Dobre ekonomiste, tiste, ki pustijo trajen pečat, od slabih loči predvsem njihova intelektualna širina. Ogromno je tehnično izjemno močnih ekonomistov, ki pa v svoji zaljubljenosti v tehniko in osredotočenosti na posamezno drevo spregledajo gozd. No, Alan Krueger, ekonomist, ki je navrtal učbeniško dogmo o škodljivosti minimalne plače, ni spadal med tovrstne fahidiote. Bil je eden od raziskovalcev s širokim intelektualnim horizontom in širokim raziskovalnim spektrom, na katerega bi bil ponosen tudi John M. Keynes.

Po pričevanju kolegov je bil Krueger zelo vedra osebnost in zelo prijazen sodelavec. Na žalost je, tako kot Robin Williams trpel za depresijo. Boleznijo, ki je genetsko pogojena in kar je botrovalo njegovi tragični smrti. Še preden je lahko postal kandidat za Nobelovo nagrado. Če kdo, si jo je on zaslužil. Tim Harford se je od njega poslovil z izjemnim zapisom.

At the start of John Maynard Keynes’s obituary of Alfred Marshall comes a question: why is it so hard to be a good economist? Keynes’s answer was that “the master-economist must possess a rare combination of gifts . . . no part of man’s nature or his institutions must lie entirely outside his regard.”

This week the profession is mourning another great economist. Alan Krueger killed himself last weekend at the age of 58. What would be a bewildering blow under any circumstances is heavier still because the professor was an authority on happiness and pain.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika je zelo indikativna. Kaže veliko odvisnost ZDA od tujih inovatorjev. Če bi, hipotettično, ZDA zaprle meje za priseljevanje in delo tujcev, bi se njihova dramatična inovacijska prednost zelo zmanjšala. Podobno, čeprav v manjši meri, tujci izboljšujejo inovacijsko sliko Švice, Singapurja, Belgije, Nizozemske in Skandinavskih držav.

Nadaljujte z branjem→

Jasno, pobudo je prevzela AOC, najboljša stvar, ki se je zgodila Demokratski stranki v 2018, in njeno energijo bo težko zaustaviti.

32 izmed 33 najbolj razvitih držav ima univerzalno zdravstveno varstvo. Vse, razen ZDA.

Ena izmed raziskav objav v petih akademskih revijah (N=791) kaže, da več kot polovica raziskav narobe interpretira “statistično značilnost” ocenjenih koeficientov. Če razložim preprosto: dve raziskavi lahko ocenita enako vrednost nekega regresijskega koeficienta, pri čemer prva raziskava oceni preciznost koeficienta pri stopnji zaupanja 96% (P=0.04), druga pa denimo pri stopnji zaupanja 91% (P=0.09). Raziskovalci običajno sklenejo, da v drugi raziskavi koeficient “ni statistično značilno različen od 0” (ker ni značilen pri privzeti stopnji zaupanja vsaj 95%) in da so rezultati druge raziskave v nasprotju s prvo. Kar je napačna interpretacija, saj sta vrednosti koeficientov v obeh raziskavah identična, le interval zaupanja je različen.

To je velik problem, predvsem v farmaciji, medicini in podobnih vedah, kjer so tovrstne študije lahko odločilne glede priporočil za uvedbo določenih zdravil, posegov ipd. Problem je še večji. Ker večina ocenjevalcev in urednikov znanstvenih revij odloča o tem, ali naj bo nek znanstveni članek objavljen ali ne, na podlagi “statistične značilnosti” rezultatov, zaidemo v problem sistematične pristranskosti objavljenih študij: študije s “pozitivnimi” (statistično značilnimi) rezultati bodo bolj pogosto objavljene kot študije z “negativnimi” rezultati (statistično neznačilnimi). To pa vodi do problema samofiltriranja ozrioma samocenzure: ker vemo, da naš članek, ki nikakor ne uspe dobiti “statistično značilnih” rezultatov, nima velikih možnosti za objavo, ga bodisi zavržemo ali zasukamo v drugo smer, ki nam da “značilne” rezultate.

Toda včasih je prav to, da rezultati sistematično niso “značilni”, ključna informacija na nekem področju. Denimo, študije učinkov dviga minimalne plače na zaposlenost, sistematično kažejo, da ni “značilnih” učinkov (ali pa, da so majhni  in gredo v obe smeri). Bomo zaradi tega zavrgli te študije, ki prinašajo izjemno pomembno spoznanje?

No, po ameriški zvezi ekonomistov (2016) se je zdaj z akcijo proti upoštevanju “statistične značilnosti” kot odločilnega testa veljavnosti rezultatov odzvala tudi revija Nature. Spodaj se lahko priključite peticiji.

Nadaljujte z branjem→

Zaiki Laidi je odlično zapisal trenutno dilemo EU, ki se skriva v navidezno semantični razliki med gaullizmom in gaullianizmom (oboje izhaja iz imena ustanovitelja francoske pete republike Charlesa de Gaullea). Gre za dilemo med nacionalno suverenostjo znotraj EU integracije (de Gaulle) in deljeno evropsko suverenostjo znotraj bolj tesno integrirane EU (Macron). Gre za dilemo med apolitično, tehnokratsko Evropsko komisijo (EK) ali bolj politično EK kot evropsko vlado. Gre za dilemo med tehničnim uveljavljanjem dogovorjenih pravil in političnim zasledovanjem dogovorjenih ciljev znotraj nekega trenutnega konteksta. Gre za dilemo med nemško in francosko vizijo EU. Mario Draghi se je postavil na stran slednje.

Na primeru denimo fiskalnega pravila je razlika med gaullizmom in gaullianizmom v tem, da prvi zahteva striktno, germansko uveljavljanje fiskalnega pravila ne glede na (socialne in politične) posledice, drugi pa omogoča politično bolj fleksibilno prilagajanje uveljavljanja pravila glede na ekonomsko situacijo in politični vpliv dotične države. Z drugimi besedami, gaullianizem je, v moji interpretaciji, na eni strani gaullizem za majhne in politično nevplivne države (Grčija, Ciper, Slovenija itd.), na katerih se striktno uveljavljajo EU pravila, in na drugi strani politična tržnica, v kateri velike države, ki so močneje zastopane v EU vladi, lahko izsilijo odpustke glede posameznih ukrepov.

Nadaljujte z branjem→

Zelo dober zgodovinski pregled diskusije o ideološkosti ekonomije (preberite v threadapp verziji).

• What’s Wrong With Modern Money Theory (MMT): A Critical Primer – Thomas Palley
• Peaceful Coexistence 2.0 – Dani Rodrik
• Keynes and the death of capitalism – Frances Coppola
• Trump’s Most Worrisome Legacy – Joseph E. Stiglitz
• Rethinking the Phillips Curve: Inflation May Rise Modestly Next Year – PIIE
• Austerity caused Brexit – VoxEU

Drago Babič

Kje smo?

Delovanje toplogrednih plinov (TP), ki so glavni povzročitelji podnebnih sprememb, je globalno. Največ TP je v obliki CO₂, preko 90%, zato v nadaljevanju podajam podatke za TP, preračunane kot ekvivalent CO₂.

Od kod prihaja CO₂, kako jih narava vsrka in koliko je viškov v atmosferi, ponazarja naslednja slika:

Nadaljujte z branjem→