Da bi dosegli cilj povečanja globalne temperature zgolj za 1.5% C, bi morale razvite države do leta 2030 znižati CO2 emisije za 65%, srednje razvite države na čelu s Kitajsko za 55%, nizko razvite države na čelu z Indijo pa za 40%. Kar je povsem nerealistično in tudi nepravično do slednjih. Adam Tooze:

Given the urgency of the crisis, the IMF’s calculations yield remarkably little differentiation between polluters. Of course, the IMF’s call for the US or the EU to slash emissions by 65 percent by 2030 is dramatic. But to have any chance of stopping global warming at 1.5 degrees, the model requires China to make a 55 percent cut. In light of China’s rapid growth in emissions, this is arguably even more extreme than the 65 percent cut required of the high-income countries. We will, in fact, count ourselves lucky if China stabilizes its emissions in the next couple of years. Halving them seems out of the question. Even more implausibly, to give us a chance of hitting 1.5 degrees the IMF calls on India to cut emissions by almost 40 percent in the next seven years. Given that India’s per capita emissions are currently one seventh those of the United States this seems both inequitable and unrealistic.

Of course, these demands are based on the constraint of the carbon budget. If India and China do not cut by as much as the IMF suggests, then even larger and more implausible cuts would have to be made by the rich countries.

Cilj 1.5 stopinj je realistično gledano nedosegljiv. Tudi cilj 2 stopinj. In kaj zdaj?

Kot pravi Adam Tooze v spodnjem odličnem pregledu, največ bi naredili v tej smeri, če bi uspeli prepričati Kitajsko in Indijo, da zaustavita svoje termo elektrarne na premog. Toda, kje bosta dobili energijo, če jih zaustavita? Ali elektrarne na premog realistično lahko v 15 letih zamenjata za jedrske elektrarne? Je na svetovni ravni dovolj proizvodnih kapacitet in kdo bo to financiral? S soncem in vetrom si Kitajska in Indija ne moreta veliko pomagati. Kot kažejo primeri Nemčije, Britanije, Irske itd., se s povečevanjem deleža energije iz sonca in vetra povečuje odvisnost od plina in premoga. Ker je pač treba v času kurilne sezone, ko ni sonca in ko pride “Dunkelflaute” pri vetru, dobiti zanesljiv pasovni vir energije in ker je treba zagotoviti fleksibilni vir energije za regulacijo elektroenergetskih sistemov, ko ni sonca in vetra oziroma ko se na nebu pojavi velik oblak.

Heretična in provokativna rešitev bi se glasila, da naj razvite države prihodke od dajatev za izpuste CO2 (za ETS kupone) in za ogljično izravnavo na meji (CBAM) namenijo za pospešeno gradnjo jedrskih elektrarn doma in za financiranje gradnje teh v Kitajski in Indiji. S tem bi največ naredile za globalno razogljičenje proizvodnje energije in za približevanje cilju vsaj 2 stopinj glede globalnega segrevanja. Ampak do tega prebliska v glavah zahodnih politikov bo minilo še ogromno časa.

___________

Nadaljujte z branjem→

Začelo se je  pred tremi meseci z objavo, da je kitajskemu proizvajalcu čipov SMIC uspelo izdelati 7nm čip, ki ga je Huawei vključil v novi pametni telefon Mate 60. No, Huawei je pravkar objavil, da je v novem prenosnem računalniku integriran 5nm čip iz SMIC. S tem tempom in razvojem lastne razvite EUV litografije bo SMIC v dveh letih prišel na raven najbolj sodobnih 3nm čipov. S tem pa postanejo kitajska podjetja neodvisna od tajvanskih čipov iz TSMC in povsem imuna na ameriške sankcije.

The US government has spent the last several years restricting China’s access to US-based technologies, which has caused no end of headaches for firms like Huawei that need cutting-edge silicon. US regulators were stunned several weeks ago when China’s SMIC began mass-producing 7nm ARM processors, and now it has apparently moved on to 5nm. Again, regulators have been caught off guard by this advancement in China’s chip manufacturing.

Huawei debuted the Mate 60 smartphone this fall, which was the first device to sport one of the new 7nm processors. The Kirin 9000S can’t stand up to the latest chips from Qualcomm or MediaTek, but it’s still a much more advanced design than anyone expected SMIC to manufacture with the hardware at its disposal.

Nadaljujte z branjem→

… če zahodne države ne bodo odobrile finančne pomoči, in to takoj…

The financial pressures facing Ukraine are immense — and relentless. The government uses all of its tax revenues to cover defence spending — amounting to about half of its public expenditure. While Ukraine has received nearly $100bn worth of weapons and military training, it also needs foreign aid to pay for the government, public services, pensions and benefits. This requires $41bn in external financing next year, according to the budget passed by parliament last month.

It was counting on $18bn from the EU, $8.5bn from the US, $5.4bn from the IMF, $1.5bn from other development banks and $1bn from the UK. Kyiv is still negotiating with other partners, such as Japan and Canada.

Although some of the required money will be paid whatever happens in Washington or Brussels, Kyiv needs cash to start flowing next month. If it fails to come through and Kyiv cannot borrow enough domestically, it may have to resort to monetary financing by the central bank, which could unleash hyperinflation and put financial stability at risk.

Nadaljujte z branjem→

Vtis je, da imajo aktualni snovalci slovenske energetske politike vizijo, da bo Slovenija do leta 2050 razogljičena predvsem po zaslugi zmanjšanja porabe energije v gospodarstvu oziroma odmrtja slovenske energetsko intenzivne industrije. Vsaj tako izhaja iz projekcij porabe energije v Nacionalnem energetsko podnebnem načrtu (NEPN) in izjav nekaterih predstavnikov vlade in vodilnih svetovalcev, da bo energija v Sloveniji predraga za industrijo. Poglejmo, ali je to res in kaj bi to zaprtje industrije pomenilo za Slovenijo.

Obstoječi scenariji v noveliranem NEPN eksplicitno predvidevajo deindustrializacijo slovenskega gospodarstva s povečanjem obsega industrijske proizvodnje do leta 2050 le za 20 do 30%, medtem ko naj bi se BDP predvidoma povečal za 79%. To pomeni, da naj bi se sedanji 25-odstotni delež industrije v BDP do leta 2050 skrčil za dobro tretjino. Do krčenja naj bi prišlo pri energetsko intenzivnih panogah. Prva je bila na vrsti proizvodnja primarnega aluminija v Talumu, ki je lani zaprl primarno elektrolizo aluminija. Sledijo ostale panoge.

Nadaljujte z branjem→

Povzetek s komentarjem na Moon of Alabama. Vojaška zmaga v tej poletni ukrajinski ofenzivi je bila možna samo v računalniških simulacijah, s katerimi so se igrali v Pentagonu. Realni izid je bil absolutno predvidljiv naprej. Kaj sledi?

1. Ruski počasni vojaški valjar, ki bo počasi zmlel nepripravljene ukrajinske obrambne linije in preostanek vojaških kapacitet. Rusiji se ne mudi, lahko si vzame leta časa.
2. Tenzija med Zalužnijem in Zelenskim bo vodila bodisi do vojaškega prevrata v Ukrajini bodisi do bega Zelenskega in prevzema oblasti s strani Zalužnega (do volitev je še daleč). Odhod Zelenskega odpira možnost za mirne rešitve vojne.
3. Pogajanja z Rusijo, ki menda že potekajo (kot poroča Seymour Hersh) na ravni vojaških poveljnikov (Zalužni in Gerasimov).
4. Ameriški beg iz Ukrajine: razglasili bodo zmago, odšli in pozabili na vse skupaj. Kot običajno. Napad na Gazo je način, kako pozornost svetovne javnosti preusmeriti in jo pripraviti, da pozabi na Ukrajino.
5. Samo mir je priložnost, da se Ukrajina spet postavi na noge.

_______________

The Washington Post has produced a long, two part piece, about the failed ‘counter-offensive’ in Ukraine. It dispenses equal blame on the U.S. and British planners of the whole mess and the Ukrainian execution of it.

The bullet points from the first part:

Miscalculations, divisions marked offensive planning by U.S., Ukraine (archived)

Key elements that shaped the counteroffensive and the initial outcome include:

• Ukrainian, U.S. and British military officers held eight major tabletop war games to build a campaign plan. But Washington miscalculated the extent to which Ukraine’s forces could be transformed into a Western-style fighting force in a short period — especially without giving Kyiv air power integral to modern militaries.
• U.S. and Ukrainian officials sharply disagreed at times over strategy, tactics and timing. The Pentagon wanted the assault to begin in mid-April to prevent Russia from continuing to strengthen its lines. The Ukrainians hesitated, insisting they weren’t ready without additional weapons and training.
• U.S. military officials were confident that a mechanized frontal attack on Russian lines was feasible with the troops and weapons that Ukraine had. The simulations concluded that Kyiv’s forces, in the best case, could reach the Sea of Azov and cut off Russian troops in the south in 60 to 90 days.
• The United States advocated a focused assault along that southern axis, but Ukraine’s leadership believed its forces had to attack at three distinct points along the 600-mile front, southward toward both Melitopol and Berdyansk on the Sea of Azov and east toward the embattled city of Bakhmut.
• The U.S. intelligence community had a more downbeat view than the U.S. military, assessing that the offensive had only a 50-50 chance of success given the stout, multilayered defenses Russia had built up over the winter and spring.
• Many in Ukraine and the West underestimated Russia’s ability to rebound from battlefield disasters and exploit its perennial strengths: manpower, mines and a willingness to sacrifice lives on a scale that few other countries can countenance.
• As the expected launch of the offensive approached, Ukrainian military officials feared they would suffer catastrophic losses — while American officials believed the toll would ultimately be higher without a decisive assault.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je dobra nit Bjorna Lomborga o stroških in koristih boja proti klimatskim spremembam, ki temeljijo na dveh novih znanstvenih člankih s področja ekonomike podnebnih sprememb. Ključne poante: (1) stroški boja proti klimatskim spremembam, kot je sedaj zastavljen, so 5-krat večji od globalnih koristi: koristi naj bi znašale okrog 4,500 milijard $, stroški pa 26.8 milijard $. Drugače rečeno, za vsak vložen dolar v boj proti podnebnim spremembam bodo koristi zgolj 17 centov.

Drugič, strategija proti podnebnim spremembam prek opuščanja fosilnih goriv in neto ničelnih izpustov CO2 do leta 2050 zahteva prilagoditve predvsem v državah v razvoju, ki se zaradi tega ne bodo mogle enako energetsko intenzivno razvijati, kot so se zdaj razvite države, ki so postopoma v industrijski dobi zakuhale to godljo. Drugače rečeno, nerazvite države bodo zaradi boja proti podnebnim spremembam, kot je zastavljen danes, obsojene na energetsko revščino in nižjo gospodarsko rast in blaginjo. Nerazvitim državam se ta boj ne splača, razvojno jim škodi. Le zakaj bi aktivno sodelovale v njem?

In tretjič, treba se je domisliti bolj premišljenega načina boja proti podnebnim spremembam, ki bo prinašal neto koristi, in sicer neto koristi vsem, predvsem pa nerazvitim državam. Prehod na obnovljive vire energije sonca in vetra to prav gotovo ni (ki konec koncev ne zmanjšuje odvisnosti od fosilnih virov, saj bodo ti potrebni za proizvodnjo nadomestne električne energije in za regulacijo elektroenergetskih sistemov, s tem pa ne pride do željenega razogljičenja). Prehod, ki upošteva nizkoogljične vire, kot sta jedrska in hidro, ter ki upošteva energetsko bolj varčne in čistejše tehnologije v industrijski proizvodnji, pa prav gotovo je korak v pravi smeri. Če želimo to pospešiti, je treba na globalni ravni zagotoviti financiranje oziroma finančne programe z ugodnimi viri za države v razvoju ter neposredne investicije. Programi, ki tega ne upoštevajo, niso vredni piškavega oreha, saj so zgrajeni v oblakih iluzij.

___________

Paris climate policy will cost a sizable fraction of 21st century prosperity
Two new, explosive, peer-reviewed papers show net-zero/1.5°C :
Benefit $4.5 trillion/year
Cost $26.8 trillion/year
Total loss is $1,800 trillion over the century
We must do better

🧵 + refs

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je, kot običajno zelo dober, komentar iz Moon of Alabama o odločitvi Zelenskega, da Ukrajina začne pospešeno graditi obrambne linije. To bi morala narediti pred enim letom, ko je imela še dovolj orožja in dovolj za boj sposobnih mož. Danes nima nič več od tega. Gradnja 1000-kilometrske obrambne linije proti Rusiji na vzhodu in 1000-kilometrske obrambne linije proti Belorusiji na severu, tudi če bi bila gradnja uspešna, nič ne pomaga, ker Ukrajina nima dovolj vojakov in dovolj orožja, da bi 2000-kilometrsko obrambno linijo lahko uspešno branila. Za preboj obrambnih linij mora nasprotnik imeti premoč v artileriji, premoč v zraku, premoč v oklepnih enotah in dovolj številčno vojsko. Vse to Rusija ima. In medtem ko mora Ukrajina braniti celotno 2000-kilometrsko obrambno linijo, je za Rusijo dovolj, da sile za preboj koncentrira na eno, dve ali tri točke. In dovolj je, da obrambno linijo prebije na enem mestu in pride za hrbet nasprotniku, nakar se celotna obramba Ukrajine sesuje. Kot Hitlerjev 1670-kilometrski obrambni Atlantski zid leta 1944 po izkrcanju zaveznikov v Normandiji.

Škoda časa o tem sploh razpravljati, kaj šele – glede na preostale resurse Ukrajine – v to investirati. Če je ostalo še kaj razuma v Ukrajini (in ta naj bi, kot piše Seymour Hersh, vseeno še prevladoval pri poveljniku ukrajinske vojske Zalužniju), se mora ukrajinsko vodstvo čim prej izpogajati o miru, preden jim ruske sile pridejo pred Kijev. In seveda Zelenskega poslati na Karibe.

_______________

After wasting ten-thousands of men in hopeless battles the Ukrainian comedian has finally acknowledged that his army’s performative ‘counter-attacks’ and hold-to-the-last-man defenses have made no sense.

Politco’s Dreamer of the year finally calls for building defensive lines:

Ukrainian President Volodymyr Zelenskiy called for a faster buildup of major defensive lines amid Kyiv’s stalled counteroffensive and concerns that Russia could attempt to take more territory.

Zelenskiy urged greater speed and efficiency in building defenses in a video statement on Telegram after a meeting with key military and security officials Tuesday evening. He encouraged local communities to pitch in and pledged to make money available for the effort.

“Our country will definitely have enough mines and concrete,” he said. He didn’t provide details on where the fortifications would be built or how extensive they might be.

Nadaljujte z branjem→

Pulitzerjev nagrajenec Seymour Hersh, na osnovi pogovorov z dvema ameriškima viroma, poroča, da so mirovna pogajanja med Ukrajino in Rusijo v polnem teku. Vendar ne na politični ravni, pač pa na ravni poveljnikov obeh vojsk – Gerasimova in Zalužnija. Pogovore naj bi iniciral Zalužni, in sicer kljub nasprotovanju najvišjega ukrajinskega in ameriškega vodstva. Zelenskemu naj bi bilo rečeno, da bodo pogovori potekali, če bo “on zraven ali ne”. Prolog v pogovore naj bi bil premišljen Zalužnijev intervju v The Economistu izpred meseca dni, kjer je z oceno, da je vojna zašla v pat pozicijo, kjer nobena stran ne more bistveno napredovati, tlakoval pot k spremembi maksimalističnega javnega mnenja v Ukrajini, da je pot do miru le prek popolnega poraza in umika ruske vojske.

Cena miru, kot poroča Hersh, naj bi bila, (1) da bo Krim ostal pripojen Rusiji, v vseh štirih okupiranih regijah pa naj bi izvedli volitve pod mednarodnim nadzorom, in (2) Rusija naj bi pristala, da se preostali del Ukrajine vključi v Nato, vendar pod pogojem, da tam ne bodo stacionirane enote Nata in da Ukrajina ne bo dobila ofenzivnega orožja. Razlog za ruski pristanek na slednje, naj bi bila ugotovitev, da je Rusija utrpela velike žrtve in da ni sposobna hitro zavzeti preostanka Ukrajine.

Lahko verjamemo v to zgodbo? Moj občutek pravi, da gre za wishful thinking dela ameriškega vodstva, ki bi se rad častno umaknil iz nesrečne ukrajinske morije, pri čemer kot časten umik vidijo sprejem okrnjene Ukrajine v Nato. Drugič, Rusija je v Ukrajini sicer že dosegla večino proklamiranih ciljev iz začetka “specialne vojaške operacije”, to je zasedba večinsko rusko govorečih regij, manjka pa ji še popolna “denacifikacija” Ukrajine. Odstranila je sicer večino nacističnih enot ukrajinske vojske, pri čemer pa je nacistični klan okrog Zelenskega še vedno na oblasti (vsaj tako to, se zdi, vidijo v Rusiji). Slednje se sicer lahko hitro spremeni, če bi Zalužnijeva frakcija z vojaškim prevratom zasedla oblast. Tretjič, Rusiji se v Ukrajini nikamor ne mudi, lahko si privošči, da počasi melje ukrajinske obrambne sile, ki so ostale brez pomembne tuje vojaške podpore in se bodo v določenem trenutku sesule kot hišica iz kart. Takrat se bo Rusiji odprla pot do Kijeva in do tega, da doseže zastavljen cilj popolne “denacifikacije”. In četrtič, za Putina je predstavljen mirovni dosežek v Seymourjevem zapisu absolutno premajhen, saj vse to že ima in ne pridobi ničesar novega.

Mir v Ukrajini bo takrat, ko se bosta o njem dogovorili Rusija in ZDA, pri čemer bo Rusija v zameno za mir (ob že doseženem) dobila še de facto nevtralno Ukrajino in odpravo vseh sankcij proti Rusiji. Do takrat pa lahko mine še ogromno časa. Najmanj do izida ameriških predsedniških volitev in inavguracije novega predsednika (začetek leta 2025). Mudi se vsem naokrog (Ukrajini, ZDA, EU), da bi se vojna v Ukrajini čim prej končala (ker jim škoduje tako politično kot gospodarsko), razen Rusiji. Rusija čas ima. In tudi dovolj sredstev, da si to lahko privošči. To je kruta realnost ukrajinske situacije danes.

It’s been a rough couple of months for President Joe Biden and his feckless foreign policy team. Israel is going its own way in its war against Hamas, with renewed bombing in Gaza, and the American public is bitterly divided, all of which is reflected in polls that continue to be unfavorable to the White House.  

Meanwhile, the president and his foreign policy aides have also been left on the outside as serious peace talks between Russia and Ukraine have rapidly gained momentum.

“Everyone in Europe is talking about this”—the peace talks—an American businessman who spent years dealing with high-level Ukrainian diplomatic and military issues in the government told me earlier this week. “But there are lots of questions between a ceasefire and a settlement.” The veteran journalist Anataol Lieven wrote this week that the battlefield situation in Ukraine and thus “a ceasefire and negotiations for a peace settlement are becoming more and more necessary for Ukraine.” He said that it was “exceptionally difficult” for the Ukrainian government headed by Volodymyr Zelensky to agree to talks, given its repeated refusal to negotiate with Russian President Vladimir Putin.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Samo z davki na goriva letno zberemo več kot namenjamo za vse plače javnih uslužbencev ali vse investicije proračuna, vključno z vlaganji v železnice in subvencijami železniškemu prevozu. Če prenehamo uporabljati vozila na fosilna goriva, kdo bo potem vplačeval poldrugo milijardo evrov davščin na goriva in na primer zagotovil dodatne pol milijarde za podvojitev vlaganj v železnice? Bodo to poldrugo milijardo evrov potem plačali vozniki električnih avtomobilov, ki jih seveda danes še močno subvencioniramo?

Kadar v Sloveniji nanese beseda na transport ali promet, bi se najbrž večina sogovornikov strinjala s splošno sprejeto oceno, da smo v preteklosti investirali predvsem v cestno omrežje, vlaganja v železnice pa močno zanemarili. To naj bi bil tudi razlog, da tako malo ljudi koristi železniški prevoz in da je naše cestno omrežje vse bolj zatrpano s pločevino.

Pa so takšnim razmeram res kriva napačna vlaganja? Smo res denar usmerjali predvsem v gradnjo cest? Na žalost takšne posplošene ocene praviloma ne temeljijo na številkah, temveč na zaznavanju ljudi in ponavljanju slišanega. Seveda drži, da je delež železniškega prevoza v Sloveniji dokaj nizek in da bi morali narediti še več, da povečamo delež prevoza po železnici. Tako zaradi okoljskih kot tudi logističnih razlogov. Vseeno pa vpogled v številke pokaže popolnoma drugačno sliko kot izhaja iz omenjene splošno sprejete trditve.

Nadaljujte z branjem→