudi njegva stran. V primeru carin na jeklo in aluminij bo prizadeta predvsem ameriška avtomobilska industrija in vsaj Elon Musk, ki je del Trumpove vlade, bi to moral razumeti.

Kot povračilni ukrep je EU junija 2018 uvedla izravnalne ukrepe v vrednosti 2,8 milijarde evrov (3,3 milijarde dolarjev), medtem ko je v začetku istega meseca sprožila tudi pravni postopek pri Svetovni trgovinski organizaciji (WTO) proti ZDA. Izravnalni ukrepi so vključevali zvišanje carin v razponu od 10 % do 50 % na prizadete izdelke iz jekla in aluminija, kmetijske proizvode ter različne druge izdelke, vključno z motornimi kolesi, bourbon viskijem itd. Podroben seznam izdelkov in njihovih ustreznih tarif je na voljo tukaj.

Preostali izravnalni ukrepi, ki so vplivali na izvoz v vrednosti do 3,6 milijarde evrov (4,2 milijarde dolarjev), so bili predvideni za začetek veljavnosti 1. junija 2021, vendar so bili odloženi do 1. decembra 2021, pri čemer se je Evropska komisija zavezala, da bo ukrepe umaknila, če bi jih umaknile tudi ZDA. Skupna vrednost izravnalnih ukrepov EU je znašala 6,4 milijarde evrov (7,5 milijarde dolarjev), kar je odražalo škodo, povzročeno z novimi ameriškimi omejitvami.

Vir: Bruegel

Ponovno objavljam komentar, ki sem ga objavil decembra 2023, leto dni pred ponovno izvolitvijo Donalda Trumpa. Bil je klic, da bi se v Evropo vrnil razum in da bi Evropa našla pot do svoje suverenosti in avtonomnosti. Zdaj je 5 minut čez 12.

Za Božička imam letos – ob miru v Ukrajini in Gazi – zgolj dve, sicer precej neskromni želji, in sicer, da bi se v Evropo vrnil razum in da bi našla pot do svoje suverenosti in avtonomnosti. Razum glede podnebnih, razvojnih in fiskalnih politik ter suverenost na političnem in gospodarskem področju.

Predpogoj vsega je povratek razuma. Dajmo se za trenutek zaustaviti in od zunaj mirno in trezno poglejmo na situacijo, v kateri smo. Zakaj smo udeleženi v vojni z Rusijo? Zakaj smo se obsodili na pomanjkanje poceni plina? Zakaj smo se obsodili na visoke cene električne energije z neznanstveno digresijo k neizdatni in zgolj občasni energiji iz sončnih panelov? Zakaj s posledično visokimi cenami energije uničujemo svojo industrijo in pomagamo kitajski? Zakaj se obsojamo na gospodarsko stagnacijo z digresijo v znanstveno neutemeljene fiskalne konsolidacije? Kateri vrag nas sili, da uničujemo sami sebe? Zakaj počnemo to s samim seboj samo mi v Evropi, medtem ko drugi prosperirajo na račun naše samouničevalne neumnosti? Čemu ta mazohizem?

Nadaljujte z branjem→

To, da lahko Trump zagrozi, da lahko z enim podpisom doseže, da ameriška podjetja prenehajo proizvajati avtomobile v Kanadi in da Kanada preživi kot država, je vrhovni dokaz, kako pomembna je nacionalna suverenost. Ne zgolj politična, pač pa prvenstveno gospodarska, tehnološka in vojaška suverenost. To trojna suverenost je predpogoj za politično suverenost.

Za države tretjega sveta oziroma globalnega Juga je to samoumevno, ker ves čas svojega obstoja živijo v tem “ameriškem režimu”, kjer jih ZDA kot globalni hegemon premika kamor hoče po globalni šahovnici, ali požre, če se mu zahoče. Za zahodne države, ameriške zaveznice, pa je to spoznanje nenadni in gromozanski šok, kajti živele so v iluziji zaščite delujočega mednarodnega reda in prijateljskega odnosa z ameriškim hegemonom. Zdaj so brutalno spoznale, da niso ameriške prijateljske zaveznice, pač pa ameriške vazalne države, ki jih lahko gospodar ugasne, kadar se mu zahoče.

Bodo torej politične elite zahodnih držav naredile ta usodni korak k večji nacionalni suverenosti naspram ZDA? Dvomim, ker zato nimajo niti jajc niti mentalne kapacitete. In kot kaže spodnji tvit, se Donald Trump tega zelo dobro zaveda. Poobjavil je izjavo ruskega predsednika Vladimirja Putina, da bodo evropske države kot cucek stale ob ameriških nogah in mahale z repom, ko jim bo Trump nabil carine. Ali karkoli pač se mu bo v nekem trenutku zahotelo. To je naša politična realnost. To je politična “elita”, ki smo jo Evropejci izvolili.

Mavrična koalicija pod vodstvom Olafa Scholza je prevzela vodenje nemške vlade 8. decembra 2021. Od takrat je nemško gospodarstvo v prostem padu. V recesiji je že tretje leto. Spodaj je simbolni video nesreče, ki jo je nemškemu gospodarstvu prinesla Scholzeva mavrična vlada.

Med pomorščaki vlada vraža, da prinaša nesrečo, če se ob splovitvi ladje steklenica šampanjca, vržena v premec ladje, ne razbije. (mimogrede, pred 20 leti sem bil prisoten na splovitvi Shipmana v portoroški marini. Steklenica šampanjca se ni razbila. Seaway je propadel desetletje kasneje).

V sodobnih demokracijah je fiskalna politika ena ključnih točk političnih debat. Odločitev o davčnih spremembah ne vpliva zgolj na ekonomske kazalnike, ampak tudi na prihodnost vlad, ki jih uvajajo. Vprašanje, ali povečanje davkov vpliva na volilne izide, ni novo, vendar so empirične ugotovitve pogosto razpršene. Nekatere vlade po dvigu davkov ohranijo moč, druge izgubijo volilno podporo. Ključno vprašanje je torej: kdaj in zakaj volivci kaznujejo višje davke?

Davčne spremembe in politična cena

Spodaj je pregled empiričnih raziskav, kako uvedba novih davkov ali zvišanje obstoječih vpliva na volilne rezultate. Obstoječe raziskave kažejo, da volivci ponavadi kaznujejo stranke, ki pred volitvami zvišajo davke (Ahrens, 2024). Vendar pa učinek ni enoten – pomembna je vrsta davka in način, kako je bila reforma izvedena. Neposredni davki, kot so dohodnina in davek na premoženje, sprožijo močan odziv volivcev, medtem ko je zvišanje DDV pogosto lažje sprejeto, saj vpliva na širši spekter ljudi in ni neposredno povezano s plačilnimi listami (Fuest, 2024).

V Združenem kraljestvu je poskus uvedbe glavarine (“poll tax”) leta 1990 povzročil množične proteste, kar je pripeljalo do padca Margaret Thatcher (Kone, 1993). Ljudje so spremembo dojemali kot nepravično, saj ni upoštevala ekonomske situacije posameznikov. Po drugi strani je Nemčija leta 2007 uvedla višji DDV brez večjega volilnega šoka, saj je bil davek v veliki meri namenjen financiranju socialne varnosti (Ahrens, 2024).

Nadaljujte z branjem→