New York Times piše o umetnosti ruske “elastične obrambe” v Ukrajini, ki so jo Rusi uspešno uveljavili že v bitki pri Kursku leta 1943 proti nemški vojski (glejte spodaj). Zanimivo pri tem je le to, da smo to rusko taktiko amaterji opazili že pred štirimi meseci, v prvem tednu ukrajinske ofenzive, medtem ko so jo v – s strani Pentagona financiranem – Institute for the Study of War njhovi vojaški analitiki opazili šele ta teden. Ob takšnih vojaških analitikih, ki pred začetkom ukrajinske ofenzive niso uspeli opaziti kompleksne ruske obrambne formacije v štirih linijah v dolžini tisoč kilometrov in ruske izrazite premoči v vseh vojaških elementih ter ki šele zdaj spoznavajo rusko vojaško taktiko, znano iz 2. svetovne vojne, se Ukrajini slabo piše. Ta protiofenziva je bila de facto odločena že pred štirimi meseci, formalno se zaključuje zdaj (pri čemer je Rusija pridobila več ozemlja, kot ga je v ukrajinski ofenzivi doslej izgubila), vendar je Rusija v zadnjih dveh mesecih v zaledju nakopičila ogromne napadalne sile na ključnih točkah obrambne linije, s katerimi bo v naslednjih dneh šla v protiofenzivo. Takoj ko se ukrajinske sile izčrpajo. Če zahodni analitiki tega ne vidijo ali nočejo videti in Ukrajine nočejo spodbuditi k izgradnji lastne obrambne linije, kar bi Ukrajina sicer morala početi celo letošnje leto kot svoj primarni strateški ukrep, bo Rusija to jesen in zimo pridobila ogromno ozemlja. Kot je razbrati, je ruski cilj meja na reki Dnjeper (poglejte na zemljevid, kaj to pomeni).

But one unusually daunting obstacle to Ukrainian troops is a tactic adopted by Russian forces: ceding ground and then striking back.

Rather than holding a line of trenches at all costs in the face of Ukraine’s assault, security experts say, Russian commanders have employed a longstanding military tactic known as “elastic defense.”

To execute the tactic, Russian forces pull back to a second line of positions, encouraging Ukrainian troops to advance, and then strike back when the opposing forces are vulnerable — either while moving across open ground or as they arrive at the recently abandoned Russian positions.

The goal is to prevent Ukrainian troops from actually securing a position and using it as a base for further advances. That is what Ukraine was able to do successfully in the village of Robotyne in the south, its biggest breakthrough in recent weeks.

“The defender gives ground while inflicting as heavy casualties as they can on the attackers with a view to being able to set the attackers up for a decisive counterattack,” said Ben Barry, a senior fellow for land war studies at the International Institute for Strategic Studies, a British research group.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred mesecem dni nas je SURS presenetil z objavo končnih podatkov o rasti BDP za preteklo leto. Če smo se v začetku leta še hvalili, da smo imeli v Sloveniji eno največjih rasti BDP v letu 2022 med državami EU, so nas novi podatki postavili precej nižje na lestvici. Prvi podatki o rasti BDP v letu 2022 glede na leto poprej so namreč kazali visoko 5,4 % rast, revizija podatkov objavljena v avgustu pa je to rast znižala na vsega 2,5 %, torej za več kot polovico (skoraj tri odstotne točke manj od prvotnih ocen). Po prvotnih podatkih smo lani v Sloveniji ustvarili 59 mrd eur BDP (zaokroženo), po novih pa le še 57 mrd eur ali skoraj 2 milijardi manj.

Na SURS-u so ta odstopanja pojasnili z visoko cenovno dinamiko v preteklem letu ter da letni izračunu temeljijo na podrobnejših podatkih kot kvartalno ocenjevanje. Da torej ne gre za neko napako, temveč za revizijo izračunov, katerih velike razlike pa so presenetile tudi zaposlene na Statističnem uradu. Kakšnih dodatnih podrobnejših razlag nismo dobili in takšne spremembe vseeno odpirajo kar precej dilem ter tudi dvomov o pravilnost izračunov.

Nadaljujte z branjem→

Vsakemu energetsko polpismenemu človeku je jasno, da če se naslonimo na energijo sonca in vetra ter zapremo jedrske elektrarne ter sovražimo hidro elektrarne, in če v naših krajih sonce zadovoljivo sije zgolj 12.5% časa v letu (1,100 od 8,760 ur) in če veter zadovoljivo piha zgolj 30% časa v letu (vendar ne v Sloveniji) in da tudi če dodamo baterije za shranjevanje viškov energije, ko sonce piha in veter sije, bomo glede oskrbe z električno energijo postali dramatično odvisni od plina in premoga, ki edino lahko zagotovita potrebno nadomestno električno energijo. Ker če ne bomo uporabljali slednjih, bomo ponoči ter pozimi v temi in mrazu, industrija pa lahko zapre vrata. Ker če ne bomo uporabljali slednjih, nam grozi energetska revščina in gospodarski kolaps. In če bomo prisiljeni uporabljati slednje (premog in plin), se pomikamo stran od razogljičenja.Torej stran od cilja, ki smo si ga zadali. Aja, pa postajamo še uvozno odvisni od kitajskih solarnih panelov, vetrnic, baterij in inverterjev etc.

Le kako je, če to vemo, zelenim odrastnikom in pohlepnim prekupčevalcem z energijo uspelo tako nategniti javnost in s svojimi tehnično nevzdržnimi koncepti uzurpirati oblast in energetsko politiko?

Spodaj je dobra nit Izabelle Kaminske (ex- Financial Times)

Nadaljujte z branjem→

Evropska komisija se pripravlja na odklapljanje od Kitajske. Sicer v Komisiji pravijo, da ne gre za odklapljanje (decoupling) ampak za zmanjševanje tveganj (de-risking), toda treba je gledati dejanja in ne besed. Objava kritičnih tehnologij, kjer bi EU želela več avtonomije in objava nadzora nad investicijami evropskih podjetij v Kitajsko na teh področjih ob hkratni uvedbi ogljičnih carin seveda pomeni prvo fazo uvajanja protekcionizma. Naslednja faza bo sledila ameriškim tehnološkim sankcijam proti Kitajski in uvedbi podobnega zakona, kot je IRA, za spodbujanje investicij v določene tehnologije.

Problem je, da ta poskus Komisije  glede odklapljanja od Kitajske nima nobenih možnosti za uspeh. Je DOA – Dead on arrival. Prišel je najmanj 15 let prepozno. Medtem ko se je EU po finančni krizi iz leta 2009 nato šest let ukvarjala s politiko varčevanja, ki je ubila gospodarsko rast v Evropi, je Kitajska sistematično investirala v nahajališča in predelavo kritičnih materialov za industrije prihodnosti (od litija, kobalta, niklja, grafita do redke zemlje) ter izgradnjo geografske infrastrukture za izkoriščanje tega (Belt & Road Intitiative). In hkrati je investirala v znanje ter raziskave in razvoj, kar se kaže danes v tem, da je Kitajska prehitela ZDA v znanstveni odličnosti (Evrope pa itak ni nikjer). Medtem ko je Evropska komisija v času Covid (2020) začela govoriti o spodbujanju zelenega prehoda in tehnološki transformaciji, je Kitajska že imela na tisoče podjetij, ki so že razvile in masovno proizvajale solarne module, vetrnice, inverterje in baterije. In medtem ko je Evropa nasedla ZDA in sankcionirala Rusijo na področju uvoza energije (2022), je Kitajska povečala svoj uvoz energentov iz Rusije po nižjih cenah od tržnih in tako še povečala konkurenčnost svoje industrije. Ko se je EU zagnala v energetsko transformacijo prek izključno obnovljivih virov vetra in sonca, kar vodi v katastrofalno nezanesljivost oskrbe z energijo, večjo odvisnost od uvoza plina in dramatično višje cene energije, je Kitajska pragmatično in sistematično vlagala v široko paleto tehnologij proizvodnje električne energije – od elektrarn na premog in plin in jedrskih elektrarn do sončnih in vetrnih elektrarn, in to v obsegu, ki desetkratno presega kombiniran obseg investicij v EU in ZDA.

Medtem ko se je Evropa v zadnjih 15 letih aktivno deindustrializirala zaradi sistematično in stupidno napačnih ekonomskih politik, se je Kitajska aktivno industrializirala in zasedla že skoraj vse kotičke na področjih, kamor bi si želela EU. Spodaj je dobra nit o tem, kako močna je trenutno Kitajska na določenih ključnih področjih in kritičnih tehnologijah in kako pomembna je za Evropo.

Kam se evropska industrija sploh še lahko širi, če pa Kitajska povsem (80 do 90-odstotno) dominira trg s komponentami in solarnimi paneli in 60-odstotno trg s komponentami in vetrnicami (s tem, da zaradi visokih stroškov proizvodnje (zaradi visokih cen energije) in visokih stroškov financiranja (zaradi napačne monetarne politike)) po tekočem traku propadajo podjetja, ki proizvajajo komponente za vetrnice in so v težavah energetska podjetja, ki inštalirajo vetrnice)? Kam se evropska industrija sploh še lahko širi, če pa Kitajska 70 do 80-odstotno dominira trg z baterijami in ima 50-odstotni tržni delež pri e-avtih (s tem, da so največja nemška avtomobilska podjetja pravkar v celoti prenesla razvoj in proizvodnjo teh avtov v Kitajsko)? Edini zaenkrat še relativno prazen prostor je trg vodikovih tehnologij (elektrolizerji in gorivne celice ter avti na vodik), ki ga Kitajska trenutno dominira le 40 do 50-odstotno. Toda pomen vodikovih tehnologij je zaenkrat marginalen, v številkah absolutno nepomemben, smiseln bi postal šele ob ustrezno nizkih cenah električne energije, ki bi jo pretvarjali v vodik. In natanko te Evropa v naslednjih desetletjih ne bo imela, če bo nadaljevala s sedanjo blaznostjo obnovljivih virov sonca in vetra, ki zgolj vodi v vedno višje cene elektrike.

EU je dead duck. Za 15 let je zamudila vse trende in se s sistematično stupidno napačnimi ekonomskimi politikami sama izločila. In to sistematično počne še naprej (spodbujanje nadaljevanja vojne v Ukrajini in blaznost glede spodbujanja obnovljivih virov energije). Tudi če bi se EU želela vrniti (in če za to ne bi bilo že 15 let prepozno), EU preprosto nima mehanizmov, s katerimi bi konkretno spodbudila konkurenčnost in prestrukturiranje evropske industrije. Kaj bo glede spodbujanja proizvodnje kritičnih materialov in kritičnih tehnologij naredila EU, če pa ni sposobna niti zagotoviti energije po konkurenčnih cenah!? Kaj bo EU naredila, če ni sposobna niti zagotoviti subvencij za prestrukturiranje energetsko intenzivnih podjetij od denimo primarne proizvodnje bazičnih materialov k proizvodnji recikliranih materialov, kot je aluminij, ker so Komisija ali pa posamične članice (na čelu s Slovenijo) proti uporabi državnih pomoči!?

Nehajmo se slepiti – v tehnološki in industrijski tekmi s Kitajsko je za Evropsko unijo GAME OVER. Lahko se pogovarjamo samo še o sodelovanju in privabljanju kitajskih investicij k nam. Da bomo ohranili vsaj nekaj industrijskih delovnih mest, tako da bomo sestavljali kitajske e-avte (denimo v Magni).

Veste, kaj je najhujše? Veste, kaj je najbolj frustrirajoče? To, da vidiš kolosalne neumnosti in jasno vidiš, kam te neumnosti vodijo, pa ne moreš narediti nič, da bi jih preprečil. Ker nam vladajo tepci brez vizije. Nadaljujte z branjem→

Glavna skupna lastnost vseh ekonomskih napovedi je, da … se vedno zmotijo. Jaz na različnih javnih predstavitvah rad povem slab vic o ekonomistih, in sicer:

Kako vemo, da imajo ekonomisti smisel za humor?

Ker svoje napovedi oblikujejo na decimalko natančno.

V realnem življenju namreč znaša (pri našem najbolj uveljavljenem inštitutu in pri drugih mednarodnih inštitucijah je zelo podobno) povprečna absolutna napaka glede napovedi rasti BDP 2 odstotni točki. To pomeni, da če napoved rasti znaša 2% za naslednje leto, bo gospodarska rast najbolj verjetno znotraj razpona med 0% in 4%. Seveda je pa pogosto tudi izven v primeru nenadnih šokov.

Najhujši napovedovalec je najbrž res ECB glede inflacije. ECB ima tendenco, da se glede napovedi inflacije sistematično moti v nasprotno smer. V času inflacije, nižje od ciljne (2%), napoved inflacije za 3 leta vnaprej vedno kaže zvišanje inflacije in da se bo približala ciljni 2-odstotni inflaciji. In obratno pri višji inflaciji od 2%, kjer napoved ECB za 3 leta vnaprej vedno kaže, da se bo infflacija znižala in približala 2%. Poglejte spodnjo sliko glede napovedi (polna temna črta je dejanska stopnja temeljne inflacije, črtkane črte so napovedi za 3 leta vnaprej). Kolikokrat je v zadnjih 10 letih ECB zadela smer, kaj šele stopnjo inflacije? Sami si odgovorite na to vprašanje.

Nadaljujte z branjem→

Prizor izpred dveh tednov na domačiji na Štajerskem. Cvetele in nato ozelenele so jablane, hruške in češnje. In če se bo ta jesen nadaljevala v tem stilu, bodo letos jablane dvakrat rodile (no, prvič je bolj piškavo).

Zanimivo, kaj povzroči tak poletni vremenski šok.

Angus Deaton, pofesor s Princetona, ki je leta 2015 dobil Nobelovo nagrado za prispevek k raziskavam na področju revščine in blaginje, je zaslovel šele kasneje. In sicer s knjigo “Deaths of Despair and the Future of Capitalism” (2020), v kateri sta z ženo Anne Case analizirala katastrofalni socialni položaj ameriškega srednjega razreda, ki se brez redne službe iz obupa opija, drogira in umira. V svoji najnovejši knjigi “Economics in America” pa se je med drugim lotil tudi svojih kolegov ekonomistov, zaverovancev v neoklasične teorije, pa čeprav empirično dokazano napačne, ki so pozabili, kaj je bil osnovni namen ekonomske vede – to je pomoč pri izboljševanju blaginje ljudi. Kot pravilno pravi, ekonomija je zašla pri merjenju blaginje ljudi zgolj v monetarnih enotah. Blaginja ni samo dohodek, pač pa osebno dostojanstvo, ki izhaja iz tega, da imajo solidno plačano službo, da živijo v funkcionalnem okolju in da so sposobni nahraniti svojo družino. In če ljudem vzameš službo, si jih opropal osnovnega človeškega dostojanstva.

Prejšnji teden je Deaton na konferenci presenetil kolege s predstavitvijo nove raziskave, v kateri kaže socialne posledice neenakih možnosti glede izobraževanja v ZDA. Pokazal je, da Američani brez višje izobrazbe umirajo mlajši in da se je ta razlika v zadnjem desetletju kar potrojila.

Nadaljujte z branjem→

Follow up na komentar o evropskem transu glede razogljičenja. Grafična predstavitev bistveno bolje ponazori neko dejstvo kot tisoč besed. Spodnja slika prikazuje letne emisije CO2  Azije in držav EU-27. Če je leta 2000 Azija letno emitirala za 150% več CO2 kot vse EU države skupaj, danes (2021) azijske države skupaj emitirajo letno za skoraj 7-krat (680%) več CO2 kot vse EU države skupaj.

Nadaljujte z branjem→

Najbrž ste zasledili nekaj dni nazaj, ko je ameriški državni sekretar Anthony Blinken na twitterju poskušal grdo zmanipulirati nacistični pokol v Babin Yaru (Ukrajina) leta 1941 (Babin Yar je bilo dve leti nacistično morišče za jude, rome, ruske ujetnike in civiliste), češ da naj bi Rusi to dejstvo skrivali do sedaj in da ga sedaj zlorabljajo. No, uprabniki twitterja so Blinkena hitro razkrinkali:

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović v zadnjem blogu ugotavlja očitno. To, kar smo vsi izkusili v neskončnih političnih diskusijah. Naj bo diskusija še tako dobro argumentirana, naj misliš, da imaš še tako močne argumente, drugače mislečega ne moreš premakniti niti za milimeter. Pride do dvojnega paradoksa. Prvič, sogovornik na drugi strani po dolgi diskusiji običajno še bolj utrdi svoje nasprotno mnenje. In drugič, tudi če ugotovi, da imaš močne argumente, tega ne sme priznati, ker bi s tem priznal svojo intelektualno inferiornost. Nihče pa ne želi izpasti kot nekdo, ki ni (bolj) inteligenten, slabši šofer ali slabši ljubimec…

Takšni pač smo. Zato se nima smisla spuščati v dolge ali celo žolčne intelektualno podkrepljene politične diskusije. Pač pa sprejmimo, da imamo različne poglede in da lahko živimo eden z drugim navkljub različnosti pogledov. Ker se pač spoštujemo. To je temelj sobivanja.

__________

Over the years I have had political and ideological discussions with at least three groups of people and have concluded that these discussions are, almost entirely, futile in making people either see things differently, or acknowledge that others may see things differently, or -God forbid– change their opinions however slightly. That of course opens the question how people come to hold certain political and ideological positions—since at some level they must be influenced by views of others: their parents, family, school, and even random interlocuters.

I do not have a good explanation for that. I think that reading, watching, listening and thinking does lead people to form and then to change opinions but I am very sceptical that direct discussion does it. The former methods are indirect: one reads an author and finds him convincing; but if one has a discussion with somebody acknowledging that that person has produced valid arguments appears to diminish him compared to the other person, and one’s intellectual vanity does not wish to accept that. Hence, I think, discussions almost never lead toward some genuinely-felt greater similarity of opinions. They just leave the participants where they were before. Or worse, lead them further apart.

Nadaljujte z branjem→