Ameriški predsednik Joe Biden nam je lahko bil všeč prvo leto mandata, ko je s hitrimi predsedniškimi dekreti izboljšal življenje navadnim državljanom. Morda je malce pretiraval glede spodbud (s čeki za 1,400 dolarjev), s katerimi je spodbudil rast povpraševanja in inflacijo. Toda nadaljevanje  mandata je bila katastrofa, ki se je začela s kampanjo proti Kitajski (provociranje s Tajvanom, prepoved izvoza čipov in tehnologije za čipe v Kitajsko, zakon o subvencijah za proizvodnjo čipov itd.), nadaljevala pa s podpiranjem proxy vojn (Ukrajina, Gaza) ter izzivanjem in spodbujanjem vojaških konfliktov na Bližnjem vzhodu.

Bidenova katastrofalna zunanja politika je povzročila globalni kaos. Povzdignila je Putina kot zmagovalca. Povzročila je povezovanje Rusije, Kitajske in Irana. Spodbudila je oblikovanje in jačanje novega bloka Globalnega juga (BRICS+) kot antipoda ameriškemu bloku. Pospešila je erozijo ameriške gospodarske, vojaške in politične globalne hegemonije. Neuspešno sankcioniranje Rusije in poraz ameriške vojaške tehnologije in strategije v Ukrajini je razgalila, da je ameriški cesar nag in nemočen. Vojaško in politično. Za piko na i je najbolj boleč udarec ameriškemu ponosu je na koncu zadala oborožena piratska verska sekta Hutijev, ki je navkljub ameriškemu vojaškemu ladjevju z doma izdelanimi droni iz lesa in piratskimi čolni globalni trgovini zaprla pot skozi Rdeče morje.

Bidenova katastrofalna zunanja politika je odprla pot za povratek Trumpa na oblast. Biden je politično mrtev, toda njegova katastrofalna zunanja politika je ubila tudi vse možnosti demokratske stranke, da dobi večino v Kongresu in Senatu. Bidenove napake glede vojne v Gazi so ubile demokratsko stranko.

In seveda, Bidenove napake so ubile vse varovance (Ukrajina, Izrael, česar se slednji sicer še ne zavedajo) in ubile so vse zaveznike, ki so sodelovali v Bidenovi samomorilski zunanjepolitični avanturi. Govorim predvsem o evropskih državah, evropskem gospodarstvu in evropski prihodnosti. Evropski politični voditelji bodo plačali hudo ceno za sodelovanje v tej Bidenovi nori avanturi. S tem pa tudi mi, navadni državljani, kajti zaradi Bidenovih napak in sodelovanja evropskih politikov v njegovi norosti, bomo v naslednji rundi v Evropi dobili na oblast desničarske ekstremiste.

Spodaj je dober komentar legendarnega Seymourja Hersha glede političnih stroškov Bidenovih vojn.

Nadaljujte z branjem→

Ti Kitajci so res grozni. Ne postavljajo vojaških baz na vaše meje. Ne pridejo zbombardirat države in je kolonizirat. Ne pridejo grozit. Ampak pridejo in ponudijo, da izgradijo infarstrukturo in še sfinancirajo izgradnjo.

Aja, s tem Kitajci zadolžijo državo. Ampak kaj je to drugače od najemanja pogojevanih kreditov IMF? Ki pa ne gredo za izgradnjo produktivne infrastrukture. Kajti takšnega “razmetavanja javnega denarja” pa IMF nikakor ne podpira.

No, večina zahodnjakov ima raje “demokratični ameriški model razvoja” za države v razvoju: zbombardirane, brez infrastrukture in zadolžene pri IMF. Problem pa je, da je državam v razvoju zadnje desetletje bistveno bolj všeč “nedemokratični kitajski model razvoja”.

Glavni direktor Appla Tim Cook je zelo lepo opisal, zakaj tuja podjetja še naprej proizvajajo na Kitajskem. Kitajska je poskrbela za kvalitetno in primerno izobraževanje ogromnega števila ljudi za veščine, ki so potrebne za sodobni tehnološki razvoj. Nobena druga država niti približno ne pride blizu Kitajski – niti po ustreznih veščinah delovne sile, kaj šele potrebnih kapacitet te delovne sile. Kot lepo reče Cook: če bi v ZDA zbrali vse inženirje s področja orodij, bi morda lahko napolnili to sobo, na Kitajskem pa bi lahko z njimi napolnili veliko stadionov.

Zelo malo demokratsko čutečih ljudi v ZDA in Evropi si želi povratek Trumpa na čelo ZDA. Toda to se bo očitno zgodilo glede na to, s kakšno lahkoto je včeraj v Iowi pometel z republikansko konkurenco. In čeprav si demokratsko čuteči ljudje ne želijo povratka Trumpa, so najbrž v manjšini. Tako v ZDA kot v Evropi – po katastrofalni zunanji politiki Bidena, ki je ZDA zapletel v množico proxy vojn in erozijo privida njene dominacije, Evropo pa v novo hladno vojno, recesijo in dolgotrajno stagnacijo. Še bolj pa v svetu, kjer je Biden povzročil globalni kaos in kjer si večina držav Globalnega Juga želi manj agresivne in bolj predvidljive osebe na čelu ZDA. S Trumpom namesto navideznega liberalnega zaveznika dobijo jasno opredeljenega nasprotnika, ki je po karakterju trgovec, ki pa ne žuga s palcem glede človekovih pravic in globalnega segrevanja. Paradoksalno, za Trumpa 2.0 se zdi, da prinaša normalizacijo odnosov v globalni kaos, ki ga je zakuhal Biden.

Res si pred tremi leti nisem predstavljal, da bi lahko kaj takega pomislil, kaj šele zapisal. In v Bloombergu očitno tudi ne.

It took 30 minutes to call victory for Donald Trump in Iowa, leaving his Republican rivals out in the Arctic cold gripping the midwest. He’s already on the lips of the Davos jet set, and Christine Lagarde was that rare central banker wading into politics to declare Trump 2.0 would be a global threat.

But if you’re in government and facing the real prospect of having to deal with a second Trump presidency, you just have to be practical.

Nadaljujte z branjem→

Ob začetku vojne v Ukrajini je bil Oleksij Arestovič tiskovni predstavnik predsednika Zelenskega in eden najbolj prepoznavnih obrazov na ukrajinski televiziji. Njegova nočna poročanja o stanju vojne so mu prislužila vzdevek “glavni terapevt” in na neki točki je bil po priljubljenosti takoj za predsednikom. Od takrat je postal oster kritik administracije Zelenskega in je zapustil državo, da bi se izognil večkratnemu pregonu. Zdaj namerava kandidirati za predsednika proti Zelenskemu na naslednjih volitvah.

V spodnjem intervjuju za Unherd je ključno sporočilo Orestoviča (ob zamujeni priložnosti za mirovni sporazum marca 2022), da v prihodnje ne more biti zgolj mirovnih pogajanj med Ukrajino in Rusijo, pač da mora priti do širših pogajanj med NATO/EU in Rusijo o novi evropski varnostni ureditvi, ki bo zagotovila varnostne garancije in trajni mir tako Ukrajini, Rusiji kot Evropi. Alternativa temu je nadaljevanje vojne še za 10 ali 15 let.

It’s absolutely impossible [for Ukraine and Russia to negotiate a solution to the conflict at the moment]. It’s very stupid to speak about this negotiation. We have to negotiate for an all-new security system for Europe, taking into account all sides of this problem. Russia does not feel itself to be secure. And we can laugh about this, and say that we never had an aggressive approach towards Russia, but Russians think so. And they are ready to kill for this security question. So we need a huge negotiation, with both sides, all NATO members, all EU neighbours, all natural states which are interested in the security in Europe, to create a new so-called Potsdam/Yalta system, because the alternative will be 10 or 15 years of war.

Nadaljujte z branjem→

Češka risanka

Če je bil namen ameriških in britanskih napadov na tarče v Jemnu, da uničijo izstrelišča in skladišča z raketami ter razorožijo Hutije ali jih “kredibilno prestrašijo” pred nadaljevanjem omejevanja plovbe po Rdečem morju, so napadi dejansko dosegli nasprotne učinke. Hutije so še bolj razvneli, na drugi strani pa so se ladjarji še bolj ustrašili prevoza skozi Rdeče morje proti Suezu. Če je pred ameriško-britanskimi napadi plovbo skozi Rdeče morje odpovedala samo večina kontejnerskih prevoznikov, se je po napadih za enako potezo odločila tudi večina prevoznikov nafte. Slednje pa seveda pomeni pritisk na porast cen nafte in tako – skupaj s ponudbenim šokom pri ostalih dobrinah – dodatno ojačuje učinek na porast inflacije.

V tej situaciji se ZDA lahko odločijo še za ojačitev napadov na cilje v Jemnu, kar bi eskaliralo v vojno na Bližnjem vzhodu, v katero utegne biti vključen tudi Iran (kot podpornik Hutijev). No, po ponedeljkovem napadu na ameriško kontejnersko ladjo, so se ZDA (začasno) odločile, da ne eskalirajo napetosti in svojim ladjarjem sporočile, da naj raje ne plujejo skozi Rdeče morje. Kot je razbrati iz sporočil ameriških agencij, je bil izkupiček ameriških 3-dnevnih letalskih obstreljevanj ciljev v Jemnu dokaj pičel. Hutiji so se namreč v 8 letih vojne oziroma 8 let trajajočih napadov savdskega letalstva dobro naučili skrivati svoje mobilne raketne lansirne sisteme.

ZDA bi naredile veliko več za končanje hutijskih napadov in za umiritev pritiskov na dobaviteljske verige in s tem na inflacijo, če bi prepričale Izrael, da preneha bombardirati Gazo (kar je temeljna zahteva Hutijev). Slednje je za ZDA dokaj enostavno, pač prenehajo dobavljati rakete in izstrelke.

Nadaljujte z branjem→

Dober zapis novega slovaškega predsednika vlade. Poveden je njegov realizem: čeprav strategija Zahoda v Ukrajini ne deluje, na Zahodu tega nihče ne bo priznal in ne bo spremembe zahodne politike in pripravljenosti na pogajanja z Rusijo, kar pomeni, da nas lahko čaka še 10 ali 15 let vojne v Ukrajini. Dokler pač (moj dodatek) Ukrajini ne bo zmanjkalo moških za vojno in dokler zahodnim davkoplačevalcem ne bo zmanjkalo volje financirati to vojno in ukrajinske imigrante v Evropi.

From the very beginning of the conflict in Ukraine, I rejected a black-and-white vision, as desired in Washington or Brussels. The war in Ukraine has its roots in 2014 and in the development of the Ukrainian political scene and its relationship with fellow citizens of Russian nationality. And, of course, in the total influence of the US on everything that happened in 2014, and has been happening since. Let’s imagine, for example, that the entire Department of Defense of Mexico, as a neighbouring country of the US, as well as it political leaders, including its president, were under the complete control of Russia.

Russia responded to the security situation and Ukraine’s pressure to join NATO by violating international law, using military force without an international mandate. Big countries often do that, see the US invasion of Iraq. And the West, instead of immediately making every effort to achieve a quick ceasefire, at the beginning of 2022, when Ukraine had lost less than a tenth of its territory, made a huge mistake. It incorrectly evaluated the use of Russian military force as an opportunity to bring Russia to its knees. One look at history. Russia was invaded by Hitler in June 1941, but the Western Allies did not open a second front until the summer of 1944, when the outcome of the war was clearly in favor of the former USSR.

Nadaljujte z branjem→

Yanis Varoufakis je odlično opisal politično realnost pomena Evrope:

Emmanuel Todd (tisti francoski zgodovinar in antropolog, ki je v 1970-ih letih na podlagi statističnih podatkov napovedal propad Sovjetske zveze, leta 2001 pa objavil odmevno knjigo o propadu ameriškega imperija (After the Empire: The Breakdown of the American Order) oziroma ameriške vladavine kot edine supersile) je v zadnjih dveh tednih dvignil precej prahu z novo knjigo “La Défaite de l’Occident” (Propad Zahoda) in številnimi intervjuji. Todd temelje za propad Zahoda vidi v izgubi moralnega kompasa zaradi zatona protestantizma v ZDA, kar je slednje vodilo od neoliberalizma do nihilizma. Neoliberalizem vidi v razrastu masovenga pohlepa, kot glavni problem pa vidi razrast nihilizma. Razkroj vrednot.

V Toddovem opisu se propad Zahoda bere kot propad Rima. Moralni razkroj, ki je privedel do propada imperija.

Nadaljujte z branjem→