Branko Milanović je v izvrstnem komentarju podal eno najboljših razlagov, zakaj smo v razvitih državah v zadnjih štirih desetletjih dobili kopico “nepolitičnih”, “tehničnih” institucij. Zgodba se zdi na prvi pogled malce privlečena za lase, toda ko razmislite malce globlje, postane zelo logična. Vplivni neoliberalci naj bi v začetku 1980-ih podvomili v sposobnost sicer prokapitalističnih politikov, da bodo lahko zmagovali na volitvah in so se bali, da bodo oblast prevzele levičarske, socialistične ali populistične stranke, ki bi z boljšimi politikami lahko ostale na oblasti in tako ogrozile interese kapitala. Njihova rešitev je bila v postopi izločitvi ključnih funkcij države izpod nadzora zakonodajne in izvršilne oblasti ter prenos odločanja v roke neodvisnih tehničnih agencij. Na prvem mestu so bile seveda centralne banke, nato so prišle agencije za varstvo konkurence in fiskalna pravila. Zagovarjanje neodvisnosti agencij je bil način za preprečevanje “slabih izidov” v primeru prihoda “kapitalu neprijaznih” politikov na oblast.

Nova delitev oblasti v razvitih državah je, da ključne ukrepe ekonomske politike (monetarno, fiskalno, konkurenčno….) kontrolirajo pred politiko zaščiteni tehnični kadri, medtem ko politikom ostajajo zgolj simbolne funkcije brez realne moči.

Zdaj pa premislite  evolucijo institucij Evropske unije in kako so bile vse ključne ekonomske politike (monetarna, fiskalna, konkurenčna….) prenešene na nadnacionalno raven in da vse ukrepe na tem področju  kreirajo ali kontrolirajo neizvoljeni evropski kadri – guvernerji, komisarji in direktorji direktoratov. Nacionalne volitve v posameznih članicah so postale efektivno irelevantne, saj demokratično izvoljeni politiki nimajo veliko manevrskega prostora znotraj okvirja ekonomskih politik, ki jih definirajo neizvoljeni kadri v Bruslju, Frankfurtu…

No, in to, kar danes počne Trump (z odstavitvijo guvernerke Fed in odstavitvami šefov različnih vladnih agencij), v bistvu ni napad na neodvisne politične agencije, pač pa zgolj radikalizacija osnovne premise, da lahko oni (Trump in njegovi) bolje ščitijo interese kapitala od tehničnih institucij, ki so temu namenjene.

Nadaljujte z branjem→

Nemški kancler Merz je ta teden, preden je odobril 9 milijard evrov za Ukrajino, povedal, da nemški model blaginje ni več vzdržen. No, japonski primer kaže, da to ni nujno: tudi visoko zadolžena država z zelo nizko gospodarsko rastjo lahko vzdržuje socialno državo … če jo financira centralna banka prek kupovanja državnih obveznic. To ne pomeni (nujno) visokih stroškov financiranja javnega solga ali inflacije. Na Japonskem je ravno obratno. Japonska s tem kaže model prihodnosti za ostale razvite države. V primeru persistentne nizke gospodarske rasti bodo centralne banke morale financirati socialno državo. In tak sistem je lahko vzdržen in zelo stabilen.

Vendar je pri tej analogiji velik problem – Japonska ima monetarno avtonomijo in svojo lastno centralno banko, ki v interesu države deluje kot varuh stabilnosti in (v skrajnih primerih) kot posojilodajalec v skrajni stiski (lender of last resort). Nemčija tega “luksuza” nima. Nima svoje valute in nima svoje centralne banke. Ne more računati na to, da bi ji ECB pomagala ali reševala. Kar vedo tudi finančni trgi, zato bi od Nemčije zahtevali višje donose na dolg v primeru višje zadolženosti. To, kar se zdaj dogaja v Franciji.

Evropska komisija se sploh ni pogajala z ZDA glede trgovine. Preporosto je pristala na vse Trumpove zahteve. Ker je popolnoma varnostno odvisna od ZDA in ker vojne v Ukrajini sama brez ZDA ne more peljati naprej.

Evropska komisija je (spet) izvedla nacionalno izdajo. Dela jih po tekočem traku.

Impeach!

As she puts its:

– “If you didn’t hear me say the word ‘negotiation’ – that’s because there wasn’t one.” => the U.S. dictated the terms

– “From the Commission’s perspective, this was a strategic compromise, not an ideal economic solution” => they’re aware this completely f*cks the EU economically

– “The European side was under massive pressure to find a quick solution to stabilize transatlantic relations – especially with regard to security guarantees” => the EU agreed to the “deal” under a protection racket

– “We have a land war on the European continent. And we are completely dependent on the United States. The member states were not prepared to take the risk of further escalation – that would have been the consequence of European countermeasures.” => Europe acted out of fear, choosing economic submission because of its total dependence on the U.S. (which ironically will only worsen the dependence)

There you have it, she said the quiet part out loud: the EU is in such a terrible strategic situation and EU leaders have so little courage that they’re unable and unwilling to say ‘no’ to even the most humiliating demands.

No, potem pa youtubeov algoritem, še preden mi Brane Lučovnik utegne mesedžirati, če je vse v redu z mano, vrne stvari na svoje mesto in me pošlje nazaj v moj glasbeni svet.  Dalmacija je strup, Dalmacija je eliksir življenja in nekoč bom tam na barki počakal svoj sončni zahod. Toda težko bo Dalmacija spravila iz mene rock.

Jagodni izbor Vojne proti drogam

.

.

Če si več kot teden na barki, ti zleze pod kožo in kar naenkrat ti po žilah pošilja samo še ta melos. V Grčiji in Španiji mi se to ne dogaja

.

.

…

Če morate prebrati kakšen članek o pomenu Evropske unije v sodobnem svetu, je to članek Wolfganga Münchaua v UnHerd. Münchau brez olepševanja brutalno jasno napiše, kako je v zadnjega pol leta EU boleče odkrila, kako nepomembna je v globalnih zadevah. Če se je do nedavnega na podlagi gospodarske moči (BDP) in izvoza še lahko pretvarjala, da je globalno pomembna in državam globalnega juga predavala o človekovih pravicah, je danes ta privid padel. EU se je kot povsem nepomembna razgalila v treh ključnih zadevah.

Prvič, pokazala je, da razen odločnih besed ne more ne gospodarsko in ne politično kaznovati Rusije, kaj šele, da bi jo vojaško porazila v Ukrajini. Nima s čim. Lahko samo strelja odločne in patetične govore.

Drugič, od finančne (evrske) krize se EU gospodarsko ni več pobrala, po začetku energetske krize (od februarja 2022) pa se pospešeno deindustrializira. Njene nekoč paradne panoge (avtomobilska, elektro) so danes bleda senca kitajske konkurence.

In tretjič, najbolj brutalno pa se je kot nepomembna EU razgalila v odnosu do svojega gospodarja – ZDA. Če se je ob predsednikovanju Josepha Bidna EU še lahko skrivala kot navidezni partner v njegovem zavetju, pa jo je Donald Trump brutalno zlorabil, oklofutal in pohodil pred celim svetom. Pokazal je, da lahko z evropskimi “voditelji” in vodstvom EU počne, kar se mu zahoče – lahko jih kot za šalo prisili, da kupujejo ameriške energente, lahko jih kot za šalo prisili, da povsem sprostijo uvoz ameriških izdelkov in se odpovedo  preverjanju konkurence na trgu tehnoloških storitev, medtem ko ZDA uvedejo med 15 in 50 % carine na evropske izdelke, lahko jih kot za šalo prisili, da se zavežejo, da bodo 5 % BDP namenili za orožje (kupovanje ameriškega orožja), lahko jih kot za šalo prisili, da od zdaj naprej evropske države plačujejo za ameriško vojaško pomočl Ukrajini, lahko jih kot za šalo pred celim svetom poniža tako, da jih kot šolarčke posadi okrog svoje mize in jim pove, kaj morajo narediti, lahko jih kot za šalo prisili v … karkoli.

Zakaj? Ker lahko. Ker je EU vojaško in tehnološko  povsem podrejena ZDA. Ker je vojaško okupirana s strani ZDA. Ker, kot pravi Münchau, se ne moreš enakopravno pogajati z državo, ki upravlja tvoj jedrski ščit. In EU ni naredila nič, da bi spet postala gospodarsko močna in da bi se tehnološko, vojaaško in politično osamosvojila od ZDA. Le pada iz ene politične napake v naslednjo.

Nadaljujte z branjem→

Glenn Diesen v odličnem članku razbije zahodni prevladujoči narativ o kršenju Budimpeštanskega memoranduma kot temelju za »dolgo vojno« v Ukrajini. Poudarja, da memorandum nikoli ni zagotavljal pravnih varnostnih garancij, temveč le nezavezujoča politična zagotovila, kar so jasno vedeli tako Ukrajinci kot Rusi. Ukrajina tudi ni posedovala jedrskega orožja, saj je bilo to pod nadzorom Moskve, zato je trditev, da se je odpovedala lastnemu jedrskemu arzenalu, zavajajoča. Zahod pa memorandum uporablja selektivno – na eni strani obsoja Rusijo zaradi kršitve suverenosti Ukrajine, hkrati pa je sam izvajal gospodarske sankcije, se vmešaval v notranjo politiko Ukrajine in je leta 2014 celo podprl državni udar, s katerim je bil zrušen izvoljeni predsednik. S tem je prav Zahod prvi razveljavil načelo vzajemnih omejitev, ki je temelj mednarodnega prava, in odprl pot za to, da ga je kasneje enostransko zavrgla tudi Rusija. Avtor zato trdi, da sedanji narativi služijo predvsem demonizaciji diplomacije in opravičevanju neskončnega vojaškega konflikta, namesto da bi odprli prostor za resnično, na vzajemnosti temelječo mirovno ureditev.

Narratives have been constructed to support a long war in Ukraine. For example, the narrative of an “unprovoked invasion” was important to criminalise diplomacy as the premise suggests negotiations would reward Russian military adventurism and embolden further Russian aggression. Meanwhile, NATO escalating the war creates costs that outweigh the benefits to Russia.

Russia’s violation of the Budapest Memorandum is a key narrative that supports a long war. It is constantly referenced as a reason why Russia cannot be trusted to abide by a peace agreement, and why the war must keep going. The argument is that Ukraine gave up its nuclear weapons in return for security guarantees for its territorial integrity. Russia’s breach of this agreement suggests it cannot be trusted and that the only reliable security guarantees must come from NATO membership. Furthermore, the West must continue to send weapons to Ukraine to honour the security guarantees of the Budapest Memorandum.

In February 2022, a few days before the Russian invasion, Zelensky referred to the Budapest Memorandum: “Ukraine has received security guarantees for abandoning the world’s third nuclear capability. We don’t have that weapon. We also have no security.” The Budapest Memorandum was again used by Zelensky in October 2024 to support the argument that Ukraine must either have NATO or nukes: “Either Ukraine will have nuclear weapons, and then it will be a defence for us, or Ukraine will be in NATO”.

This article presents facts and arguments that challenge the false narrative of the Budapest Memorandum, which aims to delegitimise diplomacy. Criticising the narrative of the Budapest Memorandum does not entail “legitimising” Russia’s invasion of Ukraine, which is a common tactic to smear and censor criticism against the narratives supporting a long war.

Nadaljujte z branjem→

Včerajšnji New York Times je objavil dober zapis o tem, kako so ZDA izgubile enega glavnih mehanizmov za discipliniranje ostalih držav. Podobno, kot sem pisal že sam pred letom in pol. Do izpred nekaj let je lahko Washington zgolj v nekaj potezah – s trgovinskimi (prepoved trgovanja) in s finančnimi sankcijami (z izključitvijo iz bančnega SWIFT sistema in / ali izločitvijo iz finančnih trgov) – neko državo izobčil in ji onemogočil normalen razvoj. Danes Washington tega praktično ne more več učinkovito narediti. Iz dveh razlogov. Prvič, ker so močnejše države (Rusija, Kitajska, Iran) razvile lastne sisteme na tehnološkem in finančnem področju in si zagotovile avtonomijo. In drugič, zaradi vzpona Kitajske. Kitajska je v vmesnem času postala globalna tovarna, ki proizvaja večino stvari za globalni trg in postala glavni trgovinski partner večine držav na svetu. Za to trgovanje Kitajski in partnericam ni treba uporabljati dolarjev, niti dolarskega  plačilnega prometa. In če bi Washington posledično kaznoval te partnerske države s sankcijami, se tem državam bolj splača trgovati s Kitajsko kot z ZDA. Še pred desetletjem države niso imele alternative, bile so odvisne od ZDA in s tem ranljive na ameriške sankcije. Danes pa imajo alternativo v Kitajski in jih sankcije ne morejo več bistveno destabilizirati.

Zaradi tega Washingtonu in njegovim podložnim državam ni uspelo sankcionirati Rusije po začetku agresije na Ukrajino. In zaradi tega si Washington danes ne upa sakncionirati Kitajske, saj bi s tem ohromil trgovino med Kitajsko in ZDA, posledično pa bi ameriška podjetja in potrošniki doživeli šok, saj bi ostali brez ključnih inputov oziroma potrošnih dobrin. In zaradi tega se je Indija požvižgala na Trumpove grožnje s sekundarnimi carinami, če bo še naprej kupovala ruske energente in jih preprodajala naprej. Ker ji Washington nič ne more in ker je Kitajska zanjo bolj pomemben trgovinski partner.

ZDA so postale brezzobi tiger. Ki se sicer glasno repenči, toda vsi vidijo, da nima več zob.

Nadaljujte z branjem→

Pregled izgrajenih jedrskih elektrarn po letu 2015 oziroma jedrskih elektrarn v gradnji, kaže na zelo jasen vzorec: ruski, kitajski in korejski ponudniki jedrske tehnologije dosegajo dramatično visoko cenovno prednost pred zahodnimi konkurenti, in sicer predvsem zaradi sposobnosti izvajanja projektov po predvidenem času in proračunu.

Pregled projektov jedrskih elektrarn po letu 2015:

Prikazane cene kažejo na velike razlike med glavnimi ponudniki jedrskih tehnologij:

• Francoski (EPR) in ameriški (Westinghouse) projekti so daleč najdražji (če zanemarimo Olkiluoto) na ravni ~12 mio €/MW).
• Rosatom, CNNC/CGN in KEPCO so v podobnem razponu ~4–5 mio €/MW, kar pomeni konsistentno bolj konkurenčno ceno jedrske tehnologije zaradi strukturnih razlogov.

Pregled projektov jedrskih elektrarn po državi ponudnika tehnologije po letu 2015:

Opomba: Iz povprečnih cen v grafu so izločeni kitajski projekti JE, izvedeni na Kitajskem in projekti Westinghouse/EDF, izvedeni izven matičnih držav. Nadaljujte z branjem→