To je sicer splošno znano vsem, ki malce spremljajo energetiko in tehnologije proizvodnje električne energije. Zanimivo je le, da je to objavil New York Times. Spodnja slika pove več kot tisoč besed o tem, kako je Kitajska v dveh desetletjih švignila mimo ZDA glede gradnje jedrskih elektrarn – vendar ne le glede števila izgrajenih reaktorjev, pač pa tudi glede učinkovitosti njihove gradnje.

Najbolj očiten primer je seveda zadnje desetletje: v zadnjem desetletju so ZDA zgradile le dva nova jedrska reaktorja – enoti 3 in 4 elektrarne Vogtle v Georgii, katerih gradbeni stroški so znašali 36,8 milijard USD in gradnja je trajala 11 let. V istem času jih je Kitajska zgradila 13, 33 pa jih je v gradnji. Do leta 2030 naj bi kitajske jedrske zmogljivosti presegle zmogljivosti ZDA. In zdaj ključen podatek: Kitajska je v zadnjih dveh desetletjih prepolovila stroške gradnje novih reaktorjev, medtem ko so se stroški v ZDA podeseterili! Kitajska je uspela znižati stroške gradnje iz 5 na 2,5 mio USD na MW, medtem ko so se v ZDA povečali iz 1 na 10 mio USD/MW.

Nadaljujte z branjem→

Li Chenggang’s post trade meeting remarks:

Both sides stood firm (giving face to everyone), but agreed on preliminary consensus, but awaited superior approval. If approved, Xi and Trump can meet

Discussions include

1. Export control concerns (likely address concerns such as expediting approval channel, but unlikely China will remove this unless US remove tech control)
2. Extension of suspension reciprocal tariff (looks like another 90 days extension)
3. Fentanyl and anti-drug cooperation (this led to 20% tariff on Chinese products and China retaliation on 10-15% tariff on US energy and agricultural imports. If US remove 20% tariff, China will do the same, opening the door for soybean import from US, a key political concern for Trump)
4. Expansion of bilateral trade (this is completely new. Expanding trade while trade between the 2 shrinking fast? This will be interesting)
5. 301 investigation on vessel fee (US imposed vessel fee on Chinese ships based on toolbox developed by former USTR Katherine Tai, China retaliated. This could easily be removed)

__________

Opomba:  Li Chenggang je namestnik ministra za trgovino, sicer pa Kitajski mednarodni trgovinski predstavnik (China International Trade Representative) – z rangom ministra

Stanko Štrajn

Zmožnost pravilne presoje in razlikovanje resnice od neresnice je zdrava pamet ali razum in je po Descartesu enakomerno dodeljena vsem, saj si je ljudje navadno ne želijo več, kot je premorejo. Različnost mnenj torej ne izvira iz razlik v pameti, temveč iz dejstva, da imamo različne interese in zato naše misli ubirajo različna pota.¥

Zmožnost pravilne presoje v naravoslovnih znanostih pelje do resnic, o katerih se, v kolikor so dokazane, ne moremo prepirati, temveč jih lahko le razumemo ali ne razumemo in jih priznamo, ali ne priznamo, s čimer dokazujemo lastno neumnost ali nepoštenje.

Bolj zapletena so razmerja v družboslovnih znanostih, kjer iskanje resnice ni odvisno zgolj od pravilne presoje, temveč je trud iskanja resnice pogojen z ideološko omejitvijo zagovarjanja politične pripadnosti različnim vrednostnim sistemom, ki več ali manj vsi izhajajo iz odnosa do lastnine. Na eni strani želimo iskati resnico v okvirih znanstvenih sistemov, na drugi strani pa imamo iskalce, ki se ne ozirajo na teorijo, temveč se naslanjajo zgolj na prakso. Tako je resnica na eni strani vpeta v pretežno ideološko pogojene teorije in odrezana od življenja, na drugi strani pa je teorija zanemarjena in je resnica izenačena s prakso. V zgodovini je takšno praktično poenostavljanje lastno zdravemu razumu, ki je vedno teoriji dajal videz nekoristne metafizike.

Nadaljujte z branjem→

V blogosferi se je razvila zanimiva konfrontacija (na relaciji Arnaud Bertrand – Brian Berletic) o pomenu najnovejše analize ameriškega (večinoma vojaško strateško profiliranega) think tanka RAND z naslovom “Stabilizing the U.S.–China Rivalry“. 

Betrand ugotavlja, da gre v tem članku za “premik od odvračanja Kitajske k sprejemanju strateške koeksistence” med državama. Berletic pa je nasprotno zelo kritičen do analize in pravi v smislu, da gre bolj za taktični politični manever, s katerim skuša ameriška administracija prek tovrstnih analiz nakazovati deeskalacijo odnosov med državama, da bi zavedla nasprotnika in javnost, v ozadju pa krepi sile za potencialno eskalacijo. Podobno, kot je dve desetletji počela v Ukrajini glede Rusije.

Analiza RAND v duhu deeskalacije odnosov in oblikovanja status quo rešitve predlaga nekaj načel delovanja, ki naj bi se jih držali obe strani:

• Vsaka stran sprejema, da mora biti določen obseg modus vivendi – načina sobivanja – nujni del medsebojnega odnosa.
• Vsaka stran sprejema temeljno politično legitimnost druge.
  Na posameznih področjih, zlasti tam, kjer med stranema obstajajo spori, si vsaka stran prizadeva razviti sklop skupnih pravil, norm, institucij in drugih orodij, ki ustvarjajo trajne pogoje za stabilen modus vivendi znotraj tega področja v določenem obdobju (na primer treh do petih let).
• Vsaka stran izvaja zadržanost pri razvoju zmogljivosti, ki so izrecno namenjene slabitvi odvračalnih in obrambnih sposobnosti druge strani na način, ki bi ustvaril eksistencialno tveganje za njeno domovino.
• Vsaka stran sprejema osnovni seznam značilnosti skupne vizije organizacijskih načel svetovne politike, ki lahko predstavljajo izhodišče za dogovorjeni status quo.
• Vzpostavljeni so mehanizmi in institucije – od dolgoročnih osebnih vezi do fizičnih komunikacijskih kanalov ter dogovorjenih norm in pravil za ravnanje v kriznih ali tveganih situacijah – ki pomagajo zagotavljati omejevalni učinek oziroma funkcijo vračanja v stabilno ravnotežje.

Moje branje analize je nekako vmes med obema pristopoma. Po eni strani analiza kaže na razumno racionalizacijo ameriškega ravnanja glede Kitajske, da ne pride do neposredne eskalacije, na drugi pa Washingtonu seveda ne gre verjeti, da bi nenadoma spremenil svoj politični kurs oziroma se prostovoljno odpovedal svoji vlogi globalnega hegemona in Kitajski omogočil enakovreden status v obvladovanju sveta. Morda se bo Washington navzven potuhnil, toda svoje dominantne pozicije ne bo prepustil vsiljivcu in bo zgolj prilagodil metode delovanja. Eden izmed načinov je nedavna 2-letna kibernetska akcija ameriške NSA do kitajskega National Time Service Center z namenom destabilizacije preciznosti merjenja časa v Kitajski, kar bi lahko vodilo do finančnega kolapsa v Kitajski in do kritične nenatančnosti kitajske vojske (priporočam, da preberete tekst na zgornji povezavi).

Da se ne mučim, sem GPT ustrezno vodil, da napiše daljši kritičen povzetek te analize, in sicer prav v luči te zgornje diskusije. Po nekaj iteracijah je pripravil precej dober povzetek.

Nadaljujte z branjem→

Tale spodnji zapis, ki izhaja iz Bloomberga, načeloma drži. O tem sem se pogovarjal z nekaj direktorji slovenskih podjetij. Kitajska vlada je izvozna dovoljenja za izvoz redkih zemelj dizajnirala na način, da morajo kupci natančno dokazovati, kako bodo ti materiali oziroma komponente na njihovi osnovi uporabljeni – v katerih izdelkih, na kakšen način, kdo je končni koristnik teh izdelkov in seveda, kakšne so načrtovane količne odkupa v naslednjih letih. Kitajska vlada, vsaj uradno, želi preprečiti, da bi se ti materiali in komponente na njihovi osnovi lahko uporabili v proizvodnji orožja in, v najnovejši različici, tudi v proizvodnji čipov ter proizvodnji tehnologij za pridobivanje / predelavo redkih zemelj. V teh komponentah delež kitajskih materialov redke zemlje ne sme presegati 0.1 % vrednosti izdelka.

No, “najlepše” je, da se je kitajska vlada tega trika naučila od ZDA, ki so leta 2018 uvedle tehnološke sankcije proti kitajskima tehnološkima velikanoma ZTE in Huaweiju ter od njiju zahtevale natančen opis dizajna njunih izdelkov in njihove uporabe, da bi pobrala njun tehnološki know-how. Bumerang se je vrnil proti njegovemu sprožitelju.

Seveda je vprašanje ali Kitajska na ta način dejansko špijunira za evropskimi, ameriškimi in drugimi proizvajalci ali pa zgolj želi efektivno omejiti razvoj konkurence. Drugo je povsem očitno. Glede prvega pa je vprašanje, ali je sploh relevantno glede na tehnološko prednost kitajskih podjetij pred zahodno konkurenco. Kakšno skrivnost lahko Kitajci izvlečejo od slovenskega Impola ali nemškega Volkswagna, česar Kitajci že ne obvladujejo na višji ravni tehnološke zahtevnosti? Seveda pa ne škodi, če dobijo natančen vpogled v tehnološki dizajn svojih tekmecev.

German companies have started trading industrial secrets in exchange for Chinese rare materials – Bloomberg.

To keep rare earth supplies flowing, German companies are giving China a front-row seat to their industrial blueprints: diagrams, supply chain layouts, customer lists, and even 3-year production forecasts.

All this, just to get a 6-month license for rare earth supplies.

The German government reportedly has no clue what’s being handed over and no real plan to stop it.

Officials literally had to ask German firms what China was collecting and most didn’t even respond.

Smaller manufacturers are already shutting down. Big firms are playing along to survive.

The data covers sectors such as defence contractors, car part suppliers, and precision toolmakers.

Vir: Megatron

Tak približno je, po poročanju Wall Street Journala, zadnji odgovor kitajske vlade Trumpu: bodite prijazni in odpravite VSE omejitve na trgovanje s Kitajsko in na poslovno sodelovanje s kitajskimi podjetji, in potem se bomo začeli pogovarjati z vami. 

Kitajska vlada je po dveh stoletjih ponižanja in po treh desetletjih potrpežljivega in dragega dela na izgradnji ekonomske suverenosti ter potrpežljivem prenašanju ameriških in evropskih žalitev v zadnjih nekaj tednih z dvema potezama naredila konec temu. Najprej z uvedbo izvoznih dovoljenj za izvoz komponent na osnovi redkih zemelj in pred dvema tednoma z zaostritvijo tega ukrepa (tudi na vse tehnologije za predelavo redkih zemelj in na eksteritorialno proizvodnjo izdelkov na osnovi komponent z vsebnostjo kitajskih redkih zemelj) in zdaj še s prepovedjo izvoza komponent za proizvodnjo čipov iz kitajske podružnice Nexperie (po prisilni upravi, ki jo je nizozemska vlada “zaradi nacionalne varnosti” uvedla v matičnem podjetju Nexperie v kitajski lasti).

Kot sem že večkrat pisal, lahko s prvim ukrepom kitajska vlada kadarkoli zapre ameriško ali evropsko avtomobilsko, elektro, vojaško industrijo in globalno proizvodnjo čipov. Vse industrije, ki uporabljajo magnete s primesmi redkih  zemelj, vse industrije, ki vgrajujejo čipe in vse industrije, ki proizvajajo zaslone. Vse, kar mora kitajska vlada narediti, je, da izvozna dovoljenja prekvalificira v izvozne prepovedi in v nekaj tednih do dveh mesecih se zaustavi večina sodobne tehnološke industrijske proizvodnje. Tega se ne da preprečiti, ker ima Kitajska praktično monopol (90 % delež) nad pridobivanjem in predelavo redkih zemelj in nad tehnologijami za njihovo predelavo. Zahodne države bi potrebovale desetletje do dveh potrpežljivega fokusa na pridobivanje in predelavo redkih zemelj ter komponent na njihovi osnovi, da bi ustvarile lastne dobaviteljske verige ter zadostno proiazvodnjo teh materialov in komponent.

Too late.

No, in zavedajoč se tega, je kitajska samozavest v odnosih do zahodnih držav ustrezno porasla. Danes si Kitajska v slogu Tine Turner (po grozljivi življenjski epizodi z nasilnim nekdanjim možem Ikom) lahko privošči, da reče “You better be good to me“. In natanko to je po poročanju Wall Street Journala tudi naredila. Trumpovi administraciji je sporočila, da je njen pogoj za kakršnakoli trgovinska pogajanja z ZDA, da Trumpova adminstracija odpravi VSE omejitve, ki jih je kadarkoli uvedla proti KItajski – od carinskih in tehnoloških do črnih spiskov kitajskih podjetij, s katerimi je prepovedano sodelovati.

Nadaljujte z branjem→

Donaldu Trumpu je treba nekaj priznati. Njegova kšeftarska narava »sklepanja poslov« v lastno korist, z najbolj brezsramnimi cilji in najbolj nizkotnimi metodami, kar si jih lahko zamislite, tudi v njegovem predsedniškem življenju vedno znova daje rezultate. V »mineralnem poslu« z Ukrajino, trgovinskem z EU in Japonsko, finančnem v Natu, vojaškem v Gazi. Vse dokler ni naletel na Kitajsko.

Ko je Trump sprožil trgovinsko vojno, je izhajal iz predpostavke, da imajo ZDA — ker Amerika od Kitajske kupuje bistveno več kot obratno — prevladujočo pogajalsko moč. Vendar je ta predpostavka temeljila na šibkem temelju, da lahko ZDA zlahka nadomestijo vse blago, ki ga kupujejo od Kitajske. Toda pri vrsti ključnih surovin je Kitajska daleč najpomembnejši, pogosto praktično nenadomestljiv dobavitelj. Pri 21 elementih redke zemlje, ki so ključni za proizvodnjo čipov, pametnih telefonov in računalnikov, baterij, vetrnih turbin, LED zaslonov, laserjev, senzorjev in drugih komponent za civilno in vojaško uporabo, ima Kitajska skoraj popolni globalni monopol. V ameriški vojaški lovec F-35 je vgrajenih za več kot 400 kg redkih zemelj.

Toda redke zemlje niso edino kitajsko orožje. Kitajska je edini dobavitelj nekaterih ključnih učinkovin v široko uporabljenih farmacevtskih izdelkih – vključno z antibiotiki in zdravili za težave s srcem, raka in alergije. Okrog 700 zdravil, ki se uporabljajo v ZDA, je odvisnih od sestavin, ki so proizvedene izključno na Kitajskem.

Nadaljujte z branjem→

Belgijski predsednik vlade je, vsaj začasno, preprečil von der Leynovi ukrep de facto zaplembe ruskih monetarnih rezerv, s pomočjo katerih bi Ukrajini odobrili 140 milijard evrov kredita.

Ukrajina naj bi ta dolg po besedah von der Leynove odplačala “po zmagi Ukrajine nad Rusijo” iz naslova reparacij Rusije za vojno škodo, povzročeno Ukrajini. Ta ukrep ima vsaj štiri hakeljce.

Prvič, je v nasprotju z mednarodnim pravom, ki izrecno ščiti monetarne rezerve vseh držav, zaradi česar do takšne de facto zaplembe še nikoli doslej ni prišlo (niti med državami v medsebojni vojni).

Drugič, če bi EU države to naredile, bi razpadlo zaupanje v mednarodni finančni sistem, predvsem pa v evropski, zaradi česar bi druge države začele umikati monetarne rezerve iz Evrope (iz sistema Euroclear v Bruslju). Katera država bi hotela imeti shranjene rezerve v EU, če pa je lahko naslednjič ona tarča zasega sredstev?

Tretjič, če bi Rusija kasneje v arbitražnem postopku zmagala (kar glede na mednarodno pravo bi), bi morale vpletene EU države Rusiji povrniti zaplenjena sredstva (z obrestmi). Belgijski predsednik vlade je zaradi tega zahteval, da vse članice EU “delijo to tveganje” in da ga ne nosi samo Belgija, kjer ima sedež Euroclear. Ker te privolitve drugih članic ni bilo, že napisan sklep Komisije ni bil sprejet, odločanje pa prestavljeno na sejo EU Sveta decembra.

In četrtič, predpostavka, da bo dolg Ukrajine odplačala Rusija “po zmagi Ukrajine nad Rusijo”, je idiotska. Zmagovalci vojne ne plačujejo reparacij. Rusija je v Ukrajini zmagala (in tega nihče ne more preprečiti, ker nima s čim) in bo ona postavljala pogoje.

Torej, belgijski predsednik vlade je, vsaj začasno, državljane članic EU obvaroval pred zvišanjem davkov, ki bi sledili po vojni v Ukrajini, ko Ukrajina ne bo sposobna vrniti dolga in bo breme padlo na evropske davkoplačevalce.

Nadaljujte z branjem→