Nekaj zanimivih misli Shen Yija, profesorja medanrodnih odnosov na unverzi V Fudanu, o ameriški navidezni veličini in prosjačenju Kitajske.

Sullivan arrived and stepped off the plane with no red carpet, only a clearly marked red line on the ground. Even if there’s no carpet now, he doesn’t mind; he still came. Last time, when Blinken visited Shanghai, he was left on his own, but he didn’t mind. Why? Because he doesn’t have the stature to act that way, nor does he have the leverage to make so many demands. Everyone is discussing matters pragmatically—regardless of China’s attitude, they still have to sit down and talk seriously. This marks a subtle shift in the dynamics.

…

Today’s United States feels as though it’s caught between a state of semi-autism and half-dreaming, with a worldview that seems to say, “I don’t care what you think, only what I think.” As for everything else? Just BACK OFF. Dealing with the U.S. today inevitably leads to a profound sense of helplessness and frustration.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo dobili podatke o precejšnjem umirjanju gospodarske aktivnosti v letošnjem prvem polletju, ki upravičeno zaskrbljujejo. Istočasno pa pravzaprav še vedno nimamo dokončnih podatkov o gospodarski rasti v preteklem letu. Le-te objavi SURS praviloma konec avgusta in lani smo šele takrat izvedeli, da je bila gospodarska rast v 2022 kar za polovico nižja kot smo bili prepričani. Letos najbrž takšnega negativnega popravka za preteklo leto ne bo in podrobnejša analiza dosegljivih podatkov kaže, da bomo letos mogoče  pričakali preje kak popravek navzgor. Da bo torej v marcu izračunana in objavljena gospodarska rast Slovenije v višini 1,6 % v letu 2023 glede na 2022 mogoče celo nekoliko višja. Ne glede na odprte dileme in dejstvo, da so podatki za leto 2023 že kar zgodovina, vseeno ni odveč oblikovati nekaj ocen gospodarskih gibanj v preteklosti.

Z ocenami gospodarskih rezultatov je sicer vedno težava. Ob vsej množici podatkov vedno lahko izberemo ter poudarimo predvsem tiste številke in primerjave, ki nam potrjujejo našo izhodiščno tezo o gospodarskih gibanjih. Če bi vseeno pogledali ves nabor različnih rezultatov in poskusili sestaviti neko povprečno oceno, se ne bi mogli strinjati z ocenami, da so naši gospodarski dosežki slabi. Vseeno pa velja tudi, da se z doseženim ne moremo pretirano hvaliti. Neka splošna ocena bi lahko bila, da so bili lani naši gospodarski dosežki solidni, glede rasti boljši od povprečja EU, a pričakovani upoštevaje doseženo stopnjo razvitosti. Po rasti se tako uvrščamo nekje okoli desetega mesta med evropskimi državami. Glede na višino BDP v primerjavi s povprečjem vseh držav EU pa smo seveda še vedno spodaj, po kupni moči na 91 % povprečja in še dolgo, dolgo bo trajalo, da ulovimo EU po tem kazalcu.

Nadaljujte z branjem→

Italijansko industrijo je uničil evro (nezmožnost devalvacije lire za spodbuditev konkurenčnosti in kasnejša politika varčevanja zaradi fiskalnega pravila). Nemško energetsko intenzivno industrijo pa so načele visoke cene elektrike zaradi zelenega prehoda, nato energetski šok zaradi eksplozije cen plina po začetku vojne v Ukrajini, tradicionalno industrijo pa uničuje kitajski šok zaradi večje inovativnosti in cenovne konkurenčnosti.

Takšne radikalne skoke redko vidimo. Kitajski šok v izvozu avtomobilov: v dveh letih in pol (od sredine 2020 do konca leta 2023) so kitajska podjetja izvoz avtomobilov povečala iz pol milijona na 5 milijonov.

In eksponentna zgodba se nadaljuije tudi v letošnjem letu. Do julija 12-mesečna vsota izvoza znaša že 6 milijonov. Od tega je 2 milijona e-avtov. Za primerjavo: Nemčija je še leta 2019 izvozila 4 milijone avtomobilov, v letu 2023 pa le še 2.5 milijona, od tega 800 tisoč e-avtov. To, kar so kitajska podjetja naredila pri pametnih telefonih, so zdaj naredila tudi pri avtomobilih.

Kaj sledi?

Nemčija ima velike gospodarske težave. Ki pa so bile povzročene z napačnimi politikami zadnjih vlad in z bolečo nekompetentnostjo sedanje mavrične vlade. Zato ne preseneča populistični politični odziv v Nemčiji s krepitvijo desnega in levega populizma. Pri čemer pa ta prihaja predvsem iz “novih dežel”, iz nekdanje socialistične Vzhodne Nemčije. Prebivalci nekdanjih socialističnih držav so, kot je pokazala tudi raziskava, ki sva jo nedavno naredila s kolegom na vzorcu OECD držav, bistveno manj tolerantni tako na ekonomske kot na kulturne (migracije) dejavnike.
Glede Nemčije je seveda lahko biti zgrožen ali vsaj neprijetno vznemirjen z meteorskim vzponom zelo desne AfD, sploh če si naredimo miselne projekcije evolucije protitujskega elementa v smeri fašizma. Toda Sahra Wagenknecht (voditeljica BSW – Zavezništva SW) je bistveno trši oreh. Wagenknechtova je zanimiv fenomen eklektičnega politika, ki odlično dojema aktualne težave in frustracije navadnih ljudi in jih nadgradi s strateškim razmislekom na ravni države. Wagenknechtova je na eni strani socialistična levičarka s posluhom za socialne težave ljudi, na drugi strani pa zagovornica tradicionalnih vrednot, skupnosti in nacionalne suverenosti. Je zanimiva mešanica socialistične levičarke in kulturne konzervativke, zato okarakterizacija kot “levičarske konzervativke”.

Zanimiva je njena kritika levičarskih strank (SPD in njene bivše Die Linke): pravi, da so se leve stranke odmaknile od problemov navadnih ljudi in delavskega razreda, da so postale zagovornice moderne potrošniške družbe in kulturnih in moralnih vzorcev ter zahodne kulturne hegemonije. Še več, pravi, da so se leve stranke iz nekdanjih liberalnih strank prelevile v avtokratske stranke s forsiranjem lastnih kulturnih in moralnih vzorcev.
Wagenknechtova je tudi kritična do nemške vladne “zelene” politike (pravi, da samo z OVE in brez jedrske energije ni mogoče izvesti zelenega prehoda) in politike glede spolne afirmacije. Prav tako je Wagenknechtova za premirje z Rusijo.
No, s temi političnimi vrednotami in programom bi bila Wagenknechtova zanimiva opcija tudi za Slovenijo. Jaz bi k njenemu miksu dodal še element podjetnosti. Za socialno, podjetno in suvereno Slovenijo.
Spodaj je dober komentar Thomasa Fazija.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden je hrvaški Forbes objavil, da je slovenski minister za delo Luka Mesec zagrozil, da bi lahko Slovenija sprožila ukrepe proti Hrvaški na ravni EU, ker vse več slovenskih podjetij zaradi ugodnejše zakonske rešitve za podjetja, ki pošiljajo delavce na tuje trge, napoveduje morebitno selitev poslovanja na Hrvaško. Gre za še eno v seriji na videz dobronamernih, vendar škodljivih potez ministrstva za delo, ki uničujejo slovenske izvoznike.

Nadaljujte z branjem→