Tole, kar trdi tiskovna predstavnica Bele hiše, da je Putin povzročil ameriško inflacijo, je res ali višek stupidnosti ali višek slaboumne propagande. Ne vem, kje jemljejo te polpismene modele.

Putin je naredil marsikaj slabega, res grozno slabega, ampak ameriške inflacije pa ni pozvročil. Glejte spodnjo sliko. Ameriška inflacija je začela rasti februarja 2021 (praktično takoj po inavguraciji Bidna). Ko je leto (12 mesecev!) kasneje, 22. februarja 2022, Putin napadel Ukrajino, je bila ameriška inflacija že skoraj na vrhuncu (7.9 % na letni ravni), junija 2022 (tri mesece po Putinovem napadu Ukrajine) pa je dosegla vrh in je začela enako strmo padati.

Če bi bili žleht propagandisti, bi lahko rekli nasprotno, in sicer, da je izvolitev Bidna povzročila rast inflacije v ZDA. In demokrat Larry Summers, nečak nobelovca Paula Samuelsona, nekdanji predsednik Harvarda in nekdanji finančni minister v Clintonovi vladi itd., je točno to Bidna že ob začetku njegovega mandata tudi obtožil. Da je Bidenov stimulus paket prevelik, sploh pa čeki za 1,400 dolarjev, da bo to preveč pospešilo agregatno povpraševanje in sprožilo inflacijski šok. To se je sicer res zgodilo, vendar ni bil kriv samo Biden s prevelikim povpraševalnim stimulusom, ampak sam akt post-covidnega odpiranja gospodarstva po marcu 2021 (ko so vsi precepljeni želeli spet začeti normalno živeti in trošiti), ki je naletelo na premajhno ponudbo in ustvarilo zamaške v dobavnih verigah. In večina konzervativnih ekonomistov se je in se še vedno strinja s Summersom, čeprav nima (povsem) prav.

No, ampak če bi bili žleht propagandisti, bi lahko rekli, da je Biden povzročil ameriško inflacijo, Putin pa jo je z vojno v Ukrajini spet znižal. In prvi del zahteva precejšen napor, da ga empirično izpodbijete, drugi del pa je kot izgovor, ki ga prinese pes na repu.

Ampak tako je pač s propagandisti – komu mar za dejstva, glavno, da se dobro sliši!

Najbrž najboljši izbor pesmi U2. Če bi se U2 razpustili na svojem vrhuncu leta 1987, bi šli v legendo. Tako pa še 4 desetletja mučijo sebe in nas z neprebavljivimi metamorfozami

Ponovna objava članka iz leta 2018. Pet let in Covid krizo kasneje je kitajska gospodarska rast še vedno impresivno robustna in visoka. Kitajski stroj rine kot lokomotiva.

Dolgo časa smo čakali na to – na priznanje, da obstaja poseben, kitajski razvojni model. Letos mineva 40 let od začetka Deng Xiaopingovih post-maocetungovih tržnih reform pod okriljem močne državne razvojne politike, ki so iz zaostale agrarne države naredile svetovno gospodarsko velesilo in tehnološkega velikana. Po letu 1978 je Kitajsko gospodarstvo raslo v povprečju po 10% na leto, gospodarska rast v teh štirih desetletjih pa je le 3-krat padla pod 6% letno.

Slika 1: Kitajska gospodarska rast po letu 1978 (v %)

Nadaljujte z branjem→

Na torkovi okrogli mizi v organizaciji CPOEF na Ekonomski fakulteti na temo evropskega gospodarstva med obema vojnama (Ukrajina, Gaza) in strateških izzivov za Evropo sem povedal, da bo čez 15-20 let Kitajska glede BDP davkrat večja od ZDA in večja od vseh zahodnih držav skupaj. In da bo to za seboj potegnilo geopolitične konsekvence. Morda mi kdo izmed poslušalcev ni verjel, vendar – kot vedno – nisem govoril na pamet, pač pa na podlagi projekcij iz dosedanjih podatkov o rasti. Poglejte spodnjo sliko glede deležev treh najmočnejših igralcev (EU, ZDA in Kitajska) v svetovnem BDP. Deleži so izračunani na podlagi metodologije PPP in mednarodnih dolarjev po stalnih cenah iz 2017 (podatki Svetovne banke). Leta 1990 je bil delež Kitajske v svetovnem BDP le 3.1 %, države EU so bile s 23.3 % deležem še gospodarsko močnejše od ZDA (19.6 %). Tri desetletja kasneje (2023) je bil kitajski delež v svetovnem BDP 6-krat večji in z 18.4 % deležem je bila Kitajska že sedmo leto zapored gospodarsko močnejša od ZDA (15.6 %) (Kitajska je ZDA prehitela leta 2017). No, delež EU je skladno s primerjalno mizerno gospodarsko rastjo (glede na ZDA, Kitajsko in svet v celoti) upadel na vsega 14.8 %.

Projekcije za 20 let naprej (do 2045) kažejo nadaljevanje tega dramatičnega globalnega prestrukturiranja gospodarske moči. Kot izhodišče sem vzel povprečno stopnjo gospodarske rasti v 2019-2023 in nanjo apliciral faktor konvergence (za Kitajsko 0.985, za EU in ZDA pa 0.995 – to pomeni, da se bo kitajska rast BDP za 3-krat hitreje upočasnjevala od evropske in ameriške) (seveda so možne tudi številne drugačne projekcije, vendar je glede na 2 do 3-krat višje izhodiščne stopnje gospodarske rasti Kitajske glede na ZDA in EU končna slika dokaj podobna. In ta slika pravi, da bo že leta 2040 Kitajska gospodarsko 2-krat večja od ZDA in večja od ZDA in EU skupaj! Leta 2045 bo delež Kitajske v svetovnem BDP presegel 30 % in bo približno na ravni razmerij iz začetka 19. stoletja, ko je imela Kitajska tretjinski delež v svetovnem gospodarstvu.

Kaj to pomeni iz vidika geopolitike?

Nadaljujte z branjem→

Če smo živeli v veri, da zveza NATO varuje varnost državljanov članic Nata, nam generalni sekretar Nata sporoča, da je glavna nevarnost s strani Rusije, Kitajske, Irana itd. v tem, da “slabijo globalni finančni sistem, ki temelji na ameriškem dolarju“. Eeee, ker te države in po novem tudi države BRICS med seboj trgujejo v juanih in nacionalnih valutah in ker uporabljajo lasten SWIFT medbančni sistem, so grožnja za ZDA. Torej NATO varuje ameriško globalno hegemonijo, ki sloni na dolarski finančni arhitekturi.

Kakšno zvezo ima to z varnostjo državljanov članic Nata?

I agree with @AKorybko that the US has changed strategy in Ukraine from an offensive to defensive strategy. In comparison with last years offensive strategy that’s of course a de faco admission of defeat, but the US will just change its definition of victory, and claim victory in all cases that doesn’t end with a total Russian victory. Why does the war continue then? Korybko claims that the main reasons are to feed the military industrial complex and test weapons in war time conditions.

I believe those reasons are only a part of the answer. Another important reason are that western leaders have invested so much political capital into the war, so they can’t back down gracefully, at least not too quickly. They have to prolong the war to change the narrative in western countries or loose power. With newly elected leaders, especially in the US, they can gracefully backdown from the war effort.

Some other reasons for western leaders to prolong the war, are that they hope to inflict huge losses on Russia, by Ukraine as proxy. The US also can’t abandon an allied country too fast. That would undermine the US alliance system around the world. No one trust someone who promise to defend you and then quickly abandons those promises.

Vir: Mikael Valtersson

* Former officer Swedish Armed Forces/Air Defence, former defence politician and chief of staff Sweden Democrats. Current political and military analyst.