Kitajska že dolgo ni več samo svetovna tovarna (skoraj vsega, kar dnevno uporabljamo), pač pa vse bolj glavni center pobude globalnega razvoja. S svojimi razvojnimi pobudami je Kitajska nadomestila izostanek ravojnih iniciativ, ki so jih nekoč predstavljale Svetovna banka (in regionalne razvojne banke) in GATT oziroma Svertovna trgovinska organizacija (WTO) z zniževanjem trgovinskih ovir med članicami.

Po Shanghai Cooperation Organisation (SCO) iz leta 2001, ki sta ga inicirali Kitajska in Rusija in ki povezuje 80 % evrazijskih držav in po BRICS iz leta 2009, ki z enakimi cilji gospodarskega povezuje največje države “globalnega juga”, je Kitajska lansirala vsaj dve globalni razvojni iniciativi. Prva je Belt & Road Initiative (BRI) – strategija razvoja globalne infrastrukture, ki jo je kitajska vlada sprejela leta 2013 za naložbe v več kot 150 državah in mednarodnih organizacijah. BRI je sestavljen iz šestih kopenskih koridorjev, povezanih s cestno, železniško, energetsko in digitalno infrastrukturo, ter pomorske svilene ceste, povezane z razvojem pristanišč. Druga je Forum on China Africa Cooperation (FOCAC) iz leta 2000, katere ministrska konferenca prav zdaj poteka v Pekingu. Rezultat vsakega srečanja je triletni akcijski načrt in kitajska obljuba posojil, nepovratnih sredstev in izvoznih kreditov za infrastrukturne projekte.

V Pekingu so se na tej konferenci zbrali predstavniki vseh 54 afriških držav. Glavna novica je, da je kitajska vlada enostransko odpravila carine za uvoz iz afriških držav. Glede na to, da je trgovinska menjava med Kitasko in afriškimi državami zelo neuravnotežena v korist Kitajske, ta kitajska poteza pomeni dodatne koncesije afriškim državam v zameno za stabilni trg za kitajska podjetja in za kitajske investicije. Afriške države pa so dobile potencial za povečanje izvoza surovin in energentov ter kmetijskih izdelkov ter financiranje pomembnih infrastrukturnih projektov.

Kitajska vlada je ocenila, da odprava carinskih ovir ne bo bistveno prizadela domačih kitajskih proizvajalcev in da pridobi več s stabilnim trgom za kitajske industrijske izdelke.

Ključno v tej zgodbi je, da je Kitajska povsem prevzela globalno razvojno iniciativo, ker so se ZDA in Evropa zaradi lastnih težav s konkurenčnostjo in razvojno sklerozo povsem pasivizirale ter se zapletle v zaščito dosedanjega položaja. Morda se FOCAC komu zdi zgolj muha enodnevnica, nepomembna distrakcija, tako kot se je zdel BRI pred 11 leti ali kot se je zdel BRICS. Toda v zadnjih dveh desetletjih je s to pobudo Kitajska postala glavni trgovinski partner afriških držav ter glavni financer njihovih infrastrukturnih projektov. Gre za dolgoročno globalno prestrukturiranje trgovinskih, investicijskih in finančnih tokov ter prestrukturiranje gospodarske in geopolitične moči v smeri proti Evraziji in globalnemu jugu, katerega konture in učinki se pokažejo šele čez desetletje ali dve.

Kitajska s temi pobudami postaja globalni hegemon brez enega samega izstreljenega strela ali nasilne kolonizacije. Kitajska s temi globalnimi razvojnimi iniciativami vešče orkestrira trasiranje svojega bodočega dominantnega gospodarskega in geopolitičnega položaja v svetu, kar sedanje razvite države v svoji letargiji in spuščanjem v napačne bitke zgolj nemo opazujejo. Toda s to pasivnostjo in dezorientacijo trasirajo svoj lastni zaton.

Odgovor na kitajski prevzem globalne razvojne pobude ni v besni zaščiti obstoječega položaja, torej v protekcionizmu ali v spuščanju v vojne (Ukrajina) ali iniciranju umetnih konfliktov (Tajvan, Filipini), kar ZDA z asistenco Evrope sedaj počnejo, pač pa natanko v tem, kar počne Kitajska. V iniciranju podobne razvojne pobude, ki bo koristna za obe strani. Tako kot je bila multilateralna liberalizacija svetovne trgovine.

Toda zdi se, da na zahodu pomena tega razvojnega momenta nihče več ne razume.

With pomp and splendour, China has welcomed more than 50 Africans leaders to Beijing this week for a summit to strengthen ties at a time of increasing political and economic turmoil around the world.

“It appeals to their vanities,” Macharia Munene, a Kenya-based professor of international relations tells the BBC, referring to the red carpet welcome – spiced up with entertainment by dancers in colourful costumes – that the leaders received.

The optics were carefully choreographed to make the leaders feel that it is a meeting of equals.

…

As Prof Munene puts it, China’s aim is to show African leaders that “we are in the same boat, we are all victims of Western imperialism”.

…

Over the last two decades, China’s diplomacy has paid off. Out of all the countries in the world, it has risen to become Africa’s largest trading partner.

Data from the International Monetary Fund (IMF) shows that a fifth of Africa’s exports go to China, the bulk of which includes metals, mineral products and fuel. The exports have quadrupled in US dollar terms since 2001.

For African countries, China is also the “single largest source of imports” of manufactured goods and machinery, according to the IMF.

But the balance of trade, in most cases, favours China massively.

This is something Mr Ramaphosa sought to address in his bilateral meeting with President Xi.

“We would like to narrow the trade deficit and address the structure of our trade,” South Africa’s president said.

A joint communique issued afterwards said that “China showed it was willing to uplift job creation, citing recruitment conferences for Chinese enterprises to promote local employment in South Africa”.

Kenya, on the other hand, is seeking more credit, despite a heavy debt burden that gobbles up nearly two thirds of its annual revenue and which recently triggered street protests after the government sought to introduce new taxes to fund the budget deficit.

Mr Ruto hopes to secure funding for various infrastructure projects, including the completion of the Standard Gauge Railway (SGR) to connect Kenya’s coast to neighbouring Uganda, the building of roads and dams, the establishment of a pharmaceutical park and a technology-driven transport system for the capital, Nairobi.

…

As a major bilateral lender to many African countries, China has often come under scrutiny for its deals, particularly in recent years when several African countries, including Ghana, Zambia and Ethiopia, experienced debt distress.

Debt sustainability is at the centre of discussions at every major forum on Chinese and African relations, and it is likely to be the case at the latest summit as well, Mr Frimpong says.

The debt crisis is a reminder that foreign powers are motivated by their own interests – and African states need to improve their economies and finances in order to reduce their reliance on them.

Vir: BBC

Ta proizraelska histerija v zahodnih državah je neverjetna. Vsakršna kritika ravnanja Izraela ali eksplicitne omembe izraelskega masakra v Gazi je cenzurirana. Vsi medijski zapisi o zločinskem ravnanju Izraela nad palestinskim civilnim prebivalstvom so moderirani in naslovi člankov nevtralizirani do mere, da izraelske krivde ni mogoče prepoznati. Tisoči otroci umirajo v bombnih napadih napadih z neidentificiranim storilcem, stotine otrok umre s strelom v glavo s strani neidentificiranega storilca. Vse šole, bolnišnice, mošeje … so razstreljene brez identificiranega storilca. Stotine humanitarnih delavcev in novinarjev je bilo ubitih med opravljanjem službe s strani neidentificiranega storilca. Nikjer v naslovu se ne pojavi, da je šlo za izraelsko bombo ali izraelsko kroglo. Vsak javni protest v zahodnih državah proti neuhumanu ravnanju Izraela in njegovemu kršenju mednarodnega humanitarnega prava, je prepovedan. Palestinske rute so prepovedane na javnih mestih. Na “strateške” politične dogodke tipa Blejski forum brez kančka sramu kot govorce vabijo nekdanje izraelske politike in agente, ki so bili odgovorni za prejšnji masaker nad Palestinci iz leta 2008.

Po represivnmem utišanju protestov na ameriških kampusih se je represija zdaj preselila na evropske univerze. Spodaj je primer francoske ministrice za izobraževanje, ki je zahtevala sankcije proti profesorju na univerzi, ki je študentom navajal dejstva glede izraelskega ravnanja v Gazi. Dve uri po ministričinem tvitu je univerza profesorja suspendirala.

Čemu ta proizraelska histerija? Česa za hudiča se tako bojijo? Ali bolje – koga za hudiča se tako bojijo? Ta histerija, ta cenzura in ta represija je hujša kot vsi naši spomini na čase komunizma. Vračamo se v čase orweljanskega totalitarizma.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

* Izvorno objavljeno 4.6.2024

Poglejmo še TEŠ, ki danes še vedno zagotavlja približno petino potrebno elektrike v Sloveniji, podobno kot NEK. TEŠ je  v zavesti skoraj vsakega Slovenca razumljen kot najbolj zgrešena, koruptivna in sporna naložba v zgodovini in pisati o njem kako drugače je skoraj narodno izdajstvo. A vseeno nekaj konkretnih številk iz malo drugačnega zornega kota.

V zadnjih mesecih beremo odmevne članke, kako bomo imeli s termoelektrarno tudi 2 milijardi eur izgube. Ter tudi predloge, da bi TEŠ zaradi predrage proizvodnje in ekološke škode zaprli že čez dve leti in ne šele leta 2033, kot je trenutno še načrtovano. Ne bi se spuščali v razpravo ali je bila odločitev za to naložbo ustrezna, niti kaj vse je bilo pri njeni izvedbi narobe, ker je to stvar drugih postopkov. Kot umen gospodar pa se moramo danes, ne glede na zgodovino, odločati, kakšna opcija je najbolj optimalno. Pri tem pa predvsem pogledati razlike med stroški nadaljevanja obratovanja in stroški, ki jih bomo imeli tudi če TEŠ predčasno zapremo in prenehamo z odkopom premoga.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

* Izvorno objavljeno 22.1.2019

Pisanje o bloku 6 Termoelektrarne Šoštanj je pravzaprav dokaj hvaležna tema. Gre za enega izmed štirih, petih najbolj razvpitih in spornih projektov v samostojni Sloveniji, kjer ne moreš zgrešiti, če napišeš kaj negativnega. Avtocestni križ, bančna luknja s kasnejšo sanacijo bank, TEŠ 6, Patria in drugi tir so vsekakor zaznamovali medijsko in politično sceno zadnjih dvajset let – čeprav po finančni teži za Slovenijo niso bili niti slučajno tako pomembni, kaj šele usodni. Na življenje povprečnega Slovenca pač ne vpliva prav veliko ali je javni dolg 32 ali 29 milijard evrov. Vem, da takšen uvod takoj zbudi pomisleke ter zavračanja, a bojim se, da je s čisto finančnega vidika temu res tako.

Investicija v TEŠ 6, kot na kratko poimenujemo naložbo v šesti blok te termoelektrarne, upravičeno odpira veliko vprašanj ter pušča še več nepojasnjenih dilem. Tematika je tako obsežna in zahtevna, da do jasnih odgovorov najbrž nikoli ne bomo prišli. Tudi to pisanje kakih pojasnil seveda ne prinaša, predvsem glede na vse aktivnosti, preiskave in poročila, ki potekajo. Ob spremljanju raznih debat, pa se mi za dodatni pogled vseeno zdi smiselno pokazati dva zanimiva grafikona.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj zanimivih misli Shen Yija, profesorja medanrodnih odnosov na unverzi V Fudanu, o ameriški navidezni veličini in prosjačenju Kitajske.

Sullivan arrived and stepped off the plane with no red carpet, only a clearly marked red line on the ground. Even if there’s no carpet now, he doesn’t mind; he still came. Last time, when Blinken visited Shanghai, he was left on his own, but he didn’t mind. Why? Because he doesn’t have the stature to act that way, nor does he have the leverage to make so many demands. Everyone is discussing matters pragmatically—regardless of China’s attitude, they still have to sit down and talk seriously. This marks a subtle shift in the dynamics.

…

Today’s United States feels as though it’s caught between a state of semi-autism and half-dreaming, with a worldview that seems to say, “I don’t care what you think, only what I think.” As for everything else? Just BACK OFF. Dealing with the U.S. today inevitably leads to a profound sense of helplessness and frustration.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo dobili podatke o precejšnjem umirjanju gospodarske aktivnosti v letošnjem prvem polletju, ki upravičeno zaskrbljujejo. Istočasno pa pravzaprav še vedno nimamo dokončnih podatkov o gospodarski rasti v preteklem letu. Le-te objavi SURS praviloma konec avgusta in lani smo šele takrat izvedeli, da je bila gospodarska rast v 2022 kar za polovico nižja kot smo bili prepričani. Letos najbrž takšnega negativnega popravka za preteklo leto ne bo in podrobnejša analiza dosegljivih podatkov kaže, da bomo letos mogoče  pričakali preje kak popravek navzgor. Da bo torej v marcu izračunana in objavljena gospodarska rast Slovenije v višini 1,6 % v letu 2023 glede na 2022 mogoče celo nekoliko višja. Ne glede na odprte dileme in dejstvo, da so podatki za leto 2023 že kar zgodovina, vseeno ni odveč oblikovati nekaj ocen gospodarskih gibanj v preteklosti.

Z ocenami gospodarskih rezultatov je sicer vedno težava. Ob vsej množici podatkov vedno lahko izberemo ter poudarimo predvsem tiste številke in primerjave, ki nam potrjujejo našo izhodiščno tezo o gospodarskih gibanjih. Če bi vseeno pogledali ves nabor različnih rezultatov in poskusili sestaviti neko povprečno oceno, se ne bi mogli strinjati z ocenami, da so naši gospodarski dosežki slabi. Vseeno pa velja tudi, da se z doseženim ne moremo pretirano hvaliti. Neka splošna ocena bi lahko bila, da so bili lani naši gospodarski dosežki solidni, glede rasti boljši od povprečja EU, a pričakovani upoštevaje doseženo stopnjo razvitosti. Po rasti se tako uvrščamo nekje okoli desetega mesta med evropskimi državami. Glede na višino BDP v primerjavi s povprečjem vseh držav EU pa smo seveda še vedno spodaj, po kupni moči na 91 % povprečja in še dolgo, dolgo bo trajalo, da ulovimo EU po tem kazalcu.

Nadaljujte z branjem→

Italijansko industrijo je uničil evro (nezmožnost devalvacije lire za spodbuditev konkurenčnosti in kasnejša politika varčevanja zaradi fiskalnega pravila). Nemško energetsko intenzivno industrijo pa so načele visoke cene elektrike zaradi zelenega prehoda, nato energetski šok zaradi eksplozije cen plina po začetku vojne v Ukrajini, tradicionalno industrijo pa uničuje kitajski šok zaradi večje inovativnosti in cenovne konkurenčnosti.