Zaprtje (karantene) celih mest, regij in celo držav, da bi tako omejili širjenje korona virusa ostaja kontroverzna tema tako med znanstveniki kot med ljudmi. Te karantene namreč povzročijo ogromno ekonomsko škodo in države potisnejo v globoke recesije, pri čemer pa se zdi, da je število rešenih življenj zaradi tega ukrepa relativno majhno glede na nizko stopnjo smrtnosti virusa. Tudi zato toliko znanstvenikov in politikov pogleduje proti Švedski in njenemu liberalnemu modelu omejevanja širjenja virusa brez karanten ter čaka, kakšen bo rezultat v medsebojni primerjavi z ostalimi državami.

No, raziskovalci Hanming Fang, Long Wang & Yang Yang so se v novem working paperju (Human Mobility Restrictions and the Spread of the Novel Coronavirus (2019-nCoV) in China) lotili analize, kako karantene vplivajo na širjenje virusa. Uporabili so uradne podatke iz Kitajske glede mobilnosti ljudi in ocenjevali, za koliko je popolno zaprtje mesta Wuhan zmanjšalo število okužb drugje na Kitajskem. Njihova glavna ugotovitev je, da če mesta Wuhan ne bi zaprli 23. januarja letos, bi bilo število okuženih v 347 kitajskih mestih višje za 65% in 53% večje v ostalih 16 mestih v provinci Hubei.

Ostaja pa še naprej odprto vprašanje učinka zaprtja oziroma karanten na ekonomsko škodo v primerjavi z bolj liberalno (švedsko) strategijo. Za to primerjavo pa bomo morali še nekaj časa počakati.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj odlomkov iz intervjuja v Delu z ekonomistko dr. Sandro Damijan, strokovnjakinjo za uporabo gradbenih pogodb FIDIC in preizkušeno preiskovalko prevar (CFE), o recesiji zaradi epidemije koronavirusa, zagonu gospodarstva, gradbeništvu, socialnem dampingu, pasteh pri izbiri izvajalcev …

Slovensko gospodarstvo bo v globoki recesiji. Kaj je potrebno za njegovo čim hitrejše okrevanje?

Po napovedih številnih institucij naj bi upad slovenskega BDP letos znašal med pet in 15 odstotki. Tudi če bo kriza kratka in se bo večina ukrepov sprostila do junija, bo okrevanje počasno. Odvisno bo ne samo od ravnanja slovenske vlade, pač pa tudi od vlad držav, ki so naše največje trgovinske partnerice, saj izvoz predstavlja skoraj 40 odstotkov slovenskega BDP. Za čim hitrejše okrevanje je potrebno troje. Najprej je bistveno, da vlada čim bolj ublaži sedanji padec gospodarske aktivnosti in da se brezposelnost ne poveča. Drugič, vlada mora hkrati pripraviti načrt ukrepov za oživljanje gospodarstva, in sicer predvsem panog, ki so jih omejitveni ukrepi najbolj prizadeli, to sta gostinstvo in turizem. Brez posebnega programa za pomoč obema dejavnostma ne bo šlo. V tretji fazi pa mora vlada poskrbeti, da bo izpad BDP ublažila ali celo nadomestila s povečanimi javnimi investicijami, zlasti v infrastrukturne in energetske projekte.

Nadaljujte z branjem→

ECB uradno sporoča, da je vzela na znanje odločitev nemškega ustavnega sodišča, vendar mu hkrati daje na znanje:

• da ECB ostaja popolnoma zavezana temu, da naredi vse potrebno znotraj njenega mandata za doseganje srednjeročnega inflacijskega cilja in tega, da so učinkov monetarne politike deležni vsi deli gospodarstva in vse članice evro območja,
• Evropsko sodišče je že presodilo, da je bilo delovanje ECB znotraj njenega mandata.

Po domače rečeno, ECB je sporočila, da se požvižga na odločitev nemškega ustavnega sodišča in da je za presojo njenega delovanja pristojno le Evropsko sodišče. Obstaja tudi krajša in grša beseda, ki bi v popolnosti opisala ta odgovor ECB.

The Governing Council received a preliminary briefing by the governor of the Bundesbank and by the legal department of the European Central Bank (ECB). The ECB takes note of today’s judgment by the German Federal Constitutional Court regarding the Public Sector Purchase Programme (PSPP).

The Governing Council remains fully committed to doing everything necessary within its mandate to ensure that inflation rises to levels consistent with its medium-term aim and that the monetary policy action taken in pursuit of the objective of maintaining price stability is transmitted to all parts of the economy and to all jurisdictions of the euro area.

The Court of Justice of the European Union ruled in December 2018 that the ECB is acting within its price stability mandate.

Vir: ECB

Še to za lažje razumevanje: čeprav je nemško ustavno sodišče presojalo o programu PSPP (programu kvantitativnega sproščanja, ki ga je uvedel Mario Draghi leta 2015) in tam ugotovilo pomanjkanje sorazmernosti, bo ta odločitev vplivala tudi na “pandemski program” PEPP, ki ga je ECB uvedla marca letos. Disproporcionalnost pri PEPP je namreč lahko v osnovi bistveno večja kot pri PEPP, saj je ta program v osnovi namenjen odkupovanju sredstev držav za reševanje posledic korona krize, pri čemer so nekatere države bolj prizadete kot druge, hkrati pa je sproščena meja iz PSPP programa glede maksimalnega deleža nakupov obveznic lastne države.

In naprej, če nemška Bundesbanka ne sodeluje več v PSPP programu (mora prodati vse kupljene obveznice), tudi v PEPP programu ne more sodelovati, kar pomeni razpad evropskega monetarnega sistema. Pomeni namreč, da morebitne posledice PSPP in PEPP programa za vrednost evra, tečaje obveznic in kapitalsko ustreznost ECB lahko imajo učinke na Nemčijo, ki pa v programih sploh ne sodeluje. Nemčija se znajde v politično nevzdržnem položaju.

Bine Kordež

Uvod

V aktualnih razmerah, ko države skoraj tekmujejo med seboj, katera bo ponudila večji paket pomoči svojemu gospodarstvu in prebivalstvu, se marsikdo sprašuje, od kod kar naenkrat toliko denarja. Kje so sedaj omejitve o katerih smo se pogovarjali še pred nekaj meseci in ko je vsakih deseti milijonov (v Sloveniji) ali deset milijard (na nivoju EU) predstavljal velik problem, kršitev sprejetih zavez in skoraj razpad javnih financ? Seveda so sedaj razmere drugačne in ni dvoma, da je potrebno ukrepati – a navedene dileme vseeno terjajo odgovor.

Država je v teh razmerah nedvomno edini subjekt, ki lahko vsaj delno nadomesti izpad gospodarske aktivnosti, da ne bo prišlo dolgoročno do še večjega izpada in upada blaginje prebivalstva. Drži tudi, da so ravno trenutne potrebe nekakšen dokaz in potrditev pravilnosti politike, da je potrebno varčevati v dobrih letih, da imamo potem več prostora za ukrepanje v zahtevnejših razmerah. Vseeno pa trenutni paketi pomoči, ki se denimo v Nemčiji približujejo skoraj petini (20 %) letnega BDP kažejo, da je bilo strašenje o skorajšnjem razpadu javnih financ zaradi kakih manjših izdatkov države pred tem, precej pretirano.

Nadaljujte z branjem→

Če koga zanima – včerajšnji večerni intervju na RTV Slovenija s Ksenijo Horvat.

Čas je za gospodarski program za obdobje po 1. juniju. Ne glede na to, ali bo prišlo do padca sedanje vlade in do predčasnih volitev ter kasnejšega oblikovanja vladne koalicije ali pa bo ta vladna koalicija zdržala še eno leto kuhanja v svojem lastnem soku, je potrebno oblikovati ekonomsko-politično alternativo. Treba je oblikovati resen alternativni gospodarski program, okrog katerega bo mogoče najti konsenz znotraj zmerne politične sredine ter se poenotiti o ključnih programskih ciljih za izhod iz recesije in za razvojni preboj v naslednjem gospodarskem ciklu. Program služi tako poenotenju okrog ključnih razvojnih ciljev ter mehanizmih za njihovo doseganje ter hkrati tudi pritisku na sedanjo koalicijo, da bo izvajala konsistentne ekonomske politike, dokler bo še na oblasti.

Ključna programska izhodišča so po mojem naslednja (10 izhodišč je vzeto iz programa, objavljenem v februarju letos):

1. Ukrepi za spodbujanje domačega povpraševanje za izhod iz recesije,
2. Ustanovitev Infrastrukturnega sklada za financiranje ključnih infrastrukturnih projektov,
3. Ustanovitev Demografskega sklada za dolgoročno stabilnost pokojninskega sistema,
4. Preoblikovanje dela DUTB v Nepremičninsko-stanovanjski sklad,
5. Ustanovitev Tehnološko-razvojne agencije in Tehnološkega sklada za spodbujanje tehnološkega razvoja in prestrukturiranje gospodarstva,
6. Nadgraditev Podnebnega sklada za financiranje energetskega prehoda in doseganje podnebnih ciljev,
7. Zdravstvena reforma za povečanje učinkovitosti zdravstvenega sistema,
8. Zakonska podlaga za oblikovanje in financiranje učinkovitega sistema dolgotrajne oskrbe,
9. Prenos dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno, z elementi solidarnosti,
10. Dopolnitve davčnega sistema in drugih podsistemov v smeri povečanja spodbud za aktivnost in večje pravičnosti,
11. Preučitev uvedbe temeljnega (državljanskega) dohodka,
12. Sprememba fiskalnega pravila (za obdobje po recesiji).

Poenotenje glede zgornjih programskih ciljev na politični sredini najbrž ni težko, saj vse stranke govorijo o njih. Hudič seveda leži v detajlih, vendar se je tudi o njih mogoče v tem vmesnem obdobju uskladiti in najti skupne imenovalce, zapisane v nekaj alinejah. Sploh, ker bo bodoča koalicija nujno sestavljena iz programsko sorodnih strank na politični sredini.

Pred štirimi leti sem pisal o Fatalni ljubezni ekonomistov do diktatorjev. Tekst je seveda še vedno več kot aktualen. Dodajam le droben komentar. Tudi ta korona kriza je pokazala dvoje. Prvič, da so se države, ki so bolj avtokratske in države, ki so se odločile za bolj drastične ukrepe, načeloma in na prvi pogled izkazale kot bolj učinkovite v boju proti pandemiji. Kar vzbuja svojevrstno privlačnost do bolj neliberalnih načinov vladanja. In drugič, da avtokracije s fašističnimi nagnjenji kot luč fatalno privlačijo libertarce in libertarne ekonomiste. Poglejte si denimo ključne ekonomiste (ob nekaj mrčesa, ki leti na vsako oblastno luč), ki so se (po polomu sodelovanja v obdobju 2005-2008) odločili ponovno sodelovati z Janševim režimom leta 2012 in 2020.

Zakaj? Gre za absolutno preferiranje učinkovitosti diktature nad nižjo učinkovitostjo formalne demokracije, gre za absolutno preferiranje zmage trga in “svobodne ekonomske izbire” nad tem, da ljudje tovrstne “svobode” na volitvah nikakor ne želijo prostovoljno izbrati. In ob tej absolutni preferenci moralni pomisleki libertarcev nad oktroiranjem te “svobodne ekonomske izbire” povsem izginejo. So nepomembni. Fašizem je zanje manjše zlo. Kajti samo fašisti lahko uveljavijo to “svobodno ekonomsko izbiro”. Ki je, kot sem pisal na drugem mestu, svobodna izbira le za premožne.

Nekoliko daljši razmislek je spodaj.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kot lahko razberemo v medijih, se bomo ponovno pogovarjali o tem, ali naj bodo trgovine ob nedeljah odprte ali ne. Levica je napovedala vložitev zakonskega predloga o zaprtju trgovin ob nedeljah in glede na podporo SDS lahko s precejšnjo verjetnostjo pričakujemo, da bo do tega tudi prišlo. O tem so tekle razprave že daljnega leta 2003, ko smo izvedli celo referendum. Ljudje so zaprtje večinsko podprli, a je potem vseeno prišlo do dogovora med sindikati in delodajalsko stranjo za boljše plačilo nedeljskega dela in trgovine so ostale odprte.

Takrat sem se kot direktor Merkurja zavzemal za zaprtje, vendar nisem uspel prepričati direktorjev ostalih večjih trgovcev (Mercator, Spar, Tuš, Lesnina), tako da so trgovine ostale odprte. Kljub temu sem avgusta 2003 v Delu objavil članek v katerem sem predstavil nekaj svojih pogledov. Ker je članek aktualen tudi po skoraj dvajsetih letih, ga objavljam v originalni obliki, brez popravkov.

Nadaljujte z branjem→