Jure Kotar

George Lakoff je ugledni profesor kognitivne znanosti in jezikoslovja na Univerzi Kalifornije v Berkeleyu, kjer poučuje od leta 1972. Je avtor mnogih knjig, ampak znan je predvsem po uspešnici “Don’t Think of an Elephant!” (Ne razmišljaj o slonu!). Zaradi naslova knjige in pohval, ki jih je prejela, sem malo okleval glede branja tega dela. Zvenelo je, kot da gre za eno tistih pop ekonomskih knjig, ki vsake toliko časa paradirajo naokoli (npr. Freakonomics, Armchair Economist, Why Nations Fail…). Ampak moram reči, da me je knjiga osvojila in mi dala precej drugačen pogled na področje politične razprave, kakršnega bi lahko podal le nadarjen jezikoslovec.

Eden od ključnih problemov, ki jih avtor izpostavi, je v tako imenovanem okvirjanju debate. Vsaka beseda naj bi aktivirala okvir, znotraj katerega potem razmišljamo. Po tem je knjiga tudi dobila ime, saj bo vsak, ko sliši “Ne razmišljaj o slonu”, pomislil na slona. Lahko v obliki slike ali pa drugih asociacij (sloni so gromozanski, sivi in imajo rilce…). Ko zanikamo okvir, ga vseeno izzovemo v mislih naših poslušalcev.

“Richard Nixon je to ugotovil na težji način. Medtem ko je bil med škandalom Watergate pod pritiskom, naj odstopi, je Nixon nagovoril narod na televiziji. Stopil je pred narod in rekel: ‘Nisem lopov’. In vsi so ga posledično imeli za lopova.” Zato se progresivci med debatiranjem z nasprotniki moramo izogniti njihovim besedam. Saj te besede izzovejo njihove okvire, ki bodo za nas vedno škodljivi.

Kot osnovni primer manipulacije avtor poda frazo “davčna olajšava”. Sama beseda olajšava v nas izove slike olajšanja bolezni ali nekšnega hudega napora. “Ko olajšavi dodamo besedo davek, je rezultat metafora: obdavčitev je nadloga. In oseba, ki olajša obdavčitev, je heroj, vsak, ki ga poskuša ustaviti, pa je slab človek.”

Sam sem takoj pomislil na to, kako kličemo države tretjega sveta. Največkrat krožijo besede kot revne države ali nerazvite države. Ampak to zanika osnovno dejstvo, da so te države bogate z naravnimi surovinami, le njihovo ljudstvo je revno. Iz teh držav se že stoletja pretakajo bilijoni dolarjev v imperialistične države Severne Amerike ter Evrope. Se pravi, te države niso revne ampak so prekomerno izkoriščene.

Pomislite, kakšne različne asociacije v nas izzoveta besedi izkoriščen in reven. Zato je ključno, da kot progresivci začnemo uporabljati svoj jezik ter razvijati in spodbujti svoje fraze. Dandanes konzervativci okvirjajo vsako politično debato. V mislih poslušalcev ustvarijo oder, na katerem uspešno propagirajo svoje sporočilo. Progresivci namesto, da bi uporabljali svoj jezik, naprej igrajo na odru desničarjev in neumno pričakujejo, da se bo javno mnenje obrnilo na nihovo stran.

Lakoff se tudi poglobi v številne druge teme, kot je njegova teorija o tekmovalnih moralnih pogledih na svet, pri čemer se osredotoča predvsem na konservativna in progresivna stališča. Konservativni pogled na svet opisuje kot zakoreninjen v družinskem modelu “strogega očeta”, ki ceni avtoriteto, disciplino in samozavest. Nasprotno pa progresivni pogled na svet temelji na modelu “starša skrbnika”, ki poudarja empatijo, zaščito in podporo skupnosti. Dotakne se tudi napačnih predpostavk levičarjev glede dejstev ter resnice in kakšno vlogo imajo v debatah.

Ta knjiga pa predvsem opozarja na potrebo po premišljenem in strateškem pristopu k uporabi jezika. S tem, ko se zavedamo, kako besede oblikujejo naše misli in prepričanja, lahko bolje razumemo dinamiko političnih debat in učinkoviteje komuniciramo svoje vrednote. Je nujno branje za vse, ki jih svet politike vsaj malo zanima. Prav tako pa zavzema svoje mesto ob boku Chomskyjevi knjigi “Manufacturing Consent” in Parentijevi knjigi “Inventing Reality”, kot ključnih del, ki pojasnjujejo, kako mediji pravzaprav delujejo in uokvirajo (oblikujejo) naše vsakdanje življenje v skladu s podtaknjeno njihovo narativo.