Tisti, ki se malce zanimate za energetiko, ste v zadnjem desetletju in pol hypa glede “zelenega prehoda” zasledili, da naj bi v tem zelenem prehodu (razogljičenju proizvodnje električne energije, transporta in industrije) ključno vlogo odigral vodik. Naj osvežim spomin. Iz viškov električne energije iz (obnovljivih virov) sonca in vetra naj bi prek elektrolize vodo (H2O) pretvarjali v vodik (H2), vodik shranjevali, ga nato pretvorili v sintetični metan, tega pa nato kurili namesto zemeljskega plina za proizvodnjo elektrike. Avtomobili naj bi vozili na vodik, kamioni in ladje pa na sintetični metanol. In industrija naj bi namesto zemeljskega plina uporabljala vodik za proizvodnjo toplotne energije. Lepota vodika je v tem, da je brezogljičen in da torej pri njegovem “kurjenju” ne nastajajo emisije CO2.

Nič čudnega, da so “najbolj napredne države, na čelu z Nemčijo, Evropska komisija in mednarodne organizacije, kot je Mednarodna agencija za energijo (IEA), ponoreli za “zelenim vodikom” in ga proglasili kot ključni element v razogljičenju planeta.

Zadeva se sliši super, mar ne? Ja, v teoriji. In dokler se ne soočimo z “težavnimi” značilnostmi vodika, z “neprijetnimi” tehničnimi dejstvi glede energetskih pretvorb in izgub energije, pa tudi ali predvsem s samimi številkami ekonomike vodikove verige. V nadaljevanju se bom malce posvetil le zadnjemu delu – ekonomiki vodika. Največji porabnik vodika danes je industrija (99.9 %) in več kot 99 % tega vodika se pridobi iz fosilnih goriv (večinoma iz zemeljskega plina, nato premoga in nafte), gre za t.i. sivi vodik, le 0.04 % pa z elektrolizo vode (zeleni vodik).

Proizvodna cena vodika iz fosilnih goriv je okrog 1.5 do 2 $ za kilogram. Če bi vodik proizvajali iz viškov sončne energije v Evropi, bi v najugodnejšem primeru (visoka stopnja izkoriščenosti elektrolizerjev, nizke cene tehnologije, nizki stroški kapitala) proizvodni strošek znašal med 6 in 7 evrov za kilogram.

Nadaljujte z branjem→

Mislim, da je stanje pri demokratih precej huje od kritike Alexndre Ocasio-Cortez (AOC). Problem demokratov ni to, da “preprečujejo dobrim ljudem, da bi kaj naredili” (kritika naslavlja politiko demokratov glede vojne v Gazi), pač pa, da se glede zunanje politike ne razlikujejo od republikancev in da so oboji talci izraelskega lobija. Je pa AOC treba priznati pogum, da je tvegala svojo neizvolitev v naslednjem mandatu, saj bodo v AIPAC najbrž naredili vse, da bo njen protikandidat dobil več financiranja).

To raziskavo Jana Emblemsvaga sem pred meseci sicer že predstavil. Vendar velja v luči bližajočega se referenduma o JEK2 nanjo še enkrat opozoriti, da ne bi naredili takšne katastrofalne napake kot Nemčija. Nemčija je od leta 2002 v energetskem prehodu iz fosilnih virov in jedrske energije na obnovljive vire energije (OVE) porabila skoraj 700 milijard evrov (polovico za naložbe v OVE, polovico za subvencije). Za teh 700 milijard evrov v 20 letih je Nemčija sicer povečala delež električne energije iz OVE na 60 %, vendar pa je znižala izpuste CO2 le za četrtino (izpusti CO2 v proizvodnji električne energije so bili v Nemčiji na letni ravni v 2023 skoraj 10-krat višji kot v Franciji: 425 proti 45 gCO2/kWh). Razlog je seveda v tem, da mora Nemčija kuriti premog in plin za proizvodnjo elektrike, ko ni sonca in vetra, kar je večino časa v letu, ter zraven še obnovljivo biomaso, ki pa ima izpuste CO2 na polovični ravni plina – 230 proti 450 gCO2/kWh).

No, Jan Embemsvag je v letošnji raziskavi pokazal, da če bi Nemčija obdržala jedrske elektrane in zgradila še  nove, bi znižala CO2 izpuste še za 72 % in. stalo bi jo zgolj polovico tega, kolikor je dosedaj pokurila za forsiranje OVE virov.

Do podobnih rezultatov so prišli tudi drugi avtorji. Denimo Zappa et al (2019) ugotavljajo, da tudi če bi 100-odstotno obnovljiv evropski elektroenergetski sistem morda lahko deloval z enako stopnjo sistemske ustreznosti kot danes:

• pa bi tak elektroenergetski sistem na evropski ravni zahteval visoke investicije (okrog 530 milijard EUR na leto) in da bi bili skupni stroški 100-odstotno obnovljivega energetskega sistema za približno 30 % višji kot pri elektroenergetskem sistemu, ki vključuje druge nizkoogljične tehnologije, kot je jedrska energija, ali zajemanje in shranjevanje ogljika.
• vendar pa  tak 100 % OVE sistem ne bi zagotovil ravni zmanjšanja emisij, ki je potrebna za dosego evropskih podnebnih ciljev do leta 2050.

Nadaljujte z branjem→

Two weeks ago, when the Ukrainian army started its incursion into Russia’s Kursk region, I had expected the Russia army to dispel the Ukrainians within a few days. That did not happen as it took time to bring enough troops towards that new frontline.

I also underestimated the size of the force the Ukrainians had made available for the operation. It is now estimated to be in the range of 10,000 to 30,000.

For now the Ukrainian army attack has mostly be stopped though it is still trying to expand what it holds in the very rural area.

Be that as it may – the operation, even when sustained longer, makes little sense.

It gives a temporary moral high to the Ukrainian army and may allow Zelenski and the British sponsors of this operation to prolong the war.

The plan in Kiev is not to negotiate but to prolong the war and to convince the west to further finance it. This would have the advantage of moving billions of additional dollar from western sources into the various pockets in Kiev with Zelenski and Yermak cashing in the largest share of it.

But all this comes at the cost of the Ukrainian defense in Donbas.

The Kursk incursion took so many troops from the defense of the Donbas that the front lines there can no longer be held up. It has also diverted scarce artillery ammunition which the Donbas defenders now lack. The Ukrainian defense in Donbas is currently crumbling with the Russian side taking several villages per day.

Nadaljujte z branjem→

Ni se pametno postaviti na pot velekapitalu in avtokratskemu režimu pri izkoriščanju naravnih virov za zeleni prehod, da bi zaščitil naravo. Kajti zelo verjetno te čaka to, kar je doletelo raziskovalca Aleksandra Matkovića iz beograjskega Instituta ekonomskih nauka po tem, ko je srbska oblast po obisku nemškega kanclerja Scholza dala zeleno luč za izkoriščanje nahajališča litija na območju enega izmed treh največjih vodnih virov v Srbiji. Grožnje s smrtjo tebi in tvoji družini, hišne preiskave s strani policije in tajne policije itd.

Zeleni prehod kot posel je pač bolj pomemben od uničevanja narave za zeleni prehod. Poglejte opustošenje narave v Boliviji in Čilu okrog nahajališč litija, ali unićenje narave in suženjsko delo otrok v rudnikih kobalta v Kongu, uničenje tisočih kvadratnih kilometrov  polj in vodnih površin s postavljanjem sončnih panelov, uničenje narave z vetrnicami. Zeleni prehod je izključno posel, v katerem se kapital in oblast odlično razumeta. Slednja z veseljem asistira z astronomskimi subvencijami, okoljskimi soglasji in represijo.

Spodaj je nit Aleksandra Matkovića:

I want to share what happened in more detail as some strange things have been happening in Serbia after Scholz’s visit – that wreak of neocolonialism. Firstly, after his visit there have been massive national protests in every major city, and especially in the villages. (1/28)

What happened was that the Serbian government signed a range of deals for a whole electric vehicles (EV’s) production chain, from lithium extraction to refining and battery production, mostly with German companies like Mercedes Benz, but also InoBat, (2/28)

a Rio Tinto subsidiary. Stellantis, which is already in Serbia, is also involved and actually showcased a finished EV prototype in Kragujevac, a town in Serbia, a few weeks ago. None of this was made public before and we all learned this only after came to sign the deals, (3/28)

along with German automakers. All of this is presented almost as non-negotiable by some EU officials despite the fact that this means that Serbia will become the only country in the world where one of the largest lithium mines will open up in a populated area called the (4/28)

Nadaljujte z branjem→

Iluzije o nepristranskosti v znanosti si delajo samo ljudje, ki se ne ukvarjajo z znanostjo ali mladi raziskovalci, ki želijo objaviti svoj prvi znanstveni članek. Dokler ne poskušajo. Lahko imajo vrhunski članek, potencial za Nobelovo nagrado, pa bodo v veliki večini doživeli “desk rejection” ob prvih pošiljanjih v objavo v dobre akademske revije (običajno morajo računati z 8 do 10 “desk rejections” ali zavrnitev po recenzentskem postopku, preden pridejo do akademske revije, ki je “dovolj nizko” po impact factorju, da dobijo prvo objavo). Ker pač (še) nimajo imena.

Kot na vseh drugih področjih, je tudi v znanosti pomemben status, to je ime avtorja. In seveda ali avtor izhaja iz istega kroga znanstvenikov kot uredniki revije in v kako dobrih odnosih je z uredniki. To je grda resnica. Zato je za mlade raziskovalce, ob raziskovalni odličnosti seveda, predvsem pomembno, da čim pogosteje hodijo predstavljat svoje članke na seminarje na dobre univerze in na dobre mednarodne konference ter da se po konferencah neformalno družijo s kolegi ter uredniki dobrih akademskih revij. Visibility & networking sta ključ do uspešnosti prvih objav.

Seveda pa je še najhitrejša pot do objave, če imajo mladi raziskovalci doktorskega mentorja z zvenečim imenom, ki se kot prvi podpiše na članek… Žalostno, ampak tako pač je v tem svetu. Glejte spodaj.

Opozarjam, da je spodnji tekst o ameriškem programu za financiranje “nevladnih” organizacij v drugih državah, imenovanem National Endowment for Democracy (NED), pripravilo kitajsko ministrstvo za zunanje zadeve. Zapis je seveda lahko pristran zaradi očitnih razlogov (ker je Kitajska ena izmed tarč NED).

Vendar je, kot že nekaj drugih dokumentov tega ministrstva, tudi ta dokument zelo dobro in sistematično pripravljen. V glavnem program NED je namenjen temu, da se pod pretvezo spodbujanja demokracije ukvarja s “spodkopavanjem državnih oblasti v drugih državah, vmešavanjem v notranje zadeve drugih držav, spodbujanjem delitev in konfrontacij, zavajanjem javnega mnenja in izvajanjem ideološke infiltracije.” Program je bil ustanovljen leta 1981 v času administracije Ronalda Reagana kot nekako civilno podaljšanje aktivnosti obveščevalne agencije CIA. Program je začel s proračunom 18 mio USD, lani pa je že imel proračun v višini 345 mio USD.

Philip Agee, a former CIA officer, said on a 1995 TV show, “Nowadays, instead of having just the CIA going around behind the scenes and trying to manipulate the process secretly by inserting money here and instructions there and so forth, they have now a sidekick, which is this National Endowment for Democracy, NED.

NED kot podaljšana roka Cie deluje kot nekak trojanski konj v ciljnih državah. Prek NED programa ameriški State department in ameriške ambasade v ciljnih državah “kultivirata” aktiviste in financirata nevladne organizacije in “gibanja za demokracijo” ter prek njih spodbujata ameriške sentimente in interese v javnosti ter po potrebi organizirata družbene nerede in “oranžne revolucije” – od Irana, arabske pomladi, Ukrajine, Belorusije, Rusije, Gruzije, Venezuele, Bangladeša (you name it), katerih cilj so politični prevrati. Zadnji tak uspešen primer je bil Bangladeš.

Protesti in neredi, ki so se dogajali pred dvema mesecema v Gruziji, so nastali zaradi sprejema zakona v gruzijskem parlamentu o obveznosti nevladnih organizacij razkritja svojih virov financiranja. Praktično identičen zakon imajo sprejete ZDA in države EU (imenovan FARA – Foreign Agents Registration Act) – ker pač želijo transparentnost in preprečiti, da bi se tuje vlade prek lokalnih “nevladnih” organizacij vmeševale v domačo politično situacijo. No, Gruziji naj ne bi bilo dovoljeno, da ve, kdo napaja aktivnosti “nevladnih” organizacij.

Priporočam spodnje branje. Hkrati pa seveda tudi pomislite na slovenske sponzorirance NED. Kar nekaj jih je.

Nadaljujte z branjem→

John Smith

Seymour Hersh’s seemingly logical explanation that the Nord Stream 1 and 2 gas pipelines were mined by US troops in cooperation with Norwegian forces during the maneuvers of NATO forces, and despite the latest revelations by the US intelligence services that a pro-Ukrainian group is probably responsible for the sabotage of the Nord Stream 1 and 2 gas pipelines, of which it is not clear yet whether it was connected to the Ukrainian president, the truth is completely different.

The truth is this: an international group of amateur divers of Scandinavian origin is responsible for the sabotage of Nord Stream 1 and 2.

This is the true story: Four friends, Sven, Ari, Thorbjørn and Lars (a Swedish, Finnish, Danish and Norwegian), studied together at the University of Copenhagen two decades ago. After their studies, they remained in close contact, and every year in the second half of July, four families traditionally gather together to spend two weeks of vacation on the Danish island of Bornholm.

This was also the case in July 2022. Sven, Ari, Thorbjørn and Lars are diving enthusiasts, all snorkelers. And all adrenaline junkies. And so on that early sunny Saturday morning, July 23, 2022, at six o’clock in the morning, when the sea was still calm and smooth as oil, and when the wives and children were still sleeping, they set sail in two dinghies from Sandvig in the direction of the northeast. After ten miles of sailing they stopped. Sven, Ari and Thorbjørn donned wetsuits, fins and masks and dived. 105 meters deep. Lars dropped two packages behind them, each containing one ton of explosives. Sven, Ari and Thorbjørn slowly installed the two packages from under the two pipes of the Nord Stream 1 gas pipeline, attached them to the pipe and installed the remote control triggers. Then they slowly rose back to the surface, where Lars was waiting for them with a bottle of Absolut vodka to warm up a bit. They changed clothes and drove back to Sandvig. The bar in the harbor was already open, they stopped for a coffee and drank three more vodkas each. Then they returned to the holiday house and on the way back bought fresh buns and trout for breakfast. The children had just woken up and were delighted with the fresh buns.

The next morning, Sunday, July 24, 2022, Sven, Ari, Thorbjørn and Lars sailed again to the southeast, dived and planted explosives under the pipes of Nord Stream 2. Having drunk a little too much and too long the night before, Ari was a bit clumsy to place one trigger and water got into the trigger mechanism. But Ari was too catty to notice. Then they returned back to Sandvig and lingered a little longer at the harbor bar. A wedge is knocked out with a wedge, they told themselves. They stayed a little longer, stopped counting drinks at ten vodkas. After that they headed towards the summer house. But that morning, the women were a bit upset. Probably because the guys forgot to buy fresh buns and trout. Who would know with women.

That last weekend in September 2022, Sven, Ari, Thorbjørn and Lars had a men’s weekend in Sandvig. They had fun, but drank moderately, not more than usual. And on Sunday night, when they took the last ferry to land, they stood side by side on the deck. They each picked up their remote, exchanged looks without saying a word and then each pressed their own button. Only two days later, they saw on a television that one of the remotes had apparently failed. Sven, Ari and Thorbjørn each suspected Ari, but they didn’t want to reveal too much about it over the phone. If the Russians are eavesdropping on Truss, it’s even easier for them. The Russians are not to be trifled with. Anyway, there will be enough time for that next summer in the summer house in Sandvig.

The rest is history. And the nebulae written by various investigative journalists and tabloids and invented by intelligence agents to justify their salaries.

__________

* Published first on March 8, 2023

(machine translated)

Janez Novak

Navkljub navidezno logični razlagi Seymourja Hersha, da so plinovode Severni tok 1 in 2 minirale ameriške enote v sodelovanju z norveškimi v času manevrov sil Nata ter navkljub najnovejšim razkritjem ameriških obveščevalnih služb, da je za sabotažo plinovodov Severni tok 1 in 2 najbrž odgovorna proukrajinska skupina, za katero pa še ne vedo, ali je povezana z ukrajinskim predsednikom, je resnica povsem drugačna.

Resnica je naslednja: za sabotažo Severnega toka 1 in 2 je odgovorna mednarodna skupina ljubiteljskih potapljačev skandinavskega porekla.

Takole je bilo: Štirje prijatelji, Sven, Ari, Thorbjørn in Lars (Šved, Finec, Danec in Norvežan), so pred dvema desetletjema skupaj študirali na univerzi v Kopenhagnu. Po študiju so ostali v tesnih stikih in vsako leto štiri družine v drugi polovici julija tradicionalno preživljajo skupaj dva tedna počitnic na danskem otočku Bornholm. Tako je bilo tudi julija 2022. Sven, Ari, Thorbjørn in Lars so ljubitelji potapljanja, vsi snorklerji. In vsi adrenalinski džankiji. In tako so se tistega zgodnjega sončnega sobotnega jutra, 23. julija 2022, že ob šestih zjutraj, ko je bilo morje še mirno in gladko kot olje, in ko so žene in otroci še spali, z dvema gumenjakoma izpluli iz Sandviga v smer severovzhoda. Po desetih miljah plovbe so se ustavili. Sven, Ari in Thorbjørn so nadeli neopren, plavutke in maske in se potopili. 105 metrov globoko. Lars pa je za njimi spustil dva paketa, v vsakem je bilo za eno tono razstreliva. Sven, Ari in Thorbjørn so počasi namestili oba paketa izpod obeh cevi plinovoda Severni tok 1, ju pričvrstili ob cevi in namestili sprožilca z daljinskim upravljanjem. Potem so se počasi dvignili nazaj na površje, kjer jih je čakal Lars s steklenico vodke Absolut, da se malce ogrejejo. Preoblekli so se in se odpeljali nazaj proti Sandvigu. Bar v pristanišču je bil že odprt, zaustavili so se na kavi in spili vsak še tri vodke. Nato so se odpravili proti počitniški hišici in vmes kupili še sveže žemljice in forelle za zajtrk. Otroci so se pravkar zbudili in se razveselili svežih žemljic.

Naslednjega jutra, v nedeljo 24. julija 2022, pa so se Sven, Ari, Thorbjørn in Lars odpeljali proti jugovzhodu, se potopili in nastavili razstrelivo še pod cevi Severni tok 2. Ker so ga prejšnji večer malce preveč in predolgo pili, je bil Ari malce neroden pri postavitvi enega sprožilca in je voda vdrla v baterijo sprožilca. Ampak Ari je bil preveč mačkast, da bi to opazil. Potem so se vrnili nazaj v Sandvig in se malce dlje zadržali v baru v pristanišču. Klin se s klinom izbija, so si rekli. Zadržali so se malce dlje, pri desetih vodkah so nehali šteti. Nakar so se odpravili proti hiški. Ampak tistega dopoldneva so bile žene nekam sitne. Najbrž zato, ker so fantje pozabili kupiti sveže žemljice in forelle. Kdo bi vedel pri ženskah.

Tisti zadnji vikend v septembru so si Sven, Ari, Thorbjørn in Lars privoščili moški vikend v Sandvigu. Malce so jedli in zmerno pili, ne več kot običajno. In v nedeljo zvečer, ko so se odpravili na zadnji trajekt na kopno, so se na palubi postavili eden poleg drugega. Vsak je vzel svoj daljinec, spogledali so se brez besed in nato je vsak pritisnil na svoj gumb. Šele dva dni kasneje so videli na televiziji, da je eden izmed daljincev očitno zatajil. Sven, Ari in Thorbjørn so vsak pri sebi na sumu imeli Arija, ampak po telefonu niso hoteli o tem preveč razpredati. Če Rusi prisluškujejo Trussovi, njim še lažje. Z Rusi se pa ni za igrati. Itak pa bo naslednje poletje v hiški v Sandvigu dovolj časa za to.

Ostalo je zgodovina. In nebuloze, ki jih pišejo razni raziskovalni novinarji in tabloidi in si jih izmišljujejo agenti v obveščevalnih službah, da upravičijo svoje plače. 

________

Janez Novak, ljubiteljski pričevalec sabotaž plinovodov

* Izvorno objavljeno 8.3.2023