Ker je te cifre (4.5 % BDP dodatnih investicij na leto !) v praksi nemogoče doseči in glede na nezmožnost dogovora o skupnem financiranju (evro obveznice), glede na fiskalno pravilo ter glede na nezmožnost dogovora o prioritetnih sektorjih in odpravi regulacije državne pomoči (dovoljenje, da neka država z večjo finančno sposobnostjo subvencionira in s tem koncentrira bodoče tehnološke blue chipe in posledično gospodarsko moč), se gospodarskemu in socialnemu zatonu Evrope ni mogoče izogniti.

Seveda si lahko delamo utvare, da temu ni tako, da bomo nekako dosegli nek dogovor, da še imamo čas itd. Toda dejstva so kruta. Prvič, Evropa je zamudila tehnološki razvoj glede na Kitajsko vsaj za 15 let in danes zanjo nezaustavljivo zaostaja na vseh kritičnih tehnoloških področjih (od umetne inteligence, prek kvantnih računalnikov, čipov, do baterij). Za ZDA pa vsaj za 10 let. In drugič, Evropa nima implementacijske kapacitete za hitro in odločno reagiranje ter implementranje še tako dobrih programov. Kitajska je sposobna z enim centralnim ukrepom podjetja (s subvencijami in olajšavami) hitro usmeriti v investicije v nek sektor. Tudi ZDA so z Inflation Reduction Act (IRA), ki je v bistvu program subvencioniranja itehnološke ndustrializacije, pokazale, da so sposobne v enem letu in z enim centralnim ukrepom hitro usmeriti podjetja, da investirajo v željene sektorje (ciljni datum dokončanja investicij se sicer odmika, vendar so se investicije začele). EU te implementacijske sposobnosti zaradi konfederativne narave nima. Posamezne članice EU bi imele več tovrstne sposobnosti, če bi bile samostojne (če ne bi bile članice EU), toda – kot izpostavlja Draghijevo poročilo – prav članstvo v EU zaradi hiperregulacije posameznim članicam omejuje hitro in odločno ukrepanje v smeri spodbujanja tehnološkega preboja in tehnološke re-industrializacije.

We are doomed. Zato Draghijevo poročilo ne bo nič spremenilo. Šlo bo v zgodovino kot še en evropski dokument (po Sapirjevem poročilu, Lizbonski agendi, Evropi 2020, Strategiji pametne specializacije, Načrtu za okrevanje in odpornost), ki bodisi ni bil implementiran oziroma ni prinesel sprememb na tehnološkem in gospodarskem področju.

Poltična narativa vodilnih politikov v EU državah in v Evropski komisiji glede Kitajske se je povsem spremenila. Od spudbujanja sodelovanja pred enim desetletjem do sedanje narative, da “Evropa ima kitajski problem“. Da ima Evropa problem z neuravnoteženo trgovinsko menjavo in neenakimi konkurenčnimi pogoji.

“Europe has a China problem.”

These are not words you would have heard from a budding EU trade commissioner a decade ago, when cutting juicy deals with booming economies like China was the top line of the job description.

But in 2024, this might be the kind of rhetoric needed if you want to be handed the keys to the EU’s directorate of trade for the next five years.

“China is challenging us in such a fundamental way that it would be naive to deny that Europe has a China problem. Just read the reports of the Dutch intelligence agencies,” said Wopke Hoekstra, the ex-Dutch foreign minister, in a stump speech for a China-facing portfolio in the next European Commission.

The current climate commissioner went on to blame China for “derailing our economy”, in the sort of language it would be hard to imagine coming from Valdis Dombrovskis, the taciturn Latvian incumbent.

“That is unacceptable. We aim not to sever ties with China. But we will have to restore the balance. Equal rules for both parties, plain and simple. To achieve this, we will no longer just talk, but we also have to act, if competition continues to be unfair,” Hoekstra said.

Vir: SMCP

Nadaljujte z branjem→

Še ocena iz Bloomberga. Poudarja Draghijevo poanto, da če se EU ne bo ustrezno reformirala za tehnološki vzpon in re-industrializacijo, je ogrožena ne samo evropska konkurenčnost, pač pa evropski model blaginje:

In his long-awaited report on European Union competitiveness, Draghi urged the bloc to develop its advanced technologies, create a plan to meet its climate targets and boost defense and security of critical raw materials, labeling the task “an existential challenge.”

Draghi said that Europe will need to boost investment by about 5 percentage points of the bloc’s GDP — a level not seen in more than 50 years — in order to transform its economy so that it can remain competitive. He warned that EU economic growth was “persistently slower” than in the US, calling into question the bloc’s ability to digitalize and decarbonize the economy quickly enough to be able to rival its competitors to the east and west.

“For the first time since the Cold War we must genuinely fear for our self-preservation,” Draghi told reporters in Brussels Monday. “And the reason for a unified response has never been so compelling and I am confident that in our unity we will find the strength to reform.”

Nadaljujte z branjem→

S 3-mesečnim odlogom je bilo danes končno objavljeno poročilo Maria Draghija o evropski konkurenčnosti. Draghijevo poročilo bi prvotno sicer moralo biti objavljeno junija letos. Vendar so ga zaradi brzinskega postopka formiranja vodstva nove Evropske komisije (zaradi presenečenj na evropskih volitvah in morebitne ogroženosti dosedanje in nove predsednice Evropske komisije s strani Maria Draghija) prestavili na jesen. No, zdaj, ko si je stara – nova predsednica EK zagotovila še en mandat in je Draghi potencialno več ne ogroža, se lahko soočimo z resnimi izzivi prihodnosti evropskega gospodarstva in morda celo obstanka same EU. Spodaj je ena hitra splošna ocena s strani enega komentatorja, moja ocena dokumenta (k temu, kar sem pisal že aprila) sledi kasneje. Velikih pozitivnih presenečenj glede na mojo oceno tedanjega Draghijevega povzetka poročila iz aprila sicer ne vidim.

Bodite pa pozorni v spodnjem komentarju na dve stvari. Prvič na Draghijev predlog “varnih sredstev” (beri: evro obveznic), s katerimi bi financirali program re-industrializacije Evrope. Komentator se je obregnil ob to, vendar iz načelnih razlogov (ali je projekt re-industrializacije res tak pomemben skupen projekt in ali res ne obstajajo drugi finančni viri). Jaz večji problem vidim v tem, da bo v EU predvsem zaradi Nemčije težko dobiti soglasje o “mutualizaciji skupnega dolga”, torej da bi posamezne države prevzele breme povečanega skupnega dolga zaradi tega programa.

In drugič, že sam komentator omenja, da bo v sedanji strukturi EU (Sveta EU) težko dobiti soglasje za tak program. Jaz menim, da bo še težje ta program v takšni disfunkcionalni “evropski družini” tudi implementirati. Ampak več o tem kasneje.

Nadaljujte z branjem→

Donald Trump se prodaja kot predsedniški kandidat, ki je za mir. Predsednik, ki ni začel nobene vojne in predsedniški kandidat, ki naj bi takoj končal vojno v Ukrajini. Dejstva so sicer nekoliko drugačna. Spodaj je dober komentar Richarda Wrighta na to temo, ki pokaže, da se Trump kot predsednik glede konfliktnosti v mednarodnih odnosih in vojaškega angažmaja ni bistveno razlikoval od ostalih dveh ameriških predsednikov v zadnjem desetletju in pol (Obama, Biden). Ni končal nobene podedovane vojne (Afganistan, Jemen, Sirija), še več vojakov je poslal v Afganistan, podpiral je Saudsko Arabijo v vojni z jemenskimi Hutiji, pošiljal orožje v Ukrajino. Začel je s trgovinsko in tehnološko (Huawei) vojno s Kitajsko, izzival Iran z umorom iranskega pogajalca, generala Soleimanija, podpiral Izrael proti Palestincem (kontroverzni prenos ameriške ambasade v Jeruzalem). In danes Trump poziva Izrael, da naj čimprej “dokonča posel v Gazi” in grozi Iranu.

Lahko da se motim, toda glede na videno in napovedano vidim Trumpa kot morebitnega predsednika, ki sicer res utegne (1) hitro končati vojno v Ukrajini (z odtegnitvijo pomoči Ukrajini), vendar (2) hkrati dovoliti in aktivno pomagati Izraelu, da zradira Gazo in zavzame Zahodni breg in v zgodovino pošlje možnost Palestinske države ter (3) hkrati začeti vojno z Iranom. Toda vojna v Ukrajini se bo “po naravni poti” končala najkasneje naslednje leto, ker bo Ukrajini zmanjkalo vojakov, zahodnim državam pa apetita po financiranju vojne. Kar pomeni, da s Trumpom svet bolj malo pridobi, izgubimo pa možnost miru na Bližnjem vzhodu z oblikovanjem Palestinske države v skladu s “predlogom dveh držav” ter potencialno dobimo ogromen vojni epicenter v Iranu in okolici.

Torej, kar se mene tiče in iz vidika geopolitike, se ne bi preveč navduševal nad Trumpom. Kar pa seveda ne pomeni, da bi bila Kamala Harris lahko kaj boljša na tem področju, saj sta oba ujetnika izraelskega lobija in zagovornika konflikta s Kitajsko. Te ameriške predsedniške volitve bodo težko prispevale k večji globalni stabilnosti.

Donald Trump, in an interview this week with podcaster Lex Fridman, sounded a warning: President Biden (and, not incidentally, Vice President Harris) are leading America toward World War III. Conflicts in Ukraine and the Middle East, and rising tensions in China’s neighborhood, could boil over into a global conflagration—unless, Trump said, he’s elected president in November.

This theme—that the Biden administration is responsible for starting or sustaining conflicts that a President Trump would have prevented or ended—has become the heart of Trump’s national security message on the campaign trail. He says he’ll “end the endless foreign wars” and smooth America’s foreign relations.

Trump struck a similar tone during the 2016 campaign. He declared war on the traditionally dominant warmongering wing of his party and promised to end America’s costly and energy-sapping military entanglements. Do the subsequent four years—Trump’s record as president—support his continued depiction of himself as a force for peace?

Nadaljujte z branjem→

Poglejte spodnji dokumentarec o dokumentarcu “Hannibal Directive” (Wikipedia: Israeli newspapers including Haaretz, ABC News and the UN’s Commission of Inquiry have pointed out that during the 2023 Hamas-led attack on Israel the IDF ordered the Hannibal Directive to be used. The IDF was ordered to prevent “at all costs” the abduction of Israeli civilians or soldiers, possibly leading to the death of a large number of Israeli hostages).

Urednike zahodnih medijev, enega za drugim, je lahko sram za zavestno neporočanje ali prirejeno poročanje o genocidu, ki ga Izrael pred našimi očmi izvaja nad Palestinci v Gazi. S prikrivanjem genocidnega ravnanja Izraela so sokrivi zanj. Česa jih je tako strah? Ali bolje, koga jih je tako strah? Zakaj tega strahu ne čutijo, ko poročajo o ruski agresiji nad Ukrajino? Ker smejo? Ker morajo?