Nemška gospodarska katastrofa se samo še poglablja. Nemška industrijska proizvodnja je 15 % izpod ravni iz leta 2017, prodaja na drobno pa je upadla na raven iz leta 2019. Prihranki gospodinjstev so se previdnostno povečali za četrtino (kar se seveda odraža v ravni prodaje).

Obstaja sicer izhod iz te katastrofe: (1) velik stimulus paket za gradnjo infrastrukture in za industrijo, (2) ponovno odprtje jerskih elektrarn in izstop iz samomorilsje energetske politike imenovane Energiewende in (3) izstop iz ameriške koalicije glede sankcij proti Rusiji in ponovni začetek odjema ruskega plina in ponovna vzpostavitev izvoza v Rusijo. Seveda se pod to mavrično koalicijo nič od tega ne bo zgodilo. Lastna neumnost je največja ovira za preokrenitev negativnega trenda. Nemški Energiewende je bila gospodarsko, ekološko in geopolitično največja nemška neumnost po 2. svetovni vojni. Druga največja pa sodelovanje v ameriški koaliciji sankcij proti Rusiji.

Toda če te lastna neumnost zapelje v katastrofo, je seveda iluzorno pričakovati, da se boš v neki točki spametoval. Boleče je to gledati.

Branko Milanović ima absolutno prav: le če kolapsnejo finančne borze, bodo lastniki finančnega kapitala razumeli, da se jim vojna med Izraelom in Iranom ter jedrska vojna med Natom in Rusijo ne splača. Lastniki finančnega kapitala lahko profitirajo od majhnih vojn, ne pa od apokalipse.Apokalipsa jim uniči vse premoženje.

So financerji ZDA in Izraela dojeli včerajšnje sporočilo kolapsa borz?

Globalna nestabilnost, ki se je segrevala in kuhala zadnja tri leta, je prišla do vrelišča. Imamo neugodno situacijo (1) vojn (Ukrajina-Rusija) in vojn pred pred izbruhom (Bližnji vzhod) na področjih, kjer je to najmanj zaželjeno (monopolni ponudniki nafte), (2) izraelskega masakra v Gazi, ki militarizira ves arabski svet, (3) visoke dolžniške izpostavljenosti podjetij in držav visokim obrestnim meram, (4) kapitalskega balona v tehnološkem sektorju, ki se je pravkar razpočil (začenši prejpnji konec tedna v ZDA, danes zjutraj v Aziji in zdaj še dodatno v ZDA) in (5) ZDA, ki so pripravljene za ohranitev svoje hegemonije zakuriti ves svet. Predstavljajte si, da v tej situaciji izbruhne vojna med Iranom in Izraelom. pri čemer se bodo zahodne države vojaško angažirale, da branijo Izrael, arabske države in Rusija pa na strani Irana, ter da posledično Iran zapre Bab el-Mandeb ožino (vhod v Rdeče morje) in Hormuško ožino (vhod v Perzijsko morje). Dobimo lahko toksično kombinacijo Velike depresije in naftnega šoka iz 1979 ter kasnejše dolžniške krize.

Se bodo ZDA spametovale in poskušale de-eskalirati situacijo z uporabo diplomacije? Nič ne kaže na to.

Dva poudarka:

1. V ZDA “izgledamo kot hinavci”, govorimo o človekovih pravicah, medtem ko častimo vojnega zločinca in postajamo udeleženci genocida.
2. Netanyahu nima interesa za noben dogovor: Izrael zdaj dejansko etnično čisti Gazo, kar je vse, kar želi.

Temeljno pravilo v diplomaciji je, da morata z dogovorom obe strani pridobiti, torej da ima njuna interakcija pozitivno vsoto. No, Izrael se že 8 desetletij utaplja v svojih naporih, da pridobi samo on, nasprotna stran pa izgubi (igra z ničelno vsoto). Edina izjema je bil sporazum iz Osla, ki bi skoraj prinesel mir v regiji. Vendar pa Izrael nikoli ni bil pripravljen implementirati dogovora iz Osla – t.i. “rešitve dveh držav”, po kateri bi Palestinci dobili svojo državo (podobno kot Ukrajina ni implementirala dogovorov iz sporazumov Minsk 1 in 2 glede pravic ruske manjšine). In Netanyahu je glavni odgovrni krivec, da do te implementacije ni prišlo. Zato ne čudi, da je v trenutku, ko je bilo premirje med Izraelom in Hamasom tik pred sklenitvijo, Netanyahu ubil glavnega pogajalca Hamasa, ki je bil pripravljen skleniti dogovor o premirju.

Morda bo s tem Netanyahu kratkoročno pridobil, pritegnil ZDA v vojno z Iranom in širšo regionalno vojno ter začasno ostal na oblasti. Toda, kot pravi Robert Wright (spodaj), je to zgolj Netayahujeva ekstrema igra z ničelno vsoto, katere rezultat bo še večja militantnost Hamasa in vsega palestinskega prebivalstva. Miru v regiji ne bo. In očitno Netanyahu hoče prav to. Brez vojne ne more ostati na oblasti. Toda pregnati ali pobiti 2 milijonov Palestincev v Gazi pa tudi ne more. Takšnega holokausta vsem na očeh pa tudi zahodni, vsi proizraelsko usmerjeni, voditelji ne bi mogli ubraniti pred njihovimi volilci.

Nadaljujte z branjem→

Nevarnost prekinitve ognja nikoli ni bila večja, zato je Izrael z učinkovito akcijo v tuji državi učinkovito preprečil realizacijo te nevarnosti. In ubil glavnega mirovnega pogajalca nasprotne strani.

Izrael lahko s kiruško natančnostjo ubije mirovnega pogajalca v 1,187 milj oddaljeni hiši v Teheranu, ne more pa Hamasovih borcev oddaljenih nekaj deset milj, zato mora uporabljati 1,000-tonske bombe. Slednje je najbolj stroškovno učinkovit način, ker sicer bi moral ciljati slehernega posameznega Hamasovca. Kar pa je drago. In ameriške pomoči ne velja kar tako neučinkovito zapravljati.

Israel has explained it had no choice but to kill a Hamas leader in Tehran, due to serious concerns he was willing to sign a peace agreement. There was also concern Iran had elected a moderate president, meaning the risk of peace had never been higher. Clearly, something had to be done and that something involved taking out the chief negotiator with a bomb.

Israel demonstrated how impressively accurate its killing can be when it’s not launching bombs into Gaza. It can somehow get a bomb 1,187 miles into Ismail Haniyeh’s guest house, taking him out along with his children and grandchildren while minimising damage to the building.

Nadaljujte z branjem→

V Demokratski stranki so vendarle našli način, da umaknejo predsednika Joeja Bidna kot kandidata za nov predsedniški mandat. Ključno vlogo naj bi odigral Barack Obama, ki naj bi Bidnu kot alternativo za »prostovoljni umik« ter častno ohranitev njegove »velike zapuščine« predočil, da ga bodo sicer odstavili kot predsednika ZDA na podlagi 25. amandmaja. Kakšna je torej Bidnova zapuščina, zaradi katere se je bilo vredno častno umakniti?

Kar se mene tiče, je imel Biden dva obraza. Tistega, ki smo ga gledali v prvem letu mandata na področju notranjih ekonomskih politik, in drugega, ki se je razkrival v nadaljevanju mandata na področju zunanjih politik in potemnil dosežke iz začetka mandata. Hkrati sta bili ključni značilnosti Bidnovega mandata intervencionizem, na vseh področjih, in da je z njim močno pretiraval.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je nekaj poudarkov iz nedavnega govora “saj-veste-koga”, katerega imena se ne sme izgovarjati. Ker je avtokrat in ker je (nekdanji?) prijatelj in sponzor našega Janeza (čeprav sta danes na različnih političnih bregovih). Objavljam ga zato, ker ga drugače pri nas ne boste zasledili, čeprav zelo pronicljivo secira politični, gospodarski in moralni zaton Evrope.

European policy-making has collapsed. Europe has given up defending its own interests: all that Europe is doing today is unconditionally following the foreign policy line of the US Democrats — even at the cost of its own self-destruction. The sanctions we have imposed are damaging fundamental European interests: they are driving up energy prices and making the European economy uncompetitive.

We let the blowing up of the Nord Stream pipeline go unchallenged; Germany itself let an act of terrorism against its own property — which was obviously carried out under US direction — go unchallenged, and we are not saying a word about it, we are not investigating it, we do not want to clarify it, we do not want to raise it in a legal context. In the same way, we failed to do the right thing in the case of the phone tapping of Angela Merkel, which was carried out with the assistance of Denmark. So this is nothing but an act of submission.

Nadaljujte z branjem→

Najbolj perverzno dejstvo v tej medijski cenzuri, sprenevedanju, pristranskem poročanju, mentalni gimnastiki pri oblikovanju naslovov člankov itd. je to, da vsi poznamo odgovor na naslovno vprašanje, pa si nihče ne upa tega povedati na glas.

Resnično bizarno, vendar resnično. Ameriški senator Marco Rubio je vložil predlog zakona, ki naj bi sankcioniral države, ki uporabljajo lastne, neameriške plačilne sisteme, da bi se izognili sankcijam. Kot pravi: države morajo odgovarjati za to, ker se izogibajo našim zakonom.

Torej ZDA določajo planetarne zakone in kdor se jih ne drži oziroma uporablja svoje, mora biti sankcioniran. Zato, kot je prejšnji teden pisal Washington Post, ZDA sankcionirajo tretjino držav na svetu.

Ker lahko.

Natančneje, ker mislijo, da lahko.

In so lahko, dokler Kitajska gospodarsko ni prerasla ZDA in se strateško povezala z drugimi velikimi državami v okviru BRICS+.

S koncem vojne v Ukrajini bo postalo jasno, da je cesar nag, in da ZDA več ne morejo sankcionirati nobene večje države.