Vtis je, da imajo aktualni snovalci slovenske energetske politike vizijo, da bo Slovenija do leta 2050 razogljičena predvsem po zaslugi zmanjšanja porabe energije v gospodarstvu oziroma odmrtja slovenske energetsko intenzivne industrije. Vsaj tako izhaja iz projekcij porabe energije v Nacionalnem energetsko podnebnem načrtu (NEPN) in izjav nekaterih predstavnikov vlade in vodilnih svetovalcev, da bo energija v Sloveniji predraga za industrijo. Poglejmo, ali je to res in kaj bi to zaprtje industrije pomenilo za Slovenijo.

Obstoječi scenariji v noveliranem NEPN eksplicitno predvidevajo deindustrializacijo slovenskega gospodarstva s povečanjem obsega industrijske proizvodnje do leta 2050 le za 20 do 30%, medtem ko naj bi se BDP predvidoma povečal za 79%. To pomeni, da naj bi se sedanji 25-odstotni delež industrije v BDP do leta 2050 skrčil za dobro tretjino. Do krčenja naj bi prišlo pri energetsko intenzivnih panogah. Prva je bila na vrsti proizvodnja primarnega aluminija v Talumu, ki je lani zaprl primarno elektrolizo aluminija. Sledijo ostale panoge.

Nadaljujte z branjem→

Povzetek s komentarjem na Moon of Alabama. Vojaška zmaga v tej poletni ukrajinski ofenzivi je bila možna samo v računalniških simulacijah, s katerimi so se igrali v Pentagonu. Realni izid je bil absolutno predvidljiv naprej. Kaj sledi?

1. Ruski počasni vojaški valjar, ki bo počasi zmlel nepripravljene ukrajinske obrambne linije in preostanek vojaških kapacitet. Rusiji se ne mudi, lahko si vzame leta časa.
2. Tenzija med Zalužnijem in Zelenskim bo vodila bodisi do vojaškega prevrata v Ukrajini bodisi do bega Zelenskega in prevzema oblasti s strani Zalužnega (do volitev je še daleč). Odhod Zelenskega odpira možnost za mirne rešitve vojne.
3. Pogajanja z Rusijo, ki menda že potekajo (kot poroča Seymour Hersh) na ravni vojaških poveljnikov (Zalužni in Gerasimov).
4. Ameriški beg iz Ukrajine: razglasili bodo zmago, odšli in pozabili na vse skupaj. Kot običajno. Napad na Gazo je način, kako pozornost svetovne javnosti preusmeriti in jo pripraviti, da pozabi na Ukrajino.
5. Samo mir je priložnost, da se Ukrajina spet postavi na noge.

_______________

The Washington Post has produced a long, two part piece, about the failed ‘counter-offensive’ in Ukraine. It dispenses equal blame on the U.S. and British planners of the whole mess and the Ukrainian execution of it.

The bullet points from the first part:

Miscalculations, divisions marked offensive planning by U.S., Ukraine (archived)

Key elements that shaped the counteroffensive and the initial outcome include:

• Ukrainian, U.S. and British military officers held eight major tabletop war games to build a campaign plan. But Washington miscalculated the extent to which Ukraine’s forces could be transformed into a Western-style fighting force in a short period — especially without giving Kyiv air power integral to modern militaries.
• U.S. and Ukrainian officials sharply disagreed at times over strategy, tactics and timing. The Pentagon wanted the assault to begin in mid-April to prevent Russia from continuing to strengthen its lines. The Ukrainians hesitated, insisting they weren’t ready without additional weapons and training.
• U.S. military officials were confident that a mechanized frontal attack on Russian lines was feasible with the troops and weapons that Ukraine had. The simulations concluded that Kyiv’s forces, in the best case, could reach the Sea of Azov and cut off Russian troops in the south in 60 to 90 days.
• The United States advocated a focused assault along that southern axis, but Ukraine’s leadership believed its forces had to attack at three distinct points along the 600-mile front, southward toward both Melitopol and Berdyansk on the Sea of Azov and east toward the embattled city of Bakhmut.
• The U.S. intelligence community had a more downbeat view than the U.S. military, assessing that the offensive had only a 50-50 chance of success given the stout, multilayered defenses Russia had built up over the winter and spring.
• Many in Ukraine and the West underestimated Russia’s ability to rebound from battlefield disasters and exploit its perennial strengths: manpower, mines and a willingness to sacrifice lives on a scale that few other countries can countenance.
• As the expected launch of the offensive approached, Ukrainian military officials feared they would suffer catastrophic losses — while American officials believed the toll would ultimately be higher without a decisive assault.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je dobra nit Bjorna Lomborga o stroških in koristih boja proti klimatskim spremembam, ki temeljijo na dveh novih znanstvenih člankih s področja ekonomike podnebnih sprememb. Ključne poante: (1) stroški boja proti klimatskim spremembam, kot je sedaj zastavljen, so 5-krat večji od globalnih koristi: koristi naj bi znašale okrog 4,500 milijard $, stroški pa 26.8 milijard $. Drugače rečeno, za vsak vložen dolar v boj proti podnebnim spremembam bodo koristi zgolj 17 centov.

Drugič, strategija proti podnebnim spremembam prek opuščanja fosilnih goriv in neto ničelnih izpustov CO2 do leta 2050 zahteva prilagoditve predvsem v državah v razvoju, ki se zaradi tega ne bodo mogle enako energetsko intenzivno razvijati, kot so se zdaj razvite države, ki so postopoma v industrijski dobi zakuhale to godljo. Drugače rečeno, nerazvite države bodo zaradi boja proti podnebnim spremembam, kot je zastavljen danes, obsojene na energetsko revščino in nižjo gospodarsko rast in blaginjo. Nerazvitim državam se ta boj ne splača, razvojno jim škodi. Le zakaj bi aktivno sodelovale v njem?

In tretjič, treba se je domisliti bolj premišljenega načina boja proti podnebnim spremembam, ki bo prinašal neto koristi, in sicer neto koristi vsem, predvsem pa nerazvitim državam. Prehod na obnovljive vire energije sonca in vetra to prav gotovo ni (ki konec koncev ne zmanjšuje odvisnosti od fosilnih virov, saj bodo ti potrebni za proizvodnjo nadomestne električne energije in za regulacijo elektroenergetskih sistemov, s tem pa ne pride do željenega razogljičenja). Prehod, ki upošteva nizkoogljične vire, kot sta jedrska in hidro, ter ki upošteva energetsko bolj varčne in čistejše tehnologije v industrijski proizvodnji, pa prav gotovo je korak v pravi smeri. Če želimo to pospešiti, je treba na globalni ravni zagotoviti financiranje oziroma finančne programe z ugodnimi viri za države v razvoju ter neposredne investicije. Programi, ki tega ne upoštevajo, niso vredni piškavega oreha, saj so zgrajeni v oblakih iluzij.

___________

Paris climate policy will cost a sizable fraction of 21st century prosperity
Two new, explosive, peer-reviewed papers show net-zero/1.5°C :
Benefit $4.5 trillion/year
Cost $26.8 trillion/year
Total loss is $1,800 trillion over the century
We must do better

🧵 + refs

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je, kot običajno zelo dober, komentar iz Moon of Alabama o odločitvi Zelenskega, da Ukrajina začne pospešeno graditi obrambne linije. To bi morala narediti pred enim letom, ko je imela še dovolj orožja in dovolj za boj sposobnih mož. Danes nima nič več od tega. Gradnja 1000-kilometrske obrambne linije proti Rusiji na vzhodu in 1000-kilometrske obrambne linije proti Belorusiji na severu, tudi če bi bila gradnja uspešna, nič ne pomaga, ker Ukrajina nima dovolj vojakov in dovolj orožja, da bi 2000-kilometrsko obrambno linijo lahko uspešno branila. Za preboj obrambnih linij mora nasprotnik imeti premoč v artileriji, premoč v zraku, premoč v oklepnih enotah in dovolj številčno vojsko. Vse to Rusija ima. In medtem ko mora Ukrajina braniti celotno 2000-kilometrsko obrambno linijo, je za Rusijo dovolj, da sile za preboj koncentrira na eno, dve ali tri točke. In dovolj je, da obrambno linijo prebije na enem mestu in pride za hrbet nasprotniku, nakar se celotna obramba Ukrajine sesuje. Kot Hitlerjev 1670-kilometrski obrambni Atlantski zid leta 1944 po izkrcanju zaveznikov v Normandiji.

Škoda časa o tem sploh razpravljati, kaj šele – glede na preostale resurse Ukrajine – v to investirati. Če je ostalo še kaj razuma v Ukrajini (in ta naj bi, kot piše Seymour Hersh, vseeno še prevladoval pri poveljniku ukrajinske vojske Zalužniju), se mora ukrajinsko vodstvo čim prej izpogajati o miru, preden jim ruske sile pridejo pred Kijev. In seveda Zelenskega poslati na Karibe.

_______________

After wasting ten-thousands of men in hopeless battles the Ukrainian comedian has finally acknowledged that his army’s performative ‘counter-attacks’ and hold-to-the-last-man defenses have made no sense.

Politco’s Dreamer of the year finally calls for building defensive lines:

Ukrainian President Volodymyr Zelenskiy called for a faster buildup of major defensive lines amid Kyiv’s stalled counteroffensive and concerns that Russia could attempt to take more territory.

Zelenskiy urged greater speed and efficiency in building defenses in a video statement on Telegram after a meeting with key military and security officials Tuesday evening. He encouraged local communities to pitch in and pledged to make money available for the effort.

“Our country will definitely have enough mines and concrete,” he said. He didn’t provide details on where the fortifications would be built or how extensive they might be.

Nadaljujte z branjem→

Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh, na osnovi pogovorov z dvema ameriškima viroma, poroča, da so mirovna pogajanja med Ukrajino in Rusijo v polnem teku. Vendar ne na politični ravni, pač pa na ravni poveljnikov obeh vojsk – Gerasimova in Zalužnija. Pogovore naj bi iniciral Zalužni, in sicer kljub nasprotovanju najvišjega ukrajinskega in ameriškega vodstva. Zelenskemu naj bi bilo rečeno, da bodo pogovori potekali, če bo “on zraven ali ne”. Prolog v pogovore naj bi bil premišljen Zalužnijev intervju v The Economistu izpred meseca dni, kjer je z oceno, da je vojna zašla v pat pozicijo, kjer nobena stran ne more bistveno napredovati, tlakoval pot k spremembi maksimalističnega javnega mnenja v Ukrajini, da je pot do miru le prek popolnega poraza in umika ruske vojske.

Cena miru, kot poroča Hersh, naj bi bila, (1) da bo Krim ostal pripojen Rusiji, v vseh štirih okupiranih regijah pa naj bi izvedli volitve pod mednarodnim nadzorom, in (2) Rusija naj bi pristala, da se preostali del Ukrajine vključi v Nato, vendar pod pogojem, da tam ne bodo stacionirane enote Nata in da Ukrajina ne bo dobila ofenzivnega orožja. Razlog za ruski pristanek na slednje, naj bi bila ugotovitev, da je Rusija utrpela velike žrtve in da ni sposobna hitro zavzeti preostanka Ukrajine.

Lahko verjamemo v to zgodbo? Moj občutek pravi, da gre za wishful thinking dela ameriškega vodstva, ki bi se rad častno umaknil iz nesrečne ukrajinske morije, pri čemer kot časten umik vidijo sprejem okrnjene Ukrajine v Nato. Drugič, Rusija je v Ukrajini sicer že dosegla večino proklamiranih ciljev iz začetka “specialne vojaške operacije”, to je zasedba večinsko rusko govorečih regij, manjka pa ji še popolna “denacifikacija” Ukrajine. Odstranila je sicer večino nacističnih enot ukrajinske vojske, pri čemer pa je nacistični klan okrog Zelenskega še vedno na oblasti (vsaj tako to, se zdi, vidijo v Rusiji). Slednje se sicer lahko hitro spremeni, če bi Zalužnijeva frakcija z vojaškim prevratom zasedla oblast. Tretjič, Rusiji se v Ukrajini nikamor ne mudi, lahko si privošči, da počasi melje ukrajinske obrambne sile, ki so ostale brez pomembne tuje vojaške podpore in se bodo v določenem trenutku sesule kot hišica iz kart. Takrat se bo Rusiji odprla pot do Kijeva in do tega, da doseže zastavljen cilj popolne “denacifikacije”. In četrtič, za Putina je predstavljen mirovni dosežek v Seymourjevem zapisu absolutno premajhen, saj vse to že ima in ne pridobi ničesar novega.

Mir v Ukrajini bo takrat, ko se bosta o njem dogovorili Rusija in ZDA, pri čemer bo Rusija v zameno za mir (ob že doseženem) dobila še de facto nevtralno Ukrajino in odpravo vseh sankcij proti Rusiji. Do takrat pa lahko mine še ogromno časa. Najmanj do izida ameriških predsedniških volitev in inavguracije novega predsednika (začetek leta 2025). Mudi se vsem naokrog (Ukrajini, ZDA, EU), da bi se vojna v Ukrajini čim prej končala (ker jim škoduje tako politično kot gospodarsko), razen Rusiji. Rusija čas ima. In tudi dovolj sredstev, da si to lahko privošči. To je kruta realnost ukrajinske situacije danes.

It’s been a rough couple of months for President Joe Biden and his feckless foreign policy team. Israel is going its own way in its war against Hamas, with renewed bombing in Gaza, and the American public is bitterly divided, all of which is reflected in polls that continue to be unfavorable to the White House.  

Meanwhile, the president and his foreign policy aides have also been left on the outside as serious peace talks between Russia and Ukraine have rapidly gained momentum.

“Everyone in Europe is talking about this”—the peace talks—an American businessman who spent years dealing with high-level Ukrainian diplomatic and military issues in the government told me earlier this week. “But there are lots of questions between a ceasefire and a settlement.” The veteran journalist Anataol Lieven wrote this week that the battlefield situation in Ukraine and thus “a ceasefire and negotiations for a peace settlement are becoming more and more necessary for Ukraine.” He said that it was “exceptionally difficult” for the Ukrainian government headed by Volodymyr Zelensky to agree to talks, given its repeated refusal to negotiate with Russian President Vladimir Putin.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Samo z davki na goriva letno zberemo več kot namenjamo za vse plače javnih uslužbencev ali vse investicije proračuna, vključno z vlaganji v železnice in subvencijami železniškemu prevozu. Če prenehamo uporabljati vozila na fosilna goriva, kdo bo potem vplačeval poldrugo milijardo evrov davščin na goriva in na primer zagotovil dodatne pol milijarde za podvojitev vlaganj v železnice? Bodo to poldrugo milijardo evrov potem plačali vozniki električnih avtomobilov, ki jih seveda danes še močno subvencioniramo?

Kadar v Sloveniji nanese beseda na transport ali promet, bi se najbrž večina sogovornikov strinjala s splošno sprejeto oceno, da smo v preteklosti investirali predvsem v cestno omrežje, vlaganja v železnice pa močno zanemarili. To naj bi bil tudi razlog, da tako malo ljudi koristi železniški prevoz in da je naše cestno omrežje vse bolj zatrpano s pločevino.

Pa so takšnim razmeram res kriva napačna vlaganja? Smo res denar usmerjali predvsem v gradnjo cest? Na žalost takšne posplošene ocene praviloma ne temeljijo na številkah, temveč na zaznavanju ljudi in ponavljanju slišanega. Seveda drži, da je delež železniškega prevoza v Sloveniji dokaj nizek in da bi morali narediti še več, da povečamo delež prevoza po železnici. Tako zaradi okoljskih kot tudi logističnih razlogov. Vseeno pa vpogled v številke pokaže popolnoma drugačno sliko kot izhaja iz omenjene splošno sprejete trditve.

Nadaljujte z branjem→

Thiomas Fazi je ob smrti Henryja Kissingerja naredil odličen pregled “lika in dela” verjetno najbolj kontroverznega ameriškega diplomata oziroma snovalca ameriške zunanjepolitične strategije v času hladne vojne. Ima ogromno minusov (vse vojne, v katerih je v imenu boja proti komunizmu umrlo milijone nedolžnih ljudi in vsi državni prevrati, v boju za prevlado ameriškega imperializma, običajno zamaskiranega z bojem proti komunizmu) in nekaj plusov (stabilizacija odnosov s Sovjetsko zvezo in vzpostavitev odnosov s Kitajsko, nekaj dobro napisanih knjig).

Ključno vprašanje za zgodovino glede njegove dediščine je, ali ti plusi prevagajo nad minusi. Za amerofile in konzervativne politike in zgodovinarje (tipa Niall Ferguson) je sicer vprašanje bistveno bolj preprosto, in sicer: ali je posledice njegovih brutalnih političnih dejanj (v obliki milijonov mrtvih nedolžnih ljudi in desetin strmoglavljenih vlad) mogoče upravičiti s “svetim bojem proti komunizmu“. In njiohov odgovor je seveda: Itak.

Kar se mene tiče, je bil ta “sveti boj proti komunizmu” zgolj maska za prevlado ameriškega globalnega imperializma. Boj za ameriške strateške politične in ekonomske interese, ki so jih ameriške administracije lepo zapakrirale v propagando boja dobrega (liberalnega kapitalizma) nad slabim (avtonomnim političnim sistemom, avtokratskim ali ne). No, ampak glede tega je danes Biden-Blinknova zunanja politika enako brutalno “kissingerjanska” in celo bistveno bolj nevarna, kajti išče globalni spopad z velesilama Rusijo in Kitajsko, čemur pa se je Kissinger eksplicitno izogibal in se tudi izognil.

Henry Kissinger has died. Here’s everything you need to know about America’s most controversial and polarising statesman — ruthless imperialist and diplomatic genius at the same time.

Kissinger’s final warning On the eve of his century, Washington’s man has been exiled https://unherd.com/2023/05/kissingers-final-warning/

Nadaljujte z branjem→

Napoved Mikaela Valterssona, nekdanjega pripadnika švedske vojske, ki se je zelo izkazal v dosedanjih analizah poteka vojne v Ukrajini. Seveda so to zgolj napovedi na podlagi predpostavk. Je pa dobro poznati različne analize in ne živeti v svetu lastnih iluzij.

It’s nearly impossible to predict the development in the war in detail, since there are an infinite amount of outcomes, but I will try, at least partially. In general terms you can be sure that the war will not end in 2024 and that it will turn more and more in Russia’s favour. How much, will depend on the support from the western  countries. If western support continues at current levels the russian superiority will grow significantly already early in 2024. If western support at least reach the same levels it had earlier in 2023, the growing russian superiority might not be obvious until late in 2024.

Several others have predicted the development of the war in 2024. Both @Suriyakmaps and @WeebUnionWar have the same view as me, when it comes to a growing russian superiority, but they are more cautious when it comes to territorial changes. In 2023 the territorial gains on both sides have been minimal. Since neither side are so superior as to assure success in offensives against the other side, it’s easy to assume that the stalemate from 2023 will continue in 2024.

Nadaljujte z branjem→

Tisti s spominom dolgim vsaj 13 let se najbrž še spomnite, kako so nemški tabloidni mediji (prednjačil je Bild z mastnimi naslovi) in nato tudi nemška vlada po letu 2010, ko je bila Grčija pred bankrotom, od Grčije zahtevali naj razproda svoje javno premoženje. Med drugim tudi grške otoke (Bild: “Sell your islands, bankrupt Greeks“). Zadeva ni bila smešna, saj je bila Grčija res prisiljena iti v “privatizacijo” (beri: odprodajo) določenega javnega premoženja, kot je atensko letališče, del pristanišč itd.

No, danes se Nemčiji ta nesrečna epizoda vrača v obliki parodije. Nekdanji grški minister Panagiotis Lafazanis, ki je bil član grške vlade v najbolj napetem obdobju neokusnih nasvetov iz Nemčije, danes Nemčiji vrača z enakim nasvetom: nemška vlada lahko dobi precej svežega denarja, če odproda del javnega premoženja, kot so otoki ali podjetja v javni lasti. Nekateri nemški severnomorski otoki, predvsem Sylt, so krasni (priporočam ogled!) in bi najbrž dobro šli v prodajo. In nekatera nemška infrastrukturna podjetja prav tako.

Če je nekdo v razviti evropski državi tako nor, da v času recesije reže javne izdatke, da bi zmanjšal javni dolg (kar je kontraproduktivno oziroma self-defeating iz vidika gospodarske rasti in dolga), potem je najbrž tudi tako nor, da bo svež denar za proračun iskal z enkratno razprodajo javnega premoženja.

Maščevanje se res najbolje servira hladno. Grki so prišli do zadoščenja.