Kako interpretirati tekst novinarja Davida Ignatiusa (sicer zaupnika Anthonyja Blinkena) v Washington Postu, da je 18 mesecev vojne v Ukrajini za ZDA in zaveznice Nata prineslo izredni strateški dobiček (windfall) za relativno nizke stroške (če zanemarimo Ukrajince)? Kot arogantni, nemoralni cinizem hegemona ali kot hladno realpolitično oceno? 

Jaz bi rekel, da je Ignatius v svoji, kot ji pravi, “midsummer accounting” imel v mislih slednjo interpretacijo. Ignatius v svojem članku nehote potrjuje pravi namen te ameriško sprovocirane proxy vojne v Ukrajini. Pač cilj ZDA je bil vedno, od 1990 naprej ter nato eksplicitno izražen leta 2008 na zasedanju Nata v Bukarešti, da ZDA svoj vojaški vpliv prek Nata prenesejo na meje Rusije. Ukrajina je pač služila kot sredstvo za dosego tega cilja. In čeprav ZDA ni uspelo Nata neposredno spraviti v Ukrajino, pa jim je uspelo Nato razširiti še v Finsko in Švedsko (glede slednje zadeva še ni in morda tudi ne bo kmalu končana). Hkrati je ZDA uspelo spraviti Nemčijo k pameti (k pravim “vrednotam”) in iz ruskega plina (na 5-krat dražjega ameriškega). Torej je bilo letošnje poletje triumfalno za ZDA in Nato zavezništvo?

Ja, tudi tako lahko iz ameriškega vidika realpolitično interpretirate celo zgodbo glede vojne v Ukrajini. ZDA in njena vojaška izpostava v Evropi so dosegle določen izredni strateški dobiček. K temu lahko prištejemo še dobičke za ameriško vojaško industrijo, ki sledijo iz izrednih naročil iz Evrope ter zaveze evropskih držav, da vojaške izdatke povečajo na 2% BDP.  Toda širša in bolj dolgoročna slika je bistveno manj ugodna za ZDA in Nato zaveznice:

1. Vojna v Ukrajini je zaradi dviga cen energentov in izpada ruskega in ukrajinskega trga ter povečanja fiskalnih izdatkov za pomoč Ukrajini evrsko območje zapeljalo v recesijo;
2. Zaradi vpliva na dvig cen energentov in povečane negotovosti se evropska gospodarstva pospešeno deindustrializirajo, evropska podjetja v energetsko intenzivnih panogah odpovedujejo domače investicije in jih preusmerjajo v Kitajsko in ZDA;
3. Zaradi demonstracijskega učinka ameriške proxy vojne v Ukrajini je prišlo do pospešitve prestrukturiranja globalne svetovne politične ureditve. Države v razvoju se pospešeno približujejo novemu političnemu polu okrog dvojca Kitajska – Rusija (22 držav je zaprosilo za vključitev v grupacijo BRICS, katere zasedanje bo avgusta);
4. Zaradi multipolarizacije sveta in večje navezave na Kitajsko in Rusijo prihaja do dedolarizacije trgovinskih in investicijskih poslov, kar slabi položaj ZDA in potencialno povečuje ceno zadolževanja za ameriški proračun in zasebna podjetja;
5. Na srednji rok (če ne že bistveno prej) bo prišlo do vojaškega in političnega kolapsa Ukrajine in Rusija bo dosegla vojaško in politično zmago, kar pomeni poraz za imidž ZDA;
6. Imidž superiornosti ameriškega in zahodnega orožja je bil v tej vojni močno okrnjen, saj se je pokazalo, da najsodobnejši zahodni protizračni obrambni sistemi niso kos ruskim nadzvočnim raketam ter tehniki njihove uporabe. Vojna v Ukrajini je razkrila veliko ranljivost zahodnih držav za ruske nadzvočne rakete srednjega in dolgega dosega, proti katerim zahodne države nimajo obrambe.

Torej za ZDA in Nato zaveznice je bistveno prezgodaj slaviti “poletno zmago” in na strani “stroškov” beležiti zgolj izgube in trpljenje Ukrajincev. Te žrtve nosijo Ukrajinci, ki so za ZDA pač lahko pogrešljivi in jih zdaj, ko so odigrali svojo igro, lahko “vržejo pod avtobus”. Svojevrsten cinizem v Ignatiusovem članku je, da je zdaj treba začeti s pogovori o mirni rešitvi in da bo Rusiji treba dati določena varnostna zagotovila (beri: da Nato ne bo neposredno prisoten v Ukrajini). Torej natanko to, kar je Rusija zahtevala desetletje in pol in zaradi česar je začela z vojno v Ukrajini.

Za Američane je vse to pač (bila in je) samo strateška igra. Komu mar za Ukrajince! Bolano.