Ob prvi obletnici razstrelitve treh izmed 4 cevi Severnega toka 1 in 2 je Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh objavil dodatna pojasnila, zakaj naj bi ZDA razstrelile Severni tok. Niso ga razstrelile, ker bi želele Putina prestrašiti pred agresijo, pač pa, da se Nemčija sredi zime ne bi premislila in začela spet uvažati ruski plin. Ni šlo za politični pritisk na Putina, pač pa na Nemčijo, da ta ne bi prenehala s sankcioniranjem uvoza ruskega plina.

I do not know much about covert CIA operations—no outsider can—but I do understand that the essential component of all successful missions is total deniability. The American men and women who moved, under cover, in and out of Norway in the months it took to plan and carry out the destruction of three of the four Nord Stream pipelines in the Baltic Sea a year ago left no traces—not a hint of the team’s existence—other than the success of their mission.

Deniability, as an option for President Joe Biden and his foreign policy advisers, was paramount. No significant information about the mission was put on a computer, but instead typed on a Royal or perhaps a Smith Corona typewriter with a carbon copy or two, as if the Internet and the rest of the online world had yet to be invented. The White House was isolated from the goings-on near Oslo; various reports and updates from the field were directly provided to CIA Director Bill Burns, who was the only link between the planners and the president who authorized the mission to take place on September 26, 2022. Once the mission was completed, the typed papers and carbons were destroyed, thus leaving no physical trace—no evidence to be dug up later by a special prosecutor or a presidential historian. You could call it the perfect crime.

Nadaljujte z branjem→

c

Speech by Lord Robert Skidelsky — economist and award-winning biographer of John Maynard Keynes — in the House of Lords, September 21, 2023:

“My Lords, I thank the government for giving this all too rare opportunity to discuss the most fateful foreign policy issue of our day. I see that I have been bracketed with one or two other notable troublemakers; I am very happy to be speaking after the noble Lord, Lord Balfe.

I feel more isolated in this House when I speak on foreign policy than on any other subject, despite my strong feeling that what I am saying urgently needs to be said. I was one of a handful of Peers who opposed NATO’s bombing of Serbia in 1999 and the invasion of Iraq in 2003. The three main parties supported both policies. I managed to avoid speaking about Afghanistan in this House, though not writing an article in the Guardian headed ‘Seven pointless years in Afghanistan’, in which I argued that a negotiated settlement with the Taliban was the only way to bring an unwinnable war to an end. I clearly have an excellent track record in what my noble friend Lord Owen calls appeasement.

Before staking out my distinctive position on Ukraine, let me emphasise one point on which I think we are all agreed: that Russia’s invasion of Ukraine on 24 February 2022 was an act of aggression against an independent state contrary to the UN charter and fully deserving of the condemnation it received in this country and around the world. I would go further and say that it was worse than a crime; it was a blunder, since it achieved the exact reverse of what Putin intended, alienating Ukraine irretrievably from Russia. As I said a year ago, you do not call Ukrainians your brothers and then try to bomb them into submission. That is common ground.

Nadaljujte z branjem→

Kratek odgovor: Zaradi zavestno sprovocirane vojne v Ukrajini s strani ZDA in seveda zaradi posledične ruske agresije. Spodaj je dober vpogled v zavedanje ameriških obveščevalnih služb, da je zgolj vprašanje časa, kdaj se bo Rusija smrtonosno odzvala na ameriško stopnjevanje vojaške ekspanzije v Ukrajino.

(še n-tič poudarjam, da ne opravičujem ruske agresije na Ukrajino, pa čeprav je bila ta sprovocirana z dejanji ZDA, medtem ko je bila ameriška agresija na Irak, Libijo, Afganistan itd. nesprovocirana s strani napadenih držav, pač pa sfabricirana s strani ZDA. Torej med temi agresijami so razlike in kontekst je pomemben, vendar to samega akta agresije velikih držav ne opravičuje.)

In an interesting speech about the way US imperial aggression provokes violence around the world, antiwar commentator Scott Horton made reference to an April 2022 article from Yahoo News that had previously escaped my attention.

The article is titled “In closer ties to Ukraine, U.S. officials long saw promise and peril,” and it features named and unnamed veterans of the US intelligence cartel saying that long before the February 2022 invasion they were fully aware that the US had “provoked” Russia in Ukraine and created a powderkeg situation that would likely lead to war.

“By last summer [meaning the summer of 2021], the baseline view of most U.S. intelligence community analysts was that Russia felt sufficiently provoked over Ukraine that some unknown trigger could set off an attack by Moscow,” a former CIA official told Yahoo News’ Zach Dorfman, who adds, “(The CIA and the Office of the Director of National Intelligence declined to comment.)”

Nadaljujte z branjem→

In to že če gledamo samo predelavo materialov za baterije, proizvodnjo baterij in proizvodnjo električnih avtov. Kaj šele, če pogledamo razvoj jedrskih reaktorjev (ki so ob hidro energiji edini pravi stanovitni vir brezogljične električne energije) ali kitajske naložbe v (sedaj tako moderne, vendar srednjeročno ogljično problematične in energetsko nevzdržne) solarne in vetrne elektrarne.

Ne samo glede Ukrajine, tudi glede obnovljivih virov in jedrske energije se dogaja “Minskyjev moment” – dramatičen preobrat po dolgem obdobju zanikanja dejstev. Microsoft je začel s kampanjo najemanja jedrskih strokovnj

Zakaj? Ker ne zaupajo več, da bo javno omrežje, v katerega se vključuje vse več nestanovitnih in občasnih obnovljivih virov sonca in vetra, vzdržalo in lahko 24/7 ponujalo stalno in dovolj električne energije.

__________

Word is out: Microsoft is plunging ahead on nuclear energy.

They want a fleet of reactors powering new data centers. And now they’re hiring people from the traditional nuclear industry to get it done.

Why?

Lack of stable long-term power, whether clean or dirty, is constraining Microsoft’s growth. They need to build big data centers that consume electricity all the time and the old assumption that somebody else’s reliable plants will always be around to firm up your wind and solar is falling apart.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je odličen tekst Jeffreya Sachsa o praksah ZDA glede omejevanja glavnih konkurentov ZDA skozi zadnja desetletja – nekdanje Sovjetske zveze, Japonske in zdaj Kitajske. ZDA so po letu 1950 z nizom enostranskih trgovinskih, tehnoloških, finančnih in drugih omejitev zaustavile vse države, ki bi lahko ogrozile njihov geopolitični primat. Če ne drugače s prisilo, da revalvirajo svpojo valuto (podpis sporazuma Plaza Accord, ki je uničil japonsko gospodarsko rast in jo ultimativno poslal v 30-letno stagnacijo).

Sachs ilustrira, kako so ZDA z namenom zaviranja razvoja Kitajske iz predala potegnile stari scenarij, ki so ga uporabile proti nekdanji Sovjetski zvezi. Problem je, da Trumpova in Bidenova administracija z enostransko uvedbo trgovinskih carin, enostranskih omejitev izvoza določenih tehnoloških izdelkov in enostranskih prepovedi nastopanja kitajskih tehnoloških podjetij na ameriškem trgu kršijo cel niz pravil WTO. Naj spomnim: ko je Busheva administracija leta 2002 enostransko uvedla carine ne jeklarske izdelke, so se prizadete države pritožile pri WTO in prek prizivnega sodišča WTO dosegle možnost uvedbe povračilnih carin v enakem obsegu. No, danes WTO ameriškega enostranskega kršenja pravil WTO proti Kitajski ne more sankcionirati. Iz preprostega razloga, ker ZDA od leta 2019 blokirajo nove nominacije članov prizivnega sodišča WTO, ki je zaradi tega že štiri leta nedelujoče.

Torej “rules based international order” velja samo za pravila, ki jih postavijo ZDA in ki ne ogrožajo interesov ZDA. Drugače rečeno, “rules based international order” velja za vse države razen ZDA.

______________

Nadaljujte z branjem→

Politico piše, da si Macronova administracija prizadeva, da bi novi predsednik Evropske komisije (EK) prišel iz Francije. Večina se najbrž strinja, da je sedanja, (pro)ameriška predsednica Ursula von der Leyen naredila Evropi veliko škode s svojim brezrezervnim sledenjem navodilom iz Washingtona (glede Rusije in  Kitajske) in energetsko politiko (medtem ko njeno afero s cepivi in povezavo s Pfizerjem puščam ob strani, dokler se zadeva ne razišče s strani pristojnih organov) in večina držav ji ne bi dala glasov za ponovni mandat.

Najbrž se res Franciji obeta mesto predsednika/ce EK, čeprav Francija že ima predsedstvo ECB. Vendar pa ima francosko presedovanje EK dve plati. Prva je pozitivna, to je, da bi EK v primeru francoskega predsedovanja najbrž spremenila kurz energetske politike – stran od religioznega favoriziranja obnovljivih virov sonca in vetra ter v smeri enakopravnega obravnavanja nizkoogljičnih virov (tudi hidro in jedrska energija). Druga pa je negativna plat – Francozi imajo namreč centralistično vizijo vladanja. In če gledate skozi zgodovino, so bili francoski predsedniki tvorci centralističnih teženj znotraj EU. Od Jeana Monneta, prvega predsednika Skupnosti za premog in jeklo kot prehodnice Evropske gospodarske skupnosti, do Jacquesa Delorsa, tvorca skupnega evropskega trga in načrta monetrane unije, in Jacquesa Santerja, ki je izpeljal prehod v evropsko monetarno unijo.

Nadaljujte z branjem→

Ukrajinska poletna ofenziva je pri koncu, iz večine žarišč na fronti viri poročajo, da so se ukrajinske vojaške aktivnosti skoraj povsem umirile. Z ozirom na neuspeh ofenzive in hkratno ohladitev zahodnih sponzorjev te vojne je očitno nastopil čas za iskanje krivcev za neuspeh. Preden preidemo na to, je treba jasno povedati, da ukrajinska ofenziva že pred sami začetkom ni imela niti najmanjših možnosti za uspeh. Vsem vojaškim analitikom, ki so obdržali vsaj malo strokovne integritete, je bilo že aprila jasno, da ukrajinska vojska brez izrazite premoči v zraku, artileriji in oklepnih enotah nima možnosti za uspeh. V zgodovini 20. stoletja ni bilo primera, kjer bi prišlo do preboja fronte brez navedene premoči (predvsem v zraku). Kljub zavedanju tega so zahodni sponzorji ukrajinsko vojsko poslali v klavnico in se pri tem sklicevali, da lahko razliko naredi “ukrajinski pogum”. Sramotno. In podobno sramotno je, da zahodne obveščevalne službe niso uspele detektirati kompleksnosti ruske obrambne 1000-kilometrske fronte v 3-4 linijah, ki so jo ruske sile z mehanizacijo gradile celih 9 mesecev pred začetkom ukrajinske ofenzive. Sramotno in neresno je danes govoriti, da so bile zahodne obveščevalne službe ob vsej satelitski in drugi tehnologiji nadzorovanja presenečene nad kompleksnostjo te ruske obrambne linije.

Očitno je, da so zahodni sponzorji močno podcenjevali rusko obrambno strategijo. Na to navaja tudi članek v Politicu, ki navaja pričevanja ukrajinskih vojakov, da so jih zahodni vojaški trenerji v Nemčiji “urili za napačno vojno”. Urili so jih za zahodni način vojskovanja, za katerega je značilna vojaška premoč v zraku, razminiranje in artilerijska premoč. Ukrajinci ničesar od tega niso imeli in niso mogli imeti. Urjenje tudi ni vsebovalo nove vojaške tehnike bojevanja z droni, ker “zahodni vojaški priričniki tega še ne vsebujejo”. Tehnike bojevanja nisop prilagodili ukrajinskemu terenu itd. Nekaj več uspeha so ukrajinske sile začele dosegati šele, ko so opustile zahodni stil bojevanja. Preprosto rečeno, ko so namesto oklepnih vozil na minska polja spustile majhne enote pešadije, ki so nato po principu “trial and error” poiskale pot skozi minska polja s po 5 minami na kvadratni meter. Ukrajinske sile so pri tem izgubile med 50 in 60 tisoč vojakov, “osvobodile” pa 0.25% ozemlja, ki ga je zasedla Rusija.

Seveda pa zahodni sponzorji te svoje gromozanske strateške in taktične napake ne bodo priznali. Pač pa bodo obtožili Ukrajino, da se je bojevala na napačen način, da ni upoštevala zahodnega  treninga, da se ni fokusirala samo na eno točko preboja … in na korupcijo (kar še pride).

Nadaljujte z branjem→

Spodaj navedena sveža študija ameriškega vojaškega think-tanka RAND svari pred možno jedrsko eskalacijo v Ukrajini. Pri čemer kot glavno nevarnost vidi dobavo raket dolgega dometa Ukrajini, s katerimi bi ta lahko napadala občutljive cilje v notranjosti Rusije (kot denimo včerajšnji napad z britanskimi Storm shadow raketami na poveljniški center v Sevastopolu na Krimu), zaradi česar bi se Rusija lahko odzvala s taktičnimi jedrskimi raketami na ključne cilje, centre odločanja v Ukrajini. Tega sicer ni mogoče izključiti in dobro je, da avtorji RAND študije svarijo pred tem. Vendar pa menim, da Rusija zaenkrat nima potrebe poseči po jedrskem orožju, saj zmaguje to vojno in bo po upehanju ukrajinske ofenzive šla v protifenzivo, hkrati pa s ciljnimi napadi sproti uničuje ukrajinske cilje s strateškim zahodnim orožjem. Rusija bi se jedrskega orožja poslužila le, če bi bila resno ogrožena njena nacionalna varnost oziroma če bi ji grozilo, da bo izgubila zasedena ozemlja v Ukrajini.

Seveda pa ničesar ni mogoče izključiti. Bomo videli odziv na ukrajinski napad na Sevastopol, kar utegne trajati nekaj časa. Kot je rekel direktor Cie Burns: “Putin is someone who generally thinks that revenge is a dish best served cold“.

The Ukraine War is now 19 months old, and so far it hasn’t seen either of the two most feared kinds of escalations. The war hasn’t expanded into NATO nations, and it hasn’t gone nuclear. A report released yesterday by the RAND Corporation warns that, though this containment of the war may leave observers “desensitized” to escalatory risks, those risks are real and could lead to a bigger conflagration than is commonly recognized.

The RAND study, based on workshops involving 15 analysts, found “six plausible options for Russian escalation” that could “fundamentally alter the nature of the conflict, ranging from a limited attack on NATO to the use of nuclear weapons against Ukraine.”

And if Russia does go nuclear, the resulting attack could be “surprisingly extensive” because “the Kremlin may assess that the costs and risks it would face from breaking the nuclear taboo would be similar regardless of whether a small or large number of weapons were used… Moscow may decide, therefore, to use whatever number and size of weapons it deems are necessary to achieve its battlefield objectives.”

Nadaljujte z branjem→