This should be absolutely common sense, and failing to do so would be a strategic mistake of the highest order by Europe.

There’s a fascinating parallel to be made between the current geopolitical situation and that of China’s “Six Fallen States” story during the Warring States period.

Su Xun, a famous scholar of the Northern Song Dynasty, wrote about it: https://codeforces.com/blog/entry/101547

This was a time when several Chinese states – in fact all 6 of them, hence the name “6 fallen states” – fell to Qin, another state which as a consequence managed to unify China for the first time under the Qin dynasty about 2,300 years ago (which is where the name “China” comes from, incidentally).

How did Qin achieve this? Interestingly not so much through military defeat as through a policy of appeasement by the other states – where they progressively ceded territory for what they thought was “buying peace”. To quote Su Xun, “giving lands to Qin to gain peace [was] just like carrying firewood to put out a fire, the fire will go on as long as the firewood is being supplied”. Su Xun also noted that the six states were “overwhelmed by their enemy’s bluster” – a psychological tactic that led them to hand over resources, simultaneously weakening themselves while strengthening Qin.

These six states, despite their collective strength which far exceeded that of Qin, were gradually consumed by their own strategic myopia: some tried to buy security through submission, others aligned with the aggressor against their natural allies, while the rest fought alone and fell one by one.

In this instance China and European countries together are obviously natural allies as none of them would – theoretically – want their sovereignty to be challenged by the US. Neither wants stuff like trade wars, ceding territory (like Greenland for Europe), digital colonization, etc. So it would make perfect sense for them to maintain independent relations and sometimes work jointly to pressure the US when their interests align. If they work together, there’s very little Trump can do to intimidate them, as they make up more than double of the US’s GDP.

Nadaljujte z branjem→

David Goldman v Asia Times:

“Betrayed!,” shouts the headline in Der Spiegel, Germany’s top left-wing news outlet.

“Trump’s embrace of Putin is a Molotov-Ribbentrop crisis for Europe,” declares Ambrose Evans-Pritchard in the London Daily Telegraph.

The putatively pro-Trump New York Post devoted its Feb. 21 front page to an extended screed against the US president by neocon wordsmith Douglas Murray.

From the howling in the war camp, you’d think it was the end of the world. But it’s not the end of the world: It’s just the end of them. Nothing fails like failure, and the twenty-year campaign to launch regime change in Russia from Ukraine failed miserably, as the Russian Federation built more weapons than the whole of NATO combined. Relentless Russian gains hollowed out the Ukraine Army.

The war party’s only hope is to blame their failure on Trump, and to spin out the conflict until it becomes a permanent state of war. 

Trump has offered a grand design for a global builddown of armaments that would allow the United States to cut its defense budget in half and avert an eventual American debt crisis. That would leave the permanent national security establishment in Washington, Brussels, and London irrelevant and unemployed. The establishment won’t go down without a fight.

Nadaljujte z branjem→

Ne spreminja se le liga prvakov, temveč tudi okolje, v katerem posluje Uefa, v katerem se igra liga prvakov in v katerem navsezadnje živimo. Dogajajo se geopolitične spremembe, vsako leto je mogoče zaznati tektonske kapitalske premike. Kdo v tem kontekstu pridobiva in kdo izgublja – katera celina ali blok?

Vsekakor izgublja Evropa (resda ne v nogometu), ki jo duši drastična regulacija. Ob tem mi ne moremo biti v vojni z vsemi in ne moremo pridigati celemu svetu, kako mora biti nekaj urejeno, saj so dejstva drugačna. Z novim predsednikom ZDA smo dobili še nekoga, ki razmišlja o uvedbi carin, kar bo še poslabšalo konkurenčnost evropskega gospodarstva, ne vidim nobene moči evropske politike. Ne vidim niti enotnosti. Evropa bo na žalost še izgubljala, in to po lastni krivdi.

Kaj bi morali spremeniti?

Morali bi se poenotiti, ne vem pa, ali je to mogoče. Morali bi se odpreti in trga ne bi smeli tako močno regulirati. Nihče, niti Kitajska, ne bi smel biti – in ni – naš sovražnik, vse bi morali obravnavati kot partnerje. Pridigamo drugim, kako bi se morali obnašati, obenem pa imamo sami problem prav s tem.

…

Morda smo zašli na področje vsiljene politične korektnosti. Imajo ljudje tega dovolj in pričakujejo predvsem praktične rešitve oziroma preproste odgovore?

Vsi imamo dovolj politične korektnosti. Pri nas, v zahodnem svetu, svobode govora ni več. Ne moreš več povedati, kaj si misliš. Na eni strani so desni populisti, ki imajo preprosto retoriko – migranti vam jemljejo službe in se ukvarjajo s kriminalom, zaradi propagande LGBT družin ne bo več, uničili vam bodo otroke in tako naprej. To je tako poenostavljena populistična retorika, da jo lahko razume vsakdo. Na drugi strani je skoraj vsa zahodna mainstream politika (ta politika ni ne leva ne desna) in večina mainstream medijev, ki nagovarjajo ljudi z intelektualno-arogantne višine.

Nadaljujte z branjem→

Kaj se zgodi, če izpade elektro omrežje? V celotni državi, celotni Evropi. Zaradi kibernetskega napada na operacijske sisteme elektroenergetskega sistema. To je tema romana Marca Elsberga z naslovom Blackout (2012). Pred leti mi jo je podaril prijatelj iz IT panoge. Na začetku je tema in mraz. Ne delajo telefoni in internet. Ni pitne vode, ker ne delujejo vodne črpalke. Ne delujejo bencinske črpalke. Po enem dnevu se začne kvariti hrana v zmrzovalnikih in hladilnikih. Trgovine so zaprte, ker ni dostave. Drugi dan se začne ropanje trgovin. Ko zmanjka dizla za agregate, se zaprejo bolnišnice. Ljudje na intenzivni negi umirajo. Tretji dan je splošni kaos. Začne se vojna za hrano.

Če niste brali romana Marca Elsberga, je na HBO miniserija v šestih delih.

Markus Reisner, častnik avstrijske vojne, že tri leta ponuja izjemno kvalitetne in dokaj objektivne analize ukrajinske vojne. Vedno se mi je zdelo zanimivo, da mu poveljstvo avstrijske vojske dopušča te analize javno objavljati.

Spodaj je zadnja analiza ukrainskega purgatorija. Bodite pozorni na zadnji del, kjer diskutira dve opciji: mirovna pogajanja ali vnaprejšnja predaja Ukrajine (preemptive capitulation). In poglejte sklep glede vloge Evrope po Jalti 2.0, ki se pravkar dogaja, v kateri Evropa ni subjekt, ampak objekt dogovora svetovnih voditeljev. Evropa ni za mizo, pač pa na mizi.

Če ste prezrli kolumno Javierja Blasa ta teden v Bloombergu, je spodaj nekaj odlomkov. Blas je malce raziskal strateške dokumente in ugotovil, da Ukrajina sploh nima tega silnega bogastva nahajališč mineralov redke zemlje, ki jih je Zelenski letos ponudil Bidnu za nadaljevanje vojaške pomoči in ki jih zdaj želi Trump rezervirati za ameriška podjetja. Ukrajina nima niti plina in nafte za svoje potrebe. Tudi če bi Ukrajina po nekem čudežu imela 20 % svetovnih zalog redke zemlje, bi to pomenilo okrog 3 milijarde dolarjev letnih prihodkov oziroma ZDA bi prišle do željenih 500 milijard dolarjev v zameno za zaščito Ukrajine v 166 letih.

Torej Zelenski je ponujal nekaj, česar efektivno nima in Trump zahteva to nekaj, česar Ukrajina nima.

What Ukraine has is scorched earth; what it doesn’t have is rare earths. Surprisingly, many people — not least, US President Donald Trump — seem convinced the country has a rich mineral endowment. It’s a folly.

It’s not the first time that Washington has gotten its geology wrong in a war zone. Back in 2010, the US announced it had discovered $1 trillion of untapped mineral deposits in Afghanistan, including some crucial for electric-car batteries, like lithium. The Pentagon went as far as describing Afghanistan as “the Saudi Arabia of lithium.”

All very important stuff, the kind of geo-economic shock that redraws the global political map. But it was, as many said then, and as everyone knows now, a complete fantasy. The same applies to Ukraine’s alleged riches.

Ukraine Doesn’t Have Rare Earths

Despite the talk about its huge potential, Ukraine isn’t known to hold any reserves of the main rare earths elements sought after by Donald Trump.

If the focus in Afghanistan was largely copper and lithium, key to the electrification of everything, the spotlight in Ukraine is on rare earths, a collection of 17 elements that high school chemistry students would remember for their tongue-twisting names. The list includes the likes of praseodymium, dysprosium and promethium.

Nadaljujte z branjem→

Jeffrey Sachs je druga oseba, ki jo cenim zaradi intelekta in intelektualne poštenosti. Že pred vojno in zadnja tri leta vojne v Ukrajini konsistentno navaja zgodovinska dejstva in razlaga, zakaj in kako je prišlo do vojne v Ukrajini.

Spodaj je najprej njegova kronologija zgodovinskih dejstev, ki je vodila do vojne v Ukrajini (vključno z njegovim klicem v Belo hišo decembra 2021 in zagotavljanjem Bele hiše, da Ukrajina ne bo sprejeta v Nato ter da bo Bela hiša kljub temu provocirala Rusijo z (navidezno) odprtimi vrati za ukrajino, ne glede na posledice), …

… nato pa še nedavni govor Sachsa v evropskem parlamentu, kjer je dodatno pojasnil ta klic z Jackom Sullivanom decembra 2021, iz katerega je Sachs ugotovil, da ZDA forsirajo vojno glede stvari, s katero sploh ne mislijo resno (sprejem Ukrajine v Nato).

Nadaljujte z branjem→

Cenim ljudi z intelektom in intelektualno poštenostjo. Ljudi, ki znajo objektivno pretehtati dejstva in izluščiti bistvo. Tudi če ne gre v prid njihovim vrednotam in prepričanjem. In tudi če gre kontra splošnemu prepričanju. In ne maram ljudi, ki se prodajajo kot intelektualci, čeprav zgolj prodajajo ideologijo, preoblečeno v “kvazi analize” in začinjene s “kredibilnostjo” lastne blagovne znamke. Zelo malo je pravih intelektualcev. In John Mearsheimer je eden izmed njih. Spodaj je njegovo predavanje iz septembra 2015, leto in pol po Majdanu, glede konflikta v Ukrajini.

Pred enim desetletjem je bilo jasno, kako se bo končalo za Ukrajino, če bo sledila ameriškim interesom in se zapletla v vojno z Rusijo. Eno so ameriške snubitvene obljube, nekaj povsem drugega je realnost bojevanja proti največji jedrski sili in nekaj tretjega je potem račun, ki ga izstavijo Američani za “nekaj, česar niso mogli zagotoviti”. Absolutno perverzno in nemoralno je

Poskušajte premisliti zadnjih 11 let (od Majdana naprej), kaj je Ukrajina z insceniranim pučem dobila in kakšno ceno je doslej plačala in kakšno ceno bo plačevala od tukaj do večnosti za ameriško zaščito. Bilanca je globoko negativna. In ta bes Ukrajincev se bo preusmeril proti tistim, ki so Ukrajino spravili v to mizerijo.

Če so mediji še slavili velik “Ne” Zelenskega Trumpu na njegov prvi, brutalno izsiljevalski predlog Ukrajini (z dne 14.2.) za nadaljevanje ameriške podpore…

… pa očitno hrabrost in odločnost Zelenskega nista trajala dolgo. Trumpov javni stampedo osebno proti Zelenskemu in obisk ameriškega odposlanca Keitha Kelogga ta teden v Kijevu sta spremenila mnenje ukrajinskega vodstva, ki je nenadoma izrazilo interes za kooperativno sodelovanje. Včerajšnji New York Times objavlja novo verzijo ameriškega predloga Ukrajini (z dne 21.2.), ki je praktično identičen prvemu. Le da je še dodana eksplicitna cifra 500 milijard dolarjev, kolikor naj bi stala ameriška zaščita Ukrajine po koncu vojne.

Avtorja članka v NY Timesu ne razumeta bistva tega ameriškega predloga sporazuma. Ta ameriško-ukrajinski sporazum je treba razumeti kot “posel stoletja”, in sicer v smislu, da si ukrajinsko vodstvo s tem kupuje ameriške varnostne garancije. Kajti Američani bodo poskrbeli (tudi vojaško, če bo treba) za zaščito svojih gospodarskih interesov v Ukrajini. In cena za to je polovica vseh prihodkov od izkoriščanja ukrajinskih naravnih virov oziroma najmanj 500 milijard dolarjev.

Razumen človek bi se seveda vprašal, zakaj bi bilo ukrajinsko vodstvo pripravljeno plačati takšno absurdno visoko ceno za ameriško zaščito. Odgovor je preprost: ker ukrajinsko vodstvo boljše ponudbe ni dobilo in je ne more dobiti. Nova Trumpova administracija je ukrajinskemu vodstvu v prvem koraku povedala, da Ukrajini ne namerava dati nobenih varnostnih zagotovil (bodisi v obliki članstva v Natu bodisi v obliki ameriških sil v Ukrajini). Evropa pa takšnih varnostnih garancij ne more dati in tudi če bi jih dala, jih nima s čim zagotavljati, kar sta zelo boleče pokazala oba impotentna sestanka najmočnejših držav EU ta teden v Parizu. Zelenski in njegov krog so se tako pač očitno odločili za edini realistični predlog “zaščite”, ki so ga dobili.

Ukrajinski sprejem ameriškega brutalnega izsiljevalskega predloga spominja na sprejem mafijske zaščite s strani lastnikov gostinskih lokalov. Ker ne morejo računati na zaščito policije, pač morajo sprejeti zaščito mafije pred mafijo samo.

Če se vrnemo 3 leta ali 10 let nazaj, takrat Ukrajina ni potrebovala varnostnih garancij oziroma zaščite pred Rusijo. Potrebuje pa jo (menda) po koncu te vojne, ker so ZDA poskrbele s sprovociranjem te vojne, da bo Ukrajina (oziroma njen preostanek) potrebovala ameriško zaščito v nedogled in jo tudi primerno drago plačevala. Če razmislite, gre za genialno, čeprav skrajno barabinsko, ameriško potezo.

Na ukrajinskih tablicah bo tako v bodoče lahko pisalo: “Insured by mafia, pardon, USA“.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden sem na eni okrogli mizi o prihodnosti socialne države v organizaciji Socialdemokratov šokiral prisotne z izjavo, da vrnitev Janše ni samo nevarnost, pač pa nezaustavljivo dejstvo. Kaj drugega lahko pričakuje koalicija, ki je ubila 15 % industrije zaradi nepomoči energetsko intenzivnim podjetjem, davčno ubila samostojne podjetnike, povečala omrežnino na elektriko, želela prepovedati peči na drva in električne bojlerje in ki želi v letu pred volitvami uvesti davek na nepremičnine?

Volilci so izjemno občutljivi na svoj ekonomski in družbeni položaj. Izjemno so občutljivi na povišano inflacijo in višje davke, ki zajedajo v njihove dohodke. In občutljivi so na povečane kulturno heterogene migracije, ki jih razumejo kot napad tako na svoj ekonomski položaj kot na svoje tradicionalne kulturne vrednote. Glede učinka inflacije na volilne sentimente so to nedavno izkusili ameriški demokrati, sledila jim bo nemška mavrična koalicija, ki ima ob inflaciji in visokih cenah elektrike problem še z migranti.

Toda poglejmo učinek davkov na volilne sentimente. Ahrens je v pregledni meta študiji različnih raziskav iz leta 2024 pokazal, da volivci ponavadi kaznujejo stranke, ki pred volitvami zvišajo davke. Vendar pa je učinek odvisen od vrste davka in načina, kako je bila reforma izvedena. Kot kaže meta analiza Fuesta (2024), neposredni davki, kot so dohodnina in davek na premoženje, sprožijo močan negativen odziv volivcev, medtem ko je zvišanje DDV pogosto lažje sprejeto, saj vpliva na širši spekter ljudi in ni neposredno povezano s plačilnimi listami.

Nadaljujte z branjem→