Ponovno objavljam komentar, ki sem ga objavil decembra 2023, leto dni pred ponovno izvolitvijo Donalda Trumpa. Bil je klic, da bi se v Evropo vrnil razum in da bi Evropa našla pot do svoje suverenosti in avtonomnosti. Zdaj je 5 minut čez 12.

Za Božička imam letos – ob miru v Ukrajini in Gazi – zgolj dve, sicer precej neskromni želji, in sicer, da bi se v Evropo vrnil razum in da bi našla pot do svoje suverenosti in avtonomnosti. Razum glede podnebnih, razvojnih in fiskalnih politik ter suverenost na političnem in gospodarskem področju.

Predpogoj vsega je povratek razuma. Dajmo se za trenutek zaustaviti in od zunaj mirno in trezno poglejmo na situacijo, v kateri smo. Zakaj smo udeleženi v vojni z Rusijo? Zakaj smo se obsodili na pomanjkanje poceni plina? Zakaj smo se obsodili na visoke cene električne energije z neznanstveno digresijo k neizdatni in zgolj občasni energiji iz sončnih panelov? Zakaj s posledično visokimi cenami energije uničujemo svojo industrijo in pomagamo kitajski? Zakaj se obsojamo na gospodarsko stagnacijo z digresijo v znanstveno neutemeljene fiskalne konsolidacije? Kateri vrag nas sili, da uničujemo sami sebe? Zakaj počnemo to s samim seboj samo mi v Evropi, medtem ko drugi prosperirajo na račun naše samouničevalne neumnosti? Čemu ta mazohizem?

Nadaljujte z branjem→

To, da lahko Trump zagrozi, da lahko z enim podpisom doseže, da ameriška podjetja prenehajo proizvajati avtomobile v Kanadi in da Kanada preživi kot država, je vrhovni dokaz, kako pomembna je nacionalna suverenost. Ne zgolj politična, pač pa prvenstveno gospodarska, tehnološka in vojaška suverenost. To trojna suverenost je predpogoj za politično suverenost.

Za države tretjega sveta oziroma globalnega Juga je to samoumevno, ker ves čas svojega obstoja živijo v tem “ameriškem režimu”, kjer jih ZDA kot globalni hegemon premika kamor hoče po globalni šahovnici, ali požre, če se mu zahoče. Za zahodne države, ameriške zaveznice, pa je to spoznanje nenadni in gromozanski šok, kajti živele so v iluziji zaščite delujočega mednarodnega reda in prijateljskega odnosa z ameriškim hegemonom. Zdaj so brutalno spoznale, da niso ameriške prijateljske zaveznice, pač pa ameriške vazalne države, ki jih lahko gospodar ugasne, kadar se mu zahoče.

Bodo torej politične elite zahodnih držav naredile ta usodni korak k večji nacionalni suverenosti naspram ZDA? Dvomim, ker zato nimajo niti jajc niti mentalne kapacitete. In kot kaže spodnji tvit, se Donald Trump tega zelo dobro zaveda. Poobjavil je izjavo ruskega predsednika Vladimirja Putina, da bodo evropske države kot cucek stale ob ameriških nogah in mahale z repom, ko jim bo Trump nabil carine. Ali karkoli pač se mu bo v nekem trenutku zahotelo. To je naša politična realnost. To je politična “elita”, ki smo jo Evropejci izvolili.

Mavrična koalicija pod vodstvom Olafa Scholza je prevzela vodenje nemške vlade 8. decembra 2021. Od takrat je nemško gospodarstvo v prostem padu. V recesiji je že tretje leto. Spodaj je simbolni video nesreče, ki jo je nemškemu gospodarstvu prinesla Scholzeva mavrična vlada.

Med pomorščaki vlada vraža, da prinaša nesrečo, če se ob splovitvi ladje steklenica šampanjca, vržena v premec ladje, ne razbije. (mimogrede, pred 20 leti sem bil prisoten na splovitvi Shipmana v portoroški marini. Steklenica šampanjca se ni razbila. Seaway je propadel desetletje kasneje).

V sodobnih demokracijah je fiskalna politika ena ključnih točk političnih debat. Odločitev o davčnih spremembah ne vpliva zgolj na ekonomske kazalnike, ampak tudi na prihodnost vlad, ki jih uvajajo. Vprašanje, ali povečanje davkov vpliva na volilne izide, ni novo, vendar so empirične ugotovitve pogosto razpršene. Nekatere vlade po dvigu davkov ohranijo moč, druge izgubijo volilno podporo. Ključno vprašanje je torej: kdaj in zakaj volivci kaznujejo višje davke?

Davčne spremembe in politična cena

Spodaj je pregled empiričnih raziskav, kako uvedba novih davkov ali zvišanje obstoječih vpliva na volilne rezultate. Obstoječe raziskave kažejo, da volivci ponavadi kaznujejo stranke, ki pred volitvami zvišajo davke (Ahrens, 2024). Vendar pa učinek ni enoten – pomembna je vrsta davka in način, kako je bila reforma izvedena. Neposredni davki, kot so dohodnina in davek na premoženje, sprožijo močan odziv volivcev, medtem ko je zvišanje DDV pogosto lažje sprejeto, saj vpliva na širši spekter ljudi in ni neposredno povezano s plačilnimi listami (Fuest, 2024).

V Združenem kraljestvu je poskus uvedbe glavarine (“poll tax”) leta 1990 povzročil množične proteste, kar je pripeljalo do padca Margaret Thatcher (Kone, 1993). Ljudje so spremembo dojemali kot nepravično, saj ni upoštevala ekonomske situacije posameznikov. Po drugi strani je Nemčija leta 2007 uvedla višji DDV brez večjega volilnega šoka, saj je bil davek v veliki meri namenjen financiranju socialne varnosti (Ahrens, 2024).

Nadaljujte z branjem→

Predlog davka na nepremičnine v Sloveniji

Predlog Ministrstva za finance za uvedbo davka na stanovanjske nepremičnine je sprožil obsežno razpravo v slovenski javnosti. Cilj predloga je podpreti stanovanjsko politiko, razbremeniti delo in izboljšati konkurenčnost gospodarstva. Po predlogu bi bilo prvo stanovanje, v katerem lastnik dejansko prebiva, izvzeto iz obdavčitve, medtem ko bi bile druge nepremičnine obdavčene z 1,45-odstotno davčno stopnjo na posplošeno vrednost nepremičnine, ki jo določa Geodetska uprava Republike Slovenije. Za nepremičnine, oddane v dolgoročni najem, je predvideno znižanje davka za 25 % prijavljenih dohodkov iz najemnin.

Argumenti za uvedbo nepremičninskega davka

• Spodbujanje učinkovite rabe nepremičnin

Eden glavnih argumentov za uvedbo davka je spodbujanje lastnikov k smotrni uporabi nepremičnin. Trenutno je v Sloveniji veliko stanovanj praznih ali slabo vzdrževanih, saj ni davčnih spodbud za njihovo oddajo ali prodajo. Z obdavčitvijo dodatnih nepremičnin bi lastnike spodbudili k oddajanju ali prodaji, kar bi povečalo ponudbo na trgu in posledično znižalo cene najemnin

• Razbremenitev dela in povečanje konkurenčnosti gospodarstva

Prihodki od davka na stanovanjske nepremičnine bi bili namenjeni razbremenitvi dela, zlasti srednjega razreda. To bi lahko izboljšalo konkurenčnost slovenskega gospodarstva, spodbudilo zaposlovanje in prispevalo k večji socialni pravičnosti

• Podpora stanovanjski politiki

Z uvedbo davka bi lahko država pridobila sredstva za financiranje stanovanjske politike, kar bi omogočilo gradnjo novih stanovanj in izboljšanje dostopnosti stanovanj za mlade in socialno ogrožene skupine

• Spodbujanje prijavljanja dohodkov iz najemnin

Predlog predvideva davčno ugodnost za lastnike, ki oddajajo nepremičnine v najem na podlagi uradnih pogodb. Ugotovljena davčna obveznost bi se znižala za 25 odstotkov zneska napovedanih najemnin, kar bi spodbudilo pravilno prijavljanje in plačevanje dohodnine od oddajanja premoženja v najem

Nadaljujte z branjem→

Zelo zanimiva nit o umetno ustvarjeni paralelni resničnosti z namenom vplivanja na narativo in politične spremembe v želeno smer. Splača se prebrati.

Nadaljujte z branjem→

Ne pravim, da se povsem strinjam s člankom Yun Suna v Foreign Affairs, ima pa zelo dobre, logične poante. Kajti Kitajski res ni treba narediti nič, samo počakati mora, da Trump postopno razgradi ameriško globalno moč in njen položaj v svetu, v vmesnem času pa Kitajska nadaljuje s krepitvijo svoje tehnološke in gospodarske prednosti ter krepitvijo odnosov z državami izven OECD z več kot 6.7 milijard prebivalcev (82 % svetovnega prebivalstva). To je v skladu s krilatico, ki jo pripisujejo Napoleonu Bonaparteju: Ne moti nasprotnika, ko dela napake.

Kitajska je svojo “Trumpovo strategijo” zastavila že v prvem Trumpovem mandatu in preusmerila precejšen delež svojega neposrednega izvoza v ZDA posredno preko ASEAN držav (predvsem Vietnama) in Mehike. Spodnja slika kaže, da se je delež ZDA v kitajskem izvozu med 2018 in 2024 zmanjšal iz 19 % na dobrih 14 %, medtem ko se je delež izvoza v države ASEAN + Mehiko povečal iz 14 na 18 %…

.. hkrati pa se je delež držav ASEAN + Mehike v ameriškem uvozu povečal iz 20 % na dobrih 30 %.

Kitajska ve, kaj dela. Diverzificira svoj izvoz in danes njen izvoz v ne-OECD države že presega izvoz v OECD države. Trumpove carine bodo sicer v določeni meri prizadele kitajski izvoz, toda ta udarec je obvladljiv.

Trump je izvrstna priložnost tudi za Evropo, da končno odraste in se osamosvoji od ZDA: politično, vojaško in tehnološko. Hkrati bi morale države EU kot strateško alternativo poglobiti gospodarske odnose s Kitajsko, pa tudi z Rusijo (zaradi energentov in ključnih surovin za evropsko industrijo).

Nadaljujte z branjem→

John R. Stockwell (born 1937) is an American former CIA officer who became a critic of United States government policies after serving seven tours of duty over thirteen years.

In December 1976, he resigned from the CIA, citing deep concerns for the methods and results of CIA paramilitary operations in Third World countries and testified before Congressional committees. Two years later, he wrote the exposé In Search of Enemies, about that experience and its broader implications. He claimed that the CIA was counterproductive to national security, and that its “secret wars” provided no benefit for the United States. The CIA, he stated, had singled out the MPLA to be an enemy in Angola despite the fact that the MPLA wanted relations with the United States and had not committed a single act of aggression against the United States. In 1978 he appeared on the popular American television program 60 Minutes, claiming that CIA Director William Colby and National Security Advisor Henry Kissinger had systematically lied to Congress about the CIA’s operations.

Books

• The Praetorian Guard: The US Role in the New World Order. Boston: South End Press (1991). ISBN 0896083950.
• Red Sunset. New York: William Morrow & Co. (1982).
• In Search of Enemies: A CIA Story. New York: W. W. Norton & Co. (1978). ISBN 0393009262.

• The C.I.A. Case Officer: John “Bob” Stockwell. Institute for Policy Studies (1978).
• The Secret World of the C.I.A: The Testimony of John Stockwell. Cambridge, Mass.: Insight Video (1988). OCLC 18296714

Vir: Wikipedia