Drago Babič

Hormuška ožina je zaprta, vojna z Iranom še kar traja in ni znano, koliko časa še. Ker gre skozi to ožino okoli petina vse svetovne porabe nafte in nekaj manj plina, to bistveno vpliva na svetovno preskrbo z nafto in plinom. Na udaru je predvsem Evropa, ki praktično nima lastne proizvodnje nafte (plina le petino porabe), poleg tega je pred kratkim prekinila kupovanje energentov iz Rusije, od koder je prihajala večina nafte in predvsem plina. Celotni Evropi in s tem tudi nam grozi dosedaj največja energetska kriza in posledično ekstencialna kriza. Kaj bomo storili?

Vsaka spodobna država ima načrte za ravnanje v kriznih razmerah, tudi pri oskrbi z energIjo. Vendar se ti načrti ukvarjajo v večji meri z varnostnimi vprašanji in so praviloma, vsaj kar se tiče ekstremnih razmer, tajni. V nadaljevanju se bom omejil na energetiko, čeprav se v krizah področja prekrivajo, predvsem s finančnim upravljanjem, saj je denar najbolj učinkovito orodje za upravljanje kriz. V krizah je ključna  sposobnost državnega vodstva za upravljanje v izrednih razmerah, ki v zadnjih letih zaradi pomehkuženja (in feminizacije) politike, vsaj v EU, strmo upada. V Sloveniji ni dosti boljše, kvaliteta celotnega političnega razreda že nekaj desetletij upada, ne glede na politično orientacijo in spol.

Nadaljujte z branjem→

Za tiste, ki ne spremljate zapisov Roberta Papeja, profesorja političnih ved iz univerze v Chicagu (specializiranega za varnostna vprašanja), ki od prvega dneva ameriško-izraelskega napada na Iran konsistentno razlaga, kako se bo (in se tudi je) Trump v Iranu ujele v eskalacijsko past. V eskalacijsko past vojne, začete z zračnimi napadi,, ki je ne more zmagati.

Problem te eskalacijske pasti pri Iranu pa je še dodatno, specifično kompleksen. Lahko se greš 20 let eskalacije v Afganistanu, ker s tem ne vplivaš na nič, razen gostujoče države, toda če se zapleteš v eskalacijo z državo, ki lahko efektivno kontrolira 20 % svetovne ponudbe nafte kot ključnega in nenadomestljivega globalnega energenta, si te eskalacije ne moreš prav dolgo privoščiti.

Po 15 dneh ameriško-izraelske vojne proti Iranu ima slednji zaradi brilijantno izpeljane strategije v rokah dva glavna aduta. Prvi je, da lahko zaradi uničenja praktično vseh ameriških radarskih sistemov na Bližnjem vzhodu in izčrpanja protiletalskih sistemov v Izraelu sledmjega neovirano tolče z raketnimi napadi 3-krat dnevno. Dokler Tel Aviva in Haife ne spremeni v to, v kar so Izraelci spremenili Gazo. Iran lahko uniči Izrael. 

Drugi adut je, da lahko Iran s (selektivnim) zaprtjem Hormuške ožine, skozi katero gre 20 % dnevne globalne porabe nafte in LNG, globalno gospodarstvo pošlje v dolgo in bolečo stagflacijo (večjo kot v obdobju 1979-1982, saj je ponudbeni šok tokrat precej večji) in lahko povzroči, da se ameriški finančni kazino raztopi. Iran lahko paralizira svetovno gospodarstvo.

ZDA (in nihče drug) nima odgovora na zaprtje Hormuške ožine. Kljub obstoju teoretičnih možnosti, da bi efektivno omejili Iran pri kontroli ožine, so praktične možnosti blizu ničle. Ožina je sicer široka 20 kilometrov, toda tankerske linije se v obeh smereh premikajo v koridorju dobrih 3 kilometrov. Težko je ladje, tudi če bi odstranili različne vrste min, vojaško spremljati skozi ožino in jih zaščititi pred iranskimi droni (zračnimi in vodnimi) in raketami (iz hitrih čolnov in podmornic). Iranske gorate obale pa ameriška vojska realistično ne more fizično zasesti. Dovolj je, da Iranci zadenejo en tanker na pomorski poti sredi ožine, pa se ves promet efektivno zaustavi. 

ZDA nimajo dobrih opcij, kar priznavajo vsi analitiki (glejte spodaj zapis iz Foreign Affairs). Pa tudi sam Trump, ko kliče druge države, naj si same zagotovijo prost prehod. Natanko to pa te države že delajo – z Iranom so se dogovorile (Kitajska, Bangladeš, Indija) ali se dogovarjajo, da Iran selektivno spušča posamezne tankerje skozi ožino. Iran drži ves svet v šahu (izumitelji šaha to obvladajo), dokler ZDA in zahodnih držav ne prisili v dogovor, ki bo v skladu z iranskimi pogoji.

Če bi kdo poznal kak boljši odgovor, ki ni jedrski, bi ga že uporabil. Pa tudi jedrski odgovor proti Teheranu ne bi rešil ne Izraela in ne odprl Hormuza, kajti iranski raketni sistem je bil dizajniran tudi za jedrski napad in iranske rakete bi še vedno letele – na Izrael, na naftno infrastrukturo v Zalivu in na ožino.

Spodaj je nekaj koristnih prikazov.

Nadaljujte z branjem→

V manj kot dveh tednih po tem, ko je začel vojno proti Iranu, so Trumpu uspeli zgodovinski dosežki: 

1. Hameneija je zamenjal s Hameneijem,
2. Iranu je omogočil, da nadzira kritično ozko grlo svetovne ponudbe nafte,
3. Ameriške sile je (že skoraj v celoti) pregnal iz Zaliva,
4. Iranu je omogočil maščevanje, da Tel Aviv spremeni v Gazo,
5. Netanyahuja je (tako se zdi) pomagal poslati na razgovor z odrešenikom,
6. Odpravil je sankcije na ruski izvoz nafte in Rusiji omogočil, da nafto in plin prodaja po premijski ceni.

Zelo malo voditeljem je uspelo doseči tako velike zmage v tako malo časa. 

Če bi podeljevali Nobelove nagrade za vojaške dosežke, bi bil Trump na vrhu liste za leto 2026.

Iran se na ameriško bombardiranje ni odzval z raketami, temveč z uporabo strategije teorije iger. Po tej interpretaciji bi lahko s tem sprožil enega najresnejših izzivov ameriškemu dolarju v zadnjih 52 letih. V središču dogajanja je Hormuška ožina, skozi katero poteka približno 20 % svetovnega toka nafte. Po zaprtju ožine je 7 največjih zavarovalnih klubov umaknilo kritje za tankerje, velik del trgovske plovbe pa je obstal. Iran je včeraj ponudil strateško rešitev: tankerjem bi dovolil ponovno plovbo skozi ožino, vendar pod pogojem, da je nafta fakturirana v kitajskih juanih in ne v ameriških dolarjih. Ta poteza se lahko razume kot finančni izziv dolarju in petrodolarskemu sistemu.

Petrodolarski sistem ima korenine v dogovoru iz leta 1974 med ZDA in Savdsko Arabijo, ko je bilo dogovorjeno, da bo savdska nafta fakturirana v ameriških dolarjih v zameno za ameriška varnostna jamstva. Ker je večina svetovne nafte fakturirana v dolarjih, morajo države, ki uvažajo nafto, najprej kupiti dolarje, kar ustvarja globalno povpraševanje po ameriški valuti. To ZDA omogoča cenejše zadolževanje, financiranje proračunskih primanjkljajev in učinkovito uporabo finančnih sankcij.

Po ameriškem napadu na Iranu in po iranskem zaprtju Hormuške ožine, se je geopolitična situacija v temelju sremenila. To geopolitično situacijo lahko analiziramo skozi prizmo teorije iger, v kateri sodelujejo štirje ključni akterji: Iran, Kitajska, Združene države in države uvoznice nafte. Iran nadzoruje strateško Hormuško ožino, Kitajska ima svojo valuto juan in plačilni sistem CIPS, ZDA nadzorujejo globalni dolarski finančni sistem, države uvoznice nafte pa nujno potrebujejo stabilno oskrbo z energijo. Vsak od teh akterjev ima svojo »dominantno strategijo«, ki temelji na lastnih interesih. Ko se ti interesi združijo, bi po logiki teorije iger vodili do enega najbolj verjetnega izida.

Za Iran je ključna odločitev, ali ožino zapreti ali odpreti. Če bi jo držal popolnoma zaprto, bi sicer povzročil rast cen nafte, vendar bi hkrati izgubil lastne izvozne prihodke. Če bi jo odprl za trgovanje v dolarjih, bi izgubil politični in ekonomski vzvod. Zato je zanj najbolj ugodna možnost trgovanje v juanih, saj lahko še naprej prodaja nafto, hkrati pa oslabi vlogo dolarja v svetovni trgovini.

Nadaljujte z branjem→

Zmagali smo. Čao. Zdaj pa se vi ukvarjajte naprej s tem.

Vprašanje ni, kdo bo prvi pomežiknil, niti to, ali bo Trump prvi pomežiknil (saj je že, najmanj desetkrat), pač pa: Kdaj bo Trump ZARES pomežiknil. Zaenkrat Trump sprašuje, kaj Iran zahteva v zameno za premirje in odprtje Hormuza. Toda ko bo bolečina zaradi dviga cen nafte in zloma finančnega trga dovolj porasla, in ko bo moral izbirati med odpravo sankcij za Iran in umikom ZDA iz Bližnjega vzhoda na eni in ameriško brezpogojno zaščito Izraela na drugi strani, bo ZARES pomežiknil.

Kako se bo odločil? Odvisno od njegove tolerance do bolečine, toda vsak ima omejen prag tolerance bolečine.

Alternativi sta zgolj dve:

• Prvič, ameriška zasedba iranske obale ob Hormuški ožini. Toda problem je logistika, saj se ameriške vojaške ladje ne upajo niti približati Hormuzu. Edina ameriška letalonosilka je pobegnila na razdaljo 700 kilometov v Indijski ocean. Tudi če bi, to pomeni mesece vojne v ožini, iransko uničenje celotne naftne in plinske industrije v Zalivu. Tudi če se Hormuz po nekaj mesecih odpre, ne bo ničesar za izvažati še nekaj let. Torej strateški in operativni No go.
• Drugič, ameriška kopenska invazija na Iran. Nočna mora, logistično in strateško. En milijon ameriških vojakov, 10 let vojskovanja brez pravega rezultata. Kombinacija Vietnama in obeh naftnih šokov (1973, 1979) – visoka inflacija in stagflacija, politična turbulenca v ZDA. Strateški No go.

Seveda pa, kljub temu, da gre v obeh alternativah za strateški No go, to še ne pomeni, da se Trump ne bo odločil za eno izmed variant. Tako, kot se je odločil za napad na Iran. Norcev ne smeš nikoli podcenjevati v njihovi norosti.

Toda če je ostalo kaj racionalnosti v Washingtonu, bo ekonomska in posledično politična bolečina okrog Trumpa prej(kot slej ) Trumpa prisilila v tehtanje med strateškim porazom in popustitvijo Iranu na eni ter ameriško brezpogojno zaščito Izraela na drugi strani. Požreti ponos ob strateškem porazu se nenadoma lahko zdi bolj sprejemljiva opcija od uničenja ameriške finančne industrije in Izraela (kar je močno korelirano).

Javier Blas, Bloomberg:

Despite President Donald Trump’s blustering that America benefits when oil prices surge, crunch time is fast approaching for both the war and the energy market. He either ends the conflict quickly, or sky-high energy costs will force him to do so. The oil market may not have the same fearsome reputation as the bond market but, trust me, it can be equally savage in twisting a politician’s arm.

This week, the White House earned some breathing space thanks to the release of emergency reserves, plus the use of pipelines bypassing the Strait of Hormuz. But the extra time is measured in days, rather than weeks. Certainly, Trump does not have months.

My working assumption is that the oil market will add $3 to $6 a barrel to the headline price for every day — every single day — that the war continues. Monday to Friday, that’s $15-$30. It’s bearable for another week, perhaps two, but any longer and the world will start to incur serious economic damage through soaring energy costs. Short of a very risky — and possibly illegal — intervention in the oil futures market, the White House doesn’t have more meaningful tools to wield to bring energy prices down.

…

If the war goes on for months, extending into April and May, the scenario would be grim. The cost of oil would reach stratospheric levels, stoking inflation. But the bigger issue would be growth. Extend the war from days and weeks into months, and economists will need to start reducing their forecasts for gross domestic product — and not in a linear fashion. Stagflation could become a real risk.

Asia’s refineries are built for Gulf crude

That’s exactly what’s disappearing from Hormuz right now

You can’t just swap in US Light Sweet.

It doesn’t run the same way.

Why there’s no easy substitute:

• Russia: Already maxed out, can’t scale further
• US Light Sweet: Wrong grade for Asian refineries
• Venezuela Heavy: Extra-heavy, rarely goes to Asia
• Canada Heavy: 96% to US, not exported to Asia

The reality is that  Asia doesn’t just need oil.

Asia needs Medium and Heavy Sour crude from the Gulf.

And right now:

• The Strait is 80% closed
• Refineries are burning
• Producers are declaring force majeure
• Tankers won’t enter the Gulf

You can’t replace it barrel for barrel because refineries are built for specific grades.

When those grades disappear, the system breaks.