Danes je na Amazonu izšla knjiga Binyamina Applebauma, sicer člana uredništva New York Timesa, “The Economists’ Hour: False Prophets, Free Markets and the Fracture of Society“ (prejšnji teden sem objavil napoved iz NY Timesa, pa tudi link na recenzijo v The Economistu). Knjiga je dober pregled evolucije preboja ekonomistov od tretjerazrednih svetovalcev do vladarjev sveta. Od statističnih nepomembnežev do velespoštovanih svetovalcev in šefov, ki imajo zelo poenostavljen in zato običajno napačen pogled in recept za vse tegobe družbe. Dobra je poanta, da ta preboj ekonomistov iz kleti do zgornjega nadstropja Feda ne bi bil mogoč, če ne bi bilo političnega povpraševanja po njihovih poenostavljenih receptih.

Vzpon konzervativizma po drugi svetovni vojni, sponzoriran s strani ameriških industrialcev in njihovih fundacij, ki so denimo financirali profesorsko mesto sicer obskurnemu Hayeku in številnim drugim ekonomskim ideologom, je obrodil sad s pojavo Miltona Friedmana. Friedman, ki je “zapolnil vsak prostor”, kamor je prišel, je s svojo šolo efektivno postopno v nekaj desetletjih izgnal “preveliko državo”, regulacijo, visoke davke in redistribucijo. Zanimivo je, kako so te preproste ideje, ki so dajale prednost učinkovitosti pred neenakostjo hitro postale mainstream.

Nadaljujte z branjem→

Gre seveda za poskus, da bi menedžerji tudi formalno dobili večjo moč nad odločitvami v podjetjih, ki jih vodijo, čeeprav je efektivna moč v odločanju že zdaj skoraj povsem na njihovi strani. Seveda pa te pobude nikakor ni za zavreči. Je v duhu časa in če bo omogočila, da se tisoče milijard dolarjev likvidnosti podjetij namesto v dividende (institucionalnim) lastnikom in za odkupe lastnih delnic prelije v povečane naložbe, bo eden izmed ciljev dosežen. Večja družbena odgovornost menedžerjev pa je tek na malce daljše proge po desetletjih hlepenja zgolj in izključno po maksimizaciji dobičkov in bo zahtevalo spremembo kodeksov delovanja družb. Toda najprej je treba narediti prvi korak.

Nadaljujte z branjem→

• It’s the English, stupid! Brexit is an expression of English nationalism
• What ‘cultural backlash’? Brexit is a product of nationalist ideology
• Long read | The powerful psychological rationale behind the desire for a no-deal Brexit
• Don’t be fooled: the last thing Johnson wants is a no-deal Brexit
• The Brexit referendum question was flawed in its design
• Why no-deal Brexit is a battle for the soul of our nation

African governments are not in it for the money. The International Air Transport Association (IATA), a trade group, forecasts that carriers on the continent will lose $300m this year, or $3.51 per passenger. Planes fly with more empty seats than in any other region of the world. High taxes, expensive fuel and old aircraft add to costs. South African Airways survives on government bail-outs. In July Kenya’s parliament voted to fully nationalise Kenya Airways as part of a plan to rescue it from debt.

Joseph Muvawala, who heads the National Planning Authority in Uganda, says that governments see airlines as an investment in infrastructure. Technocrats hope that Uganda’s new airline will boost exports of fish and cut flowers, while pulling in tourist dollars, and will drive down high ticket prices on routes served by established carriers. Even if the airlines are unprofitable, the argument goes, the economy will gain.

Vir: The Economist

Usual suspects, ki letno operejo za najmanj 2,000 milijard dolarjev denarja.

Odličen članek v Open Democracy o tem, kako se v zadnjih 20 letih kljub tisočim miljardam subvencij zasebnemu sektorju za inštaliranje proizvodnje energije iz obnovljivih virov energije nismo nikamor premaknili. Njihov delež v skupni prizvodnji energije je globalno ostal enak. Tipična je razlika med Nemčijo, ki je prek enormnih subvencij zasebnemu sektorju stavila na obnovljive vire energije in po nesreči v Fukušimi celo sklenila zapreti svoje jedrske elektrarne, in Francijo, ki je prek javnih naložb v izgradnjo jedrskih elektrarn postala država, ki je najhitreje zmanjšala karbonsko intenzivnost proizvodnje energije.

Iz te zgodbe sledita dva nauka. Prvič, protržni načini spodbujanja energetske dekarbonizacije ne delujejo oziroma zelo slabo in počasi, potrebne so velike javne naložbe v izbrane energetske vire. In drugič, pričakovanja, da bodo razpršeni “alternativni” viri energije (sonce, veter) lahko poskrbeli tako za pomembno dekarbonizacijo proizvodnje energije kot za stabilnost energetskega sistema so iluzorna. Slaba pravljica. Slovenska energetska strategija mora (ob hvalevrednem, vendar po pomenu folklornem deležu “alternativnih virov”) sloneti predvsem na učinkovitejši rabi energije (nujen vsedržavni program energetske sanacije stavb) in na ekspanziji tradicionalnih, stabilnih in zanesljivih virov – hidro (srednja Sava in Mura) in nuklearne energije (NEK2). Dobro je, da se vsaj aktualni predsednik vlade tega zaveda in si upa to javno povedati. Nadaljujte z branjem→

• The corrupting of democracy – The Economist
• The degrowth delusion – Leigh Phillips
• To understand the brutality of American capitalism, you have to start on the plantation – Matthew Desmond
• Argentina’s infernal cycle – Branko Milanovic

• When economists ruled the world – The Economist
  

… ki mora imeti dve lastnosti: biti anti-Johnson in ne-Corbyn. In prav tole zna biti pretrd oreh za britansko politiko.

So, if rebel MPs cannot pass a law, they must be ready to use their weapon of last resort: kicking Mr Johnson out of office with a vote of no confidence. He has a working majority of just one. The trouble is that attempts to find a caretaker prime minister, to request a Brexit extension before calling an election, have foundered on whether it should be Jeremy Corbyn, the far-left Labour leader whom most Tories despise, or a more neutral figure.

If the various factions opposed to no-deal cannot agree, Mr Johnson will win. But if they needed a reason to put aside their differences, he has just given them one. The prime minister was already steering Britain towards a no-deal Brexit that would hit the economy, wrench at the union and cause a lasting rift with international allies. Now he has shown himself willing to stifle parliamentary democracy to achieve his aims. Wavering MPs must ask themselves: if not now, when?

Vir: The Economist

Zapleti glede javnih razpisov za infrastrukturne projekte kažejo na globok kaos na tem področju. Polne transparentnosti sicer na javnih (gradbenih, infrastrukturnih) razpisih ne bo nikoli. To so teoretske iluzije.

Na tem področju imamo dve čisti opciji: (a) “sistem Ivana Zidarja”, kjer se v kartelu (na podlagi velikostnih deležev) dogovorijo, kdo bo koliko projektov dobil, kdo se prijavlja na konkretne razpise, kakšne so cene in kdo zmaga; in (2) kaos, kot ga imamo sedaj, kjer se razdrobljeni gladiatorji v mednarodni konkurenci borijo eden proti drugemu za preživetje. Prvi sistem je mafijski, vendar imamo red, drugi je demokratičen, vendar kaotičen in lahko vodi do popolnega zastoja implementacije.

Kateri sistem imate raje? Težka dilema.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Te dni je parlamentarna stranka Levica presenetila s predlogom zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pravzaprav to ne bi smelo biti presenečenje, saj je bil takšen dogovor že ob sklenitvi koalicijskega sporazuma, ministrstvo pa obljublja prvi predlog šele sredi naslednjega leta. Predlog je seveda požel veliko medijskega zanimanja, a bolj v smislu, kaj takšen predlog (ultimat, kot pravijo) pomeni za aktualno koalicijo, medtem ko kakšnih resnih ocen predloga niti ni bilo.

Levica je predstavila samo osnovno poanto zakona in sicer, da se ukine plačevanje dodatnega zdravstvenega zavarovanja, to pa v enaki višini nadomesti s povečanjem prispevnih stopenj delodajalcev in delojemalcev (1 odstotno točko več za zaposlene in 1.6 odstotne točke več za delodajalce). S strani delodajalske strani pa je bil seveda takojšen odziv, da na nadaljnje povečevanje davčnih obremenitev podjetniški sektor ne more pristati. Pa tudi ministrstvo za zdravstvo se je odzvalo negativno. Opozarja, da bi s tem preveč obremenili aktivno prebivalstvo in dvignili stroške dela.

Seveda pa nismo slišali nobenih konkretnih številk, kako bi ta velika sprememba vplivala na javne finance in položaj posameznika – razen predloga Levice, da bo večina ljudi na boljšem, “posledic na proračun pa ne bo” (tako piše v predlogu). Zato podajam nekaj hitrih, a dokaj realnih številk in ocen (številke so zaokrožene, a zadoščajo za okvirno oceno).

Nadaljujte z branjem→