Bine Kordež

V teh dneh je bila ustanovljena vladna delovna skupina, ki naj bi pripravila pregled davčne zakonodaje in oblikovala predloge njenih sprememb. Skupina, nedvomno uglednih strokovnjakov s tega področja, bo proučila razmere in poskušala oblikovati bolj pravično, pregledno in enostavno ter seveda razvojno naravnano zakonodajo. Po analizi razmer pa bo verjetno, podobno kot že veliko tovrstnih skupin doslej, predlagala manjše korekcije obstoječe zakonodaje. Te bodo kakšne davke dvignile za odsotno točko ali dve, druge mogoče nekoliko znižale, uvedle kake spremembe pri načinu obdavčevanja in nas prepričevale, kako je to bolj ustrezno in učinkovito. A z še bolj veliko verjetnostjo bo naslednja skupina druge vlade s prav tako uglednimi strokovnjaki, te spremembe zopet nekoliko korigirala, kaj od tega vrnila v prejšnje stanje in zagotavljala, da pa bodo te nove rešitve boljše.

Kakšnih korenitih sprememb davčne zakonodaje, sprememb, ki jih pričakujejo vsi deležniki, pa ni za pričakovati. Razlog je tudi v tem, ker tokratna delovna skupina nima na voljo veliko časa, a tudi če bi ga imeli, obstoječe razmere ne dovoljujejo kakšnih obsežnih posegov v davčni sistem. Omenjena pričakovanja vseh skupin davkoplačevalcev namreč praviloma izhajajo iz stališča, da je vsaka skupina davčno preveč obremenjena glede na druge skupine in od reforme pričakuje znižanje na svojem področju, na drugi strani pa moramo zbrati približno obstoječi obseg zbranih davkov, če želimo zagotavljati funkcioniranje države ter doseženi nivo socialne države.

Nadaljujte z branjem→

Zakaj se vojni hujskači bojijo mirovnih predlogov? Retorično vprašanje.

Nikomur ni do miru, ker bi to pomenilo (A) poraz Rusije (kar se glede na jedrsko in supersonično prevlado Rusije ne more zgoditi) ali (B) poraz Nata in nevtralnost Ukrajine (na kar pa ZDA še dolgo ne bodo pristale).

Torej so želje, politični predlogi in javna pisma mirovnikov jalovo početje. Tragedija se bo nadaljevala, Ukrajinci bodo na žalost morali še naprej krvaveti.

Današnji članek v New York Timesu o delovanju ameriške obveščevalne službe CIA prek 12 baz v Ukrajini od leta 2014 (ki so služile za pridobivanje ruskih obveščevalnih informacij, za koordniranje ukrajinskih napadov v Donbasu in ukrajinskih napadov z droni v Rusiji itd.) ni presenečenje. Vprašanji sta le dve: (1) zakaj NYT (ki je asset ameriških obveščevalnih služb) to objavlja prav zdaj, ko ukrajinska obrambna linija kolapsira, in (2) če je bilo to sodelovanje tako uspešno, zakaj je moralo umreti stotisoče Ukrajincev?

Ad 1: Odgovor se najbrž skriva v tem odstavku:

Now these intelligence networks are more important than ever, as Russia is on the offensive and Ukraine is more dependent on sabotage and long-range missile strikes that require spies far behind enemy lines. And they are increasingly at risk: If Republicans in Congress end military funding to Kyiv, the C.I.A. may have to scale back.

Vendar dvomim, da je to pravi odgovor, kajti ameriška administracija je financirala povečano dejavnost Cie v Ukrajini tudi, ko je bil na njenem čelu Donald Trump. Morda gre za prepričevanje zaveznikov, da nadaljujejo financiranje vojne v Ukrajini, ker sploh nič še ni izgubljeno, saj CIA učinkovito obveščevalno brani Ukrajino.

Ad 2: Če je CIA vedela, da bo Rusija napadla Ukrajino zaradi ameriške zavrnitve ruskega predloga sporazuma o neširjenju Nata v Ukrajino (jesen 2021), zakaj so ZDA zavrnile ta ruski predlog sporazuma in Ukrajino efektivno porinile v vojno brez najmanjšega izgleda zmage? Zakaj se je ameriški administraciji zdelo vredno žrtvovati Ukrajino in usodo njenega prebivalstva, medtem ko je tedne pred rusko agresijo umaknila svoje diplomatsko osebje? Uspešno sodelovanje bi iz vidika Ukrajine pomenilo, da se ji prihrani vojna in gorje, ne pa da se jo porine v vojno in razpad države.

Zakaj? Ker je vse skupaj zgolj strateška igrica za ameriške administracije.

Nadaljujte z branjem→

These five trends are considered to be the most significant grand strategic ones that are expected to have the greatest impact on the global systemic transition across the coming year.

* Sino-US Bi-Multipolarity Has Given Way To Tri-Multipolarity

The Sino-US bi-multipolar system that characterized the years before the SMO has since evolved into tri-multipolarity as a result of India’s successful rise as a globally significant Great Power. The emerging world order is now shaped by the interplay between the US-led West’s GoldenBillion, the Sino–RussoEntente, and the informally Indian-led Global South within which are several independent Great Powers. With time, the system will reach the stage of complex multipolarity (“multiplexity”), its final form.

Nadaljujte z branjem→

Izjemno dober slovenski rock. Če bi to pesem izdali v ZDA za major label, bi bila globalni hit.

Z malce zlobe in kreativnosti lahko ameriški načrt za ošibitev Rusije primerjamo z mirovnim sporazumom iz Versaillesa (1919), ki je Nemčijo obsodil na gospodarsko stagnacijo in ultimativno čez desetletje privedel na oblast Hitlerja. Tokrat je Nemčija glavna kolateralna škoda pri poskusu ošibitve Rusije (z njo pa vse države, ki so trgovinsko in prek proizvodnih verig močno navezane nanjo, tudi Slovenija). In vzpon AfD kaže prve konture bodoče politične polarizacije v Nemčiji. Vprašanje je le, kdaj se bo pojavil podoben populist, kot je bil Hitler, ki bo zlorabil to situacijo.

In seveda, vračamo se k ustanovnim temeljem Nata, ki jih je tako lepo formuliral njegov prvi generalni sekretar Lord Ismay: “keep the Soviet Union out, the Americans in, and the Germans down“. Zgodovina bo povedala, če ameriško sprovociranje vojne v Ukrajini kot temeljni cilj ni imelo razbitja energetsko – trgovinske naveze med Nemčijo in Rusijo in okrepitev ameriškega vpliva v Evropi.

Otrokom v prvih razredih osnovne šole je jasno, da je strategija sankcij za uničenje ruskega gospodarstva grdo propadla in da je rezultat diametralno nasproten – rusko gospodarstvo raste hitreje od vseh zahodnih držav in se industrializira, evrsko gospodarstvo je na robu recesije (Nemčija, Avstrija, Češka itd. so v recesiji) in se pospešeno deindustrializira. Politični botri te “strategije” sankcij seveda ne bodo nikoli priznali svoje zmote, pač pa so prišli z alternativnimi “strategijami” podobne kvalitete. Ker je zmanjkalo proračunskega denarja, je treba “mobilizirati” bančne prihranke ljudi za spodbujanje vojaške industrije (za pošiljanje orožja v Ukrajino) in tudi za zeleni prehod. To pomeni, da bodo vlade začele pospešeno izdajati t.i. ljudske obveznice in nas prepričati, da vanje vložimo naše prihranke.

Toda pri tem velja ne pozabiti na dvoje: (1) tudi z zadolževanjem na domačem trgu se javni dolg povečuje enako, kot bi se z zadolževanjem na tujih trgih, in (2) kljub morda nobel proklamiranim ciljem ob izdaji ljudskih obveznic  (“zeleni prehod”, “evropska varnost”, “spodbujanje razvoja”) se je treba zavedati, da od tega velikih učinkov za evropsko gospodarstvo ne bo, saj velika večina ključnih produktov v zelenem prehodu (solarni paneli, inverterji, vetrnice, baterije, elektrolizerji itd.) prihaja iz Kitajske in večina dodatnega denarja bo šla za nakup ameriškega orožja in za pošiljanje tega orožja v Ukrajino. Torej z ljudskimi obveznicami bomo financirali prevsem razvoj kitajskega in ameriškega gospodarstva, bolj malo pa evropsko.

____________

This is Bruno Le Maire, France’s Minister of the Economy. You might know him as the genius strategist who said he was going to “cause the collapse of the Russian economy”…

Now he is straight out declaring that Europe has run out of money (it “does not have sufficient financial reserves”) and that they need to “mobilize all the savings of Europeans” that are “currently dormant in European bank accounts” in order to finance the future, including Europe’s “defense effort”.

Nadaljujte z branjem→

Lekcije namibijskega predsednika nemškemu diplomatu glede nadaljevanja zahodnega kolonialnega odnosa do Afrike – podcenjevanja in poniževanja Afričanov in brez resne razvojne pomoči. Za razliko od tega jih Kitajci obravnavajo z več spoštovanja in jim gradijo infrastrukturo, ker bo omogočilo bodoči gospodarski razvoj. Nakar spet pridejo zahodni politiki in diplomati in Afričanom pridigajo, kako je Kitajska slaba in kako je sodelovanje afriških držav s Kitajsko slabo. Torej ne premorejo niti trohice elementarne inteligence in elementarne intelektualne poštenosti, da bi prepoznali, zakaj je kitajska verzija sodelovanja za afriške države neprimerno boljša alternativa kot nadaljevanje zgodovine 300-letnega kolonialnega odnosa zahodnih držav.

V naslovu ne gre za dilemo, pač pa za dve glavni obtožbi ameriških oblasti proti Julianu Assangeu: (1) da pri njegovem delu ni šlo za novinarstvo, ker naj bi aktivno iskal zaupne informacije (???) in (2) da je z objavami teh informacij na WikiLeaks ogrožal ameriško nacionalno varnost. Gre seveda za sfabricirane obtožbe, ki ne vzdržijo elementarne presoje. Thomas Fazi jih v spodnjem tekstu zelo učinkovito izpodbije.

I’d like to go over both claims, as well as other myths surrounding WikiLeaks’ work and Assange’s legal ordeal, expanding on my recent article in UnHerd. Let’s get started.

Myth n. 1: WikiLeaks’ work is not journalism

Much of the American case rests on the argument that Assange’s and WikiLeaks’ work is not journalism — and therefore does not enjoy the protections afforded to the latter by the US Constitution. I suspect many people out there would probably instinctively agree: the decade-and-a-half-long smear campaign waged against Assange and WikiLeaks has been instrumental in depriving Assange of public support by painting him as a reckless narcissist, a hacker-spy, a cyber-criminal — anything but a journalist. But the reality is that WikiLeaks’s work is no different from that of traditional media organisations. As the New York Timeswrote:

Though he is not a conventional journalist, much of what Mr Assange does at WikiLeaks is difficult to distinguish in a legally meaningful way from what traditional news organizations like The Times do: seek and publish information that officials want to be secret, including classified national security matters, and take steps to protect the confidentiality of sources.

Nadaljujte z branjem→