Markus Reisner, častnik avstrijske vojne, že tri leta ponuja izjemno kvalitetne in dokaj objektivne analize ukrajinske vojne. Vedno se mi je zdelo zanimivo, da mu poveljstvo avstrijske vojske dopušča te analize javno objavljati.

Spodaj je zadnja analiza ukrainskega purgatorija. Bodite pozorni na zadnji del, kjer diskutira dve opciji: mirovna pogajanja ali vnaprejšnja predaja Ukrajine (preemptive capitulation). In poglejte sklep glede vloge Evrope po Jalti 2.0, ki se pravkar dogaja, v kateri Evropa ni subjekt, ampak objekt dogovora svetovnih voditeljev. Evropa ni za mizo, pač pa na mizi.

Če ste prezrli kolumno Javierja Blasa ta teden v Bloombergu, je spodaj nekaj odlomkov. Blas je malce raziskal strateške dokumente in ugotovil, da Ukrajina sploh nima tega silnega bogastva nahajališč mineralov redke zemlje, ki jih je Zelenski letos ponudil Bidnu za nadaljevanje vojaške pomoči in ki jih zdaj želi Trump rezervirati za ameriška podjetja. Ukrajina nima niti plina in nafte za svoje potrebe. Tudi če bi Ukrajina po nekem čudežu imela 20 % svetovnih zalog redke zemlje, bi to pomenilo okrog 3 milijarde dolarjev letnih prihodkov oziroma ZDA bi prišle do željenih 500 milijard dolarjev v zameno za zaščito Ukrajine v 166 letih.

Torej Zelenski je ponujal nekaj, česar efektivno nima in Trump zahteva to nekaj, česar Ukrajina nima.

What Ukraine has is scorched earth; what it doesn’t have is rare earths. Surprisingly, many people — not least, US President Donald Trump — seem convinced the country has a rich mineral endowment. It’s a folly.

It’s not the first time that Washington has gotten its geology wrong in a war zone. Back in 2010, the US announced it had discovered $1 trillion of untapped mineral deposits in Afghanistan, including some crucial for electric-car batteries, like lithium. The Pentagon went as far as describing Afghanistan as “the Saudi Arabia of lithium.”

All very important stuff, the kind of geo-economic shock that redraws the global political map. But it was, as many said then, and as everyone knows now, a complete fantasy. The same applies to Ukraine’s alleged riches.

Ukraine Doesn’t Have Rare Earths

Despite the talk about its huge potential, Ukraine isn’t known to hold any reserves of the main rare earths elements sought after by Donald Trump.

If the focus in Afghanistan was largely copper and lithium, key to the electrification of everything, the spotlight in Ukraine is on rare earths, a collection of 17 elements that high school chemistry students would remember for their tongue-twisting names. The list includes the likes of praseodymium, dysprosium and promethium.

Nadaljujte z branjem→

Jeffrey Sachs je druga oseba, ki jo cenim zaradi intelekta in intelektualne poštenosti. Že pred vojno in zadnja tri leta vojne v Ukrajini konsistentno navaja zgodovinska dejstva in razlaga, zakaj in kako je prišlo do vojne v Ukrajini.

Spodaj je najprej njegova kronologija zgodovinskih dejstev, ki je vodila do vojne v Ukrajini (vključno z njegovim klicem v Belo hišo decembra 2021 in zagotavljanjem Bele hiše, da Ukrajina ne bo sprejeta v Nato ter da bo Bela hiša kljub temu provocirala Rusijo z (navidezno) odprtimi vrati za ukrajino, ne glede na posledice), …

… nato pa še nedavni govor Sachsa v evropskem parlamentu, kjer je dodatno pojasnil ta klic z Jackom Sullivanom decembra 2021, iz katerega je Sachs ugotovil, da ZDA forsirajo vojno glede stvari, s katero sploh ne mislijo resno (sprejem Ukrajine v Nato).

Nadaljujte z branjem→

Cenim ljudi z intelektom in intelektualno poštenostjo. Ljudi, ki znajo objektivno pretehtati dejstva in izluščiti bistvo. Tudi če ne gre v prid njihovim vrednotam in prepričanjem. In tudi če gre kontra splošnemu prepričanju. In ne maram ljudi, ki se prodajajo kot intelektualci, čeprav zgolj prodajajo ideologijo, preoblečeno v “kvazi analize” in začinjene s “kredibilnostjo” lastne blagovne znamke. Zelo malo je pravih intelektualcev. In John Mearsheimer je eden izmed njih. Spodaj je njegovo predavanje iz septembra 2015, leto in pol po Majdanu, glede konflikta v Ukrajini.

Pred enim desetletjem je bilo jasno, kako se bo končalo za Ukrajino, če bo sledila ameriškim interesom in se zapletla v vojno z Rusijo. Eno so ameriške snubitvene obljube, nekaj povsem drugega je realnost bojevanja proti največji jedrski sili in nekaj tretjega je potem račun, ki ga izstavijo Američani za “nekaj, česar niso mogli zagotoviti”. Absolutno perverzno in nemoralno je

Poskušajte premisliti zadnjih 11 let (od Majdana naprej), kaj je Ukrajina z insceniranim pučem dobila in kakšno ceno je doslej plačala in kakšno ceno bo plačevala od tukaj do večnosti za ameriško zaščito. Bilanca je globoko negativna. In ta bes Ukrajincev se bo preusmeril proti tistim, ki so Ukrajino spravili v to mizerijo.

Če so mediji še slavili velik “Ne” Zelenskega Trumpu na njegov prvi, brutalno izsiljevalski predlog Ukrajini (z dne 14.2.) za nadaljevanje ameriške podpore…

… pa očitno hrabrost in odločnost Zelenskega nista trajala dolgo. Trumpov javni stampedo osebno proti Zelenskemu in obisk ameriškega odposlanca Keitha Kelogga ta teden v Kijevu sta spremenila mnenje ukrajinskega vodstva, ki je nenadoma izrazilo interes za kooperativno sodelovanje. Včerajšnji New York Times objavlja novo verzijo ameriškega predloga Ukrajini (z dne 21.2.), ki je praktično identičen prvemu. Le da je še dodana eksplicitna cifra 500 milijard dolarjev, kolikor naj bi stala ameriška zaščita Ukrajine po koncu vojne.

Avtorja članka v NY Timesu ne razumeta bistva tega ameriškega predloga sporazuma. Ta ameriško-ukrajinski sporazum je treba razumeti kot “posel stoletja”, in sicer v smislu, da si ukrajinsko vodstvo s tem kupuje ameriške varnostne garancije. Kajti Američani bodo poskrbeli (tudi vojaško, če bo treba) za zaščito svojih gospodarskih interesov v Ukrajini. In cena za to je polovica vseh prihodkov od izkoriščanja ukrajinskih naravnih virov oziroma najmanj 500 milijard dolarjev.

Razumen človek bi se seveda vprašal, zakaj bi bilo ukrajinsko vodstvo pripravljeno plačati takšno absurdno visoko ceno za ameriško zaščito. Odgovor je preprost: ker ukrajinsko vodstvo boljše ponudbe ni dobilo in je ne more dobiti. Nova Trumpova administracija je ukrajinskemu vodstvu v prvem koraku povedala, da Ukrajini ne namerava dati nobenih varnostnih zagotovil (bodisi v obliki članstva v Natu bodisi v obliki ameriških sil v Ukrajini). Evropa pa takšnih varnostnih garancij ne more dati in tudi če bi jih dala, jih nima s čim zagotavljati, kar sta zelo boleče pokazala oba impotentna sestanka najmočnejših držav EU ta teden v Parizu. Zelenski in njegov krog so se tako pač očitno odločili za edini realistični predlog “zaščite”, ki so ga dobili.

Ukrajinski sprejem ameriškega brutalnega izsiljevalskega predloga spominja na sprejem mafijske zaščite s strani lastnikov gostinskih lokalov. Ker ne morejo računati na zaščito policije, pač morajo sprejeti zaščito mafije pred mafijo samo.

Če se vrnemo 3 leta ali 10 let nazaj, takrat Ukrajina ni potrebovala varnostnih garancij oziroma zaščite pred Rusijo. Potrebuje pa jo (menda) po koncu te vojne, ker so ZDA poskrbele s sprovociranjem te vojne, da bo Ukrajina (oziroma njen preostanek) potrebovala ameriško zaščito v nedogled in jo tudi primerno drago plačevala. Če razmislite, gre za genialno, čeprav skrajno barabinsko, ameriško potezo.

Na ukrajinskih tablicah bo tako v bodoče lahko pisalo: “Insured by mafia, pardon, USA“.

Nadaljujte z branjem→

Prejšnji teden sem na eni okrogli mizi o prihodnosti socialne države v organizaciji Socialdemokratov šokiral prisotne z izjavo, da vrnitev Janše ni samo nevarnost, pač pa nezaustavljivo dejstvo. Kaj drugega lahko pričakuje koalicija, ki je ubila 15 % industrije zaradi nepomoči energetsko intenzivnim podjetjem, davčno ubila samostojne podjetnike, povečala omrežnino na elektriko, želela prepovedati peči na drva in električne bojlerje in ki želi v letu pred volitvami uvesti davek na nepremičnine?

Volilci so izjemno občutljivi na svoj ekonomski in družbeni položaj. Izjemno so občutljivi na povišano inflacijo in višje davke, ki zajedajo v njihove dohodke. In občutljivi so na povečane kulturno heterogene migracije, ki jih razumejo kot napad tako na svoj ekonomski položaj kot na svoje tradicionalne kulturne vrednote. Glede učinka inflacije na volilne sentimente so to nedavno izkusili ameriški demokrati, sledila jim bo nemška mavrična koalicija, ki ima ob inflaciji in visokih cenah elektrike problem še z migranti.

Toda poglejmo učinek davkov na volilne sentimente. Ahrens je v pregledni meta študiji različnih raziskav iz leta 2024 pokazal, da volivci ponavadi kaznujejo stranke, ki pred volitvami zvišajo davke. Vendar pa je učinek odvisen od vrste davka in načina, kako je bila reforma izvedena. Kot kaže meta analiza Fuesta (2024), neposredni davki, kot so dohodnina in davek na premoženje, sprožijo močan negativen odziv volivcev, medtem ko je zvišanje DDV pogosto lažje sprejeto, saj vpliva na širši spekter ljudi in ni neposredno povezano s plačilnimi listami.

Nadaljujte z branjem→

Res je boleče opazovati to stupidnost vladajoče evropske politične elite, ki se je tako  zelo ujela v prejšnjo verzijo ameriške ideološke narative, da iz tistega filma ne zmore izstopiti. Kot v Kusturičinem legendarnem Undergroundu.

Hej Macron et consortes, vojne je konec, pridite ven iz podzemlja!

Macron reaching again new depths of strategic stupidity, telling Trump that “you can’t be weak in front of Putin, it’s not in your interests. Otherwise how can you then be credible against China if you’re weak against Putin.”

Basically the same theme as a few days ago when he told Trump on CNN that “your first problem is China, you should focus on the first problem.”

Why is this so stupid? Because it shows that Macron hasn’t understood that the world has changed, he’s still in that old paradigm of a Cold War style ideological confrontation between the West and a China-Russia bloc.

Which is stunning after what happened these past few days: what more proof does he need to understand that there is NO Western ideological bloc, that we’re in a multipolar world now? And that in the current context the last thing he should do is antagonize China, since it’s pretty much the only major player with whom Europe could collaborate to have leverage against the United States.

As Singaporean diplomat Kishore Mahbubani recently wrote in a brilliant Foreign Policy article (https://foreignpolicy.com/2025/02/18/europe-eu-nato-us-russia-ukraine/), fundamentally the only reason for the downturn in EU-China relations is because “the Europeans foolishly believed that a slavish loyalty to American geopolitical priorities would lead to rich geopolitical dividends for them.” Why remain faithful to these American geopolitical priorities when doing so has led Europeans to be “kicked in the face.”? It makes just about zero sense.

Vir: Arnaud Bertrand via X

Nova ameriška administracija je vzela resno vojaško doktrino glede strategije izčrpavanja, po kateri dolgoročno zmaga država z večjim številom prebivalstva. Toda v Ukrajini ima Rusija tudi prednost v orožju, ki je zahodne države ne morejo v doglednem času izničiti. Če ima Rusija absolutno prednost v zraku (letala in napredne nadzvočne rakete), če lahko ruska industrija v treh mesecih proizvede toliko tankov in v dveh mesecih toliko granat in raket, kot vse zahodne države skupaj v enem letu (to so zahodne vojaške ocene), potem je ob izpraznjenih ameriških in evropskih vojaških skladiščih situacija glede nadaljevanja vojne v Ukrajini kristalno jasna. Tudi ljudem, ki so plačani za to, da ne razumejo. No, novi ameriški podpredsednik J.D. Vance je slednjim nalil čistega vina, brez olepševanja (spodaj).

Tudi najbolj zakrknjena ideologija in propaganda ne moreta dolgo časa prekrivati trdih dejstev, da so se načrtovalci te proxy vojne v Ukrajini ušteli v predpostavkah. In to katastrofalno ušteli. Namesto, da bi Rusijo oslabili, so jo iz pepela znova povzdignili med tri globalne velesile. Strateška napaka par excellence.

____________

This is moralistic garbage, which is unfortunately the rhetorical currency of the globalists because they have nothing else to say.

For three years, President Trump and I have made two simple arguments: first, the war wouldn’t have started if President Trump was in office; second, that neither Europe, nor the Biden administration, nor the Ukrainians had any pathway to victory. This was true three years ago, it was true two years ago, it was true last year, and it is true today.

And for three years, the concerns of people who were obviously right were ignored. What is Niall’s actual plan for Ukraine? Another aid package? Is he aware of the reality on the ground, of the numerical advantage of the Russians, of the depleted stock of the Europeans or their even more depleted industrial base?

Instead, he quotes from a book about George HW Bush from a different historical period and a different conflict. That’s another currency of these people: reliance on irrelevant history. 

President Trump is dealing with reality, which means dealing with facts. And here are some facts:

Number one, while our Western European allies’ security has benefitted greatly from the generosity of the United States, they pursue domestic policies (on migration and censorship) that offend the sensibilities of most Americans and defense policies that assume continued over-reliance.

Number two, Russians have a massive numerical advantage in manpower and weapons in Ukraine, and that advantage will persist regardless of further Western aid packages. Again, the aid is *currently* flowing.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Kot je že zapisal Jože na blogu, pogajanja o končanju vojne v Ukrajini zgolj med ZDA in Rusijo jasno potrjujejo, da gre v bistvu za konflikt med tema dvema državama. Ti dve državi sta vojno začeli in jo bosta s sporazumom verjetno tudi končali. Na žalost pa se je ta vojna odvijala na plečih Ukrajine, ki je utrpela ogromne človeške in materialne izgube, hkrati pa je močno posredno škodo utrpela tudi Evropa oziroma Evropska unija.

Čeprav lahko v uradni politiki EU in večini medijev že tri leta beremo zgolj o ruskem sovražniku in agresorju, ki ga je treba zaustaviti, da ne bi zavzel celotne Evrope, se je težko znebiti občutka, da gre za vojno, s katero so ZDA s premišljeno politiko zanetile razkol v povezovanju Evrope in Rusije. Povezava teh dveh entitet, ki sta si precej komplementarni, bi lahko predstavljala pomembno protiutež ameriški prevladi. S to vojno in razvojem dogodkov pa je bil ta cilj dosežen.

Američani so pragmatični in danes na Rusijo že gledajo kot na partnerja, saj v svoji trenutni obliki predstavlja idealno okolje za rast ameriške ekonomije in ne ogroža strateških interesov ZDA – še posebej, če se preveč ne poveže s Kitajsko, kar je najverjetneje v ozadju večje prizanesljivosti ZDA do Rusije.

Nadaljujte z branjem→

Marc Champion je sicer jastreb, vendar je v komentarju v Bloombergu podobno kot jaz ocenil rusko – ameriške pogovore na najvišji diplomatski ravni ta torek v Rijadu. Sestanek obeh diplomacij ni bil namenjen reševanju ukrajinske vojne, pač pa širšemu dogovoru med Rusijo in ZDA, v katerem je Ukrajina le fragment. Drugače rečeno, obe diplomaciji sta sklepali velik posel, v katerem je Ukrajina zgolj eden izmed ameriških jokerjev za sklenitev posla. Drugi joker, bistveno večji, je sprostitev sankcij proti Rusiji. Američane zanima, da ameriška podjetja dobijo nazaj zaseženo premoženje v Rusiji (v vrednosti okrog 300 milijard dolarjev) in da pridejo do deležev pri izkoriščanju ruskih energetskih in surovinskih virov. In v ta namen je Trump pripravljen sprostiti sankcije. V Ukrajini pa je Rusija itak že dosegla svoje, potrebno je le še zapečatiti stanje na terenu in Ukrajini izbiti iluzije o članstvu v Natu. In v znak dobre volje je Trump zaustavil pošiljanje orožja v Ukrajino, Zelenskega pa obtožil, da je samodržec. Pri čemer ga je prej izzval z nespodobno ponudbo (podpisom brutalnega dogovora o ameriški eksluzivni pravici izkoriščanja polovice ukrajinskih naravnih virov), ki je Zelenski ni mogel podpisati.

Ali ta ameriško-ruski “posel” zadostuje minimalnim standardom pravičnosti in morale, je seveda drugo vprašanje. Velesil te “malenkosti” niso nikoli zanimale.

_____________

We need to reimagine Donald Trump’s approach to ending Russia’s war in Ukraine by turning that proposition on its head. What he’s negotiating is a reset with Russia, making Kyiv and its future just the most valuable card that the US president has in his hand to trade.

Viewed from this perspective, there’s no reason to be shocked by the fact that Ukraine and Europe were absent at Tuesday’s high-level meeting between Putin and Trump administration officials, for this was about the relationship between America and Russia, not Ukraine. Nor by the otherwise disgraceful way in which Trump is now trying to tar Ukrainian President Volodymyr Zelenskiy as the obstacle to a settlement.

It also begins to make more sense that the master of “the art of the deal” would have begun — rather than ended — his campaign with phone calls to President Vladimir Putin, and promptly concede to most of Moscow’s Ukraine demands, before talks on the war have even begun. Those concessions already run from “no” to Ukraine joining NATO or getting its occupied territory back, to a call for wartime elections to get rid of Zelenskiy — a first step in the Kremlin’s demand for Kyiv’s so-called “denazification.”

Nadaljujte z branjem→