Ker je “mir lahko bolj nevaren kot nadaljevanje vojne” (danska premierka Mette Frederiksen)

V nedeljo sem pisal o Trumpovem predlogu “posla” z ukrajinskim vodstvom (“Partnerski” sporazum med ZDA in Ukrajino v vrednosti 500 milijard $) kot o daleč najboljšem predlogu, ki ga Ukrajina lahko dobi. Vendar vidim, da večina ljudi še vedno ne razume razsežnosti tega “partnerskega sporazuma”. S tem sporazumom je ukrajinsko vodstvo kupilo varnostne garancije, ki jih je želelo dobiti.

Vsi varnostne garancije Ukrajini interpretirajo kot njeno članstvo v Natu, ali kot prisotnost ameriških sil v Ukrajini ali kot možnost aktivacije člena 5 sporazuma Nato za morebitne mirovne čete evropskih sil v Ukrajini. Trumpova administracija je zavrnila vse tri opcije, s čimer je trasirala za ukrajinsko vodstvo edino možno izbiro, to je potrditev “partnerskega sporazuma” z ZDA. S sporazumom, s katerim bodo ameriška podjetja dobila pravice do 50 % prihodkov iz izkoriščanja ukrajinskih naravnih virov in njihove infrastrukture, je ukrajinsko vodstvo kupilo varnostne garancije. Kajti ameriška administracija bo – tako diplomatsko kot tudi z vojsko, če bo treba – varovala premoženje in interese ameriških podjetij na ozemlju Ukrajine pred Rusijo (in seveda pred hiperkoruptivno ukrajinsko kliko).

Če smo realistični, so to edine in s tem najboljše varnostne garancije, ki jih je Ukrajina v dani situaciji lahko dobila.

Nadaljujte z branjem→

Dogovor med ameriškim in ruskim predsednikom, iniciran v njunem telefonskem pogovoru in razdelan v sestanku obeh delegacij na najvišji ravni v Rijadu prejšnji teden, dobiva vse bolj konkretne obrise. Trumpov del posla se je po prvih poročanjih nanašal na vrnitev premoženja ameriških podjetij v Rusiji (v vrednosti okrog 330 milijard dolarjev) in na vrnitev ameriških deležev v nekaterih ruskih plinskih projektih. Nove informacije pa kažejo, da utegne biti “posel” med Trumpom in Putinom bistveno širši. Nekateri špekulirajo o tem, da je v igri tudi ameriški odkup evropskih podjetij po diskontni ceni in odkup podjetja Severni tok od evropskih lastnikov. Najnovejše informacije pa kažejo, da sta se Trump in Putin pogovarjala tudi o lastniških vlaganjih v ruska podjetja za predelavo surovin (aluminij) in nahajališča mineralov redke zemlje. Kot vrhunec sarkazma je Putin včeraj javno ponudil Američanom, da vlagajo v podjetja za izkoriščanje surovin in redke zemlje tudi v “novih, zgodovinsko ruskih ozemljih”, s čimer je imel v mislih aneksirane štiri ukrajinske regije.

Vse to se seveda sliši kot absolutno nemoralno trgovanje dveh velesil na račun usode Ukrajine. In tudi je. Toda moraliziranje ne pomaga kaj preveč pri trgovanju velesil, gre za “hard power”, ki ga imajo velesile. Pomaga pa, če razumemo miselnost voditeljev velesil. Putin je včeraj zanikal, da Trump deluje emocionalno in opisal, da njegovo ravnanje temelji na “hladni kalkulaciji in racionalnem pristopu k situaciji“.

In Trumpova kalkulacija je izjemno velika, če seštejete vse fragmente:

• “Partnerski” sporazum z Ukrajino v vrednosti 500 milijard $,
• vrnitev premoženja ameriških korporacij v Rusiji v vrednosti 330 milijard $,
• vložki v ruska surovinska podjetja v dolgoročnem izplenu kakšnih 200 milijard $,
• morebitni odkup premoženja evropskih korporacij v Rusiji po diskontni ceni (nominalna vrednost je bila ocenjena na 230 milijard evrov),
• morebiten odkup podjetja Severni tok, ki ima vsaj sto-milijardni potencial.

Če seštejete vse skupaj, pridete na cifro, ki nominalno presega 1,000 milijard $. Torej Trump si obeta, da ameriški subjekti pridobijo za več kot 1,000 milijard $ koristi za dosedanji “vložek” v ukrajinsko vojno, ki je znašal okrog 170 milijard $. To je zanj izvrsten Posel. To lahko ameriški javnosti predstavi kot “Sanjski posel” za Ameriko. Vse, kar bo zanj “žrtvoval”, so ukrajinska ozemlja in ponos prejšnjega predsednika Bidna in neokonzervativnega lobija, ki so forsirali to vojno. Si lahko Američani zamislijo še kak boljši deal glede Ukrajine? In to potem, ko so izgubili tisto prvotno vojno, v kateri bi naj oslabili Rusijo in dosegli zamenjavo ruske oblasti. Boljši posel za ameriške kšeftarje si je težko zamisliti.

Pustimo ob strani, da Ukrajina sploh nima teh silnih nahajališč mineralov redke zemlje ali da je precej ameriških podjetij za vedno izgubilo svoje premoženje ali da so jih nadomestila domača ruska ali ameriška podjetja… Trump se bo še vedno lahko hvalil, da je sklenil sanjski posel za Ameriko: 1,000 milijard $ izplena za 170 milijard $ vložka. 5-kratni donos!

Na drugi strani bodo evropski “voditelji”, no, leteči cirkus Monty Python pod vodstvom Ursule, ostali z dolgimi nosovi. “Vložili” so podobno vsoto v Ukrajino, zanjo ne bodo ničesar dobili (Ukrajinci jim dolgov ne morejo plačati, nimajo s čim). Nasprotno, evropska podjetja bodo ostala brez svojega premoženja, države EU bodo morale plačati 500 milijard evrov za obnovo Ukrajine in morale bodo plačevati za namestitev svojih “mirovnih enot” v Ukrajini. In če bodo evropske države želele ruski plin, ker brez njega preprosto ne morejo, bodo morale zanj plačevati tržno ceno.

Evropski politiki so ob koncu te vojne izpadli kot popolni idioti. In s pretekom let bodo izpadli kot še  večji idioti.

Aja, bili so moralni do konca. Želeli so nadaljevati moralno vojno proti zli Rusiji do zadnjega Ukrajinca. Kajti “mir je bolj nevaren od nadaljevanja vojne” (kot je dejala danska premierka).

Nadaljujte z branjem→

Včerajšnji obisk peščice evropskih voditeljev v Kijevu spominja na spodnjo legendarno sceno iz filma Monty Pythonov “Life of Brian”, v kateri peščica voditeljev Judejske Ljudske Fronte pride prebrat deklaracijo o podpori križanemu mučeniku Brianu:

Spodaj je dober komentar v Naked capitalism o izidu nemških volitev in o novem norem evropskem načrtu o 700 milijardah evrov, ki naj bi jih – po napovedi nemške zunanje ministrice v odhodu – EU države na podlagi skupne zadolžitve namenile za vojaško pomoč Ukrajini. Načrt je nor. Prvič, ker bi to pomenilo, da bi članice EU morale del svojega proračuna odtegniti (1) domačim izdatkom za socialne zadeve, (2) vlaganjem v družbeno in prometno infrastrukturo in/ali (3) vlaganjem v razvoj. Po poročilu Maria Draghija bi morale države EU namenjati letno okrog 800 milijard evrov za gospodarsko in tehnološko prestrukturiranje, sicer bo Evropa še pospešila tehnološko zaostajanje za Kitajsko in ZDA. No, očitno bo orožje za Ukrajino imelo prednost pred razvojem. 

In drugič, teh 700 milijard evrov ne bo opazno pospešilo gospodarske rasti v Evropi, (1) ker je multiplikator vlaganj v obrambne namene manjši od 1 (izdatki za pokojnine imajo multiplikator okrog 1.4, izdatki za infrastrukturo pa blizu 2) in (2) ker Evropa 78 % orožja za lastne potrebe uvozi, od tega 63 % iz ZDA (kot izhaja iz poročila Maria Draghija). Z drugimi besedami, države EU so tik pred tem, da se odločijo s 700 milijardami evrov stimulirati ameriško in izraelsko vojaško industrijo. Norost brez primere.

Očitno je razum izgubil domovinsko pravico v EU. Na drugi strani imamo ameriškega predsednika, ki ga imajo evropski voditelji za norega. Toda Trump je (ob že uveljavljenem ukrepu prenehanja vojaške pomoči Ukrajini) napovedal zmanjšanje vojaških izdatkov za polovico in da bo v to prepričal preostali dve velesili – Kitajsko in Rusijo.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je dobra kronologija dogodkov, ki so vodili do začetka vojne v Ukrajini. Napisal jo je Leonid Ragozin, novinar iz Latvije, ki je pisal za The Guardian, BBC, Al Jazeero itd. Splača se prebrati, ker pomaga razumeti, kdaj in zakaj je prišlo do preobrata v politiki Zelenskega glede mirne rešitve državljanske vojne v Donbasu in kakšna je bila vloga Trumpa in Bidna pri tem ter zakaj je Trump glede Ukrajine mirovnik. Vse stvari, ki se zgodijo, imajo zelo dolg rep.

(Drugje v slovenskih medijih tega seveda ne boste zasledili. Z razlogom)

____________

Last month, Donald Trump told Fox News host Sean Hannity that the war in Ukraine “would never have started” if he’d been president. At first blush, this seemed like a classic Trumpian boast—yet another off-hand exaggeration from the mind that brought us statements like “I alone can fix it” and “nobody’s ever done a better job than I’m doing as president.” But, in this case, Trump may well be right. A close examination of the events leading up to the Ukraine war suggests that the conflict would have been avoided if Trump had defeated Joe Biden in the 2020 election.

Trump pursued plenty of tough policies toward Moscow during his first term, including the imposition of new sanctions and expulsion of a number of Russian diplomats, but he also acted as a restraint on the hawkishness of Washington’s security establishment. Such moderation ceased under Trump’s successor. As soon as Joe Biden moved into the White House, Washington adopted a far more confrontational stance toward Russia. Kyiv followed suit. This was a fateful pivot, one that has received too little attention in stories of the conflict. By insisting on a policy of high-handed intransigence, Biden and the hawks in Washington led millions of people into disaster.

In April 2019, during the third year of Trump’s first presidency, Ukrainians elected Volodymyr Zelensky as their new president. The former comedian had no background in government, but he ran on a clear and popular promise: to end a grinding, low-intensity war in eastern Ukraine. That war had begun in 2014 after Russia annexed Crimea, and pro-Russian separatists—backed by Moscow—seized control of parts of eastern Ukraine. Unlike his predecessor, Petro Poroshenko, a favorite of the Washington foreign policy establishment, Zelensky presented himself as a peacemaker and pragmatist. He promised to respect the rights of Ukraine’s Russian-speaking population (of which he was part) and pledged to negotiate directly with Moscow to bring about an end to the fighting.

For his first year and a half in office, Zelensky acted on those promises. In July of 2019, he spoke to Russian President Vladimir Putin on the phone and pushed for negotiations with European mediation. The two men also discussed a potential exchange of prisoners. In December 2019, Zelensky met with Putin in Paris, and the two agreed to negotiate a comprehensive ceasefire. By March of 2020, Zelensky was so optimistic about reaching a settlement that he told the Guardian he would end the conflict by December of that year.

Nadaljujte z branjem→

This should be absolutely common sense, and failing to do so would be a strategic mistake of the highest order by Europe.

There’s a fascinating parallel to be made between the current geopolitical situation and that of China’s “Six Fallen States” story during the Warring States period.

Su Xun, a famous scholar of the Northern Song Dynasty, wrote about it: https://codeforces.com/blog/entry/101547

This was a time when several Chinese states – in fact all 6 of them, hence the name “6 fallen states” – fell to Qin, another state which as a consequence managed to unify China for the first time under the Qin dynasty about 2,300 years ago (which is where the name “China” comes from, incidentally).

How did Qin achieve this? Interestingly not so much through military defeat as through a policy of appeasement by the other states – where they progressively ceded territory for what they thought was “buying peace”. To quote Su Xun, “giving lands to Qin to gain peace [was] just like carrying firewood to put out a fire, the fire will go on as long as the firewood is being supplied”. Su Xun also noted that the six states were “overwhelmed by their enemy’s bluster” – a psychological tactic that led them to hand over resources, simultaneously weakening themselves while strengthening Qin.

These six states, despite their collective strength which far exceeded that of Qin, were gradually consumed by their own strategic myopia: some tried to buy security through submission, others aligned with the aggressor against their natural allies, while the rest fought alone and fell one by one.

In this instance China and European countries together are obviously natural allies as none of them would – theoretically – want their sovereignty to be challenged by the US. Neither wants stuff like trade wars, ceding territory (like Greenland for Europe), digital colonization, etc. So it would make perfect sense for them to maintain independent relations and sometimes work jointly to pressure the US when their interests align. If they work together, there’s very little Trump can do to intimidate them, as they make up more than double of the US’s GDP.

Nadaljujte z branjem→

David Goldman v Asia Times:

“Betrayed!,” shouts the headline in Der Spiegel, Germany’s top left-wing news outlet.

“Trump’s embrace of Putin is a Molotov-Ribbentrop crisis for Europe,” declares Ambrose Evans-Pritchard in the London Daily Telegraph.

The putatively pro-Trump New York Post devoted its Feb. 21 front page to an extended screed against the US president by neocon wordsmith Douglas Murray.

From the howling in the war camp, you’d think it was the end of the world. But it’s not the end of the world: It’s just the end of them. Nothing fails like failure, and the twenty-year campaign to launch regime change in Russia from Ukraine failed miserably, as the Russian Federation built more weapons than the whole of NATO combined. Relentless Russian gains hollowed out the Ukraine Army.

The war party’s only hope is to blame their failure on Trump, and to spin out the conflict until it becomes a permanent state of war. 

Trump has offered a grand design for a global builddown of armaments that would allow the United States to cut its defense budget in half and avert an eventual American debt crisis. That would leave the permanent national security establishment in Washington, Brussels, and London irrelevant and unemployed. The establishment won’t go down without a fight.

Nadaljujte z branjem→

Ne spreminja se le liga prvakov, temveč tudi okolje, v katerem posluje Uefa, v katerem se igra liga prvakov in v katerem navsezadnje živimo. Dogajajo se geopolitične spremembe, vsako leto je mogoče zaznati tektonske kapitalske premike. Kdo v tem kontekstu pridobiva in kdo izgublja – katera celina ali blok?

Vsekakor izgublja Evropa (resda ne v nogometu), ki jo duši drastična regulacija. Ob tem mi ne moremo biti v vojni z vsemi in ne moremo pridigati celemu svetu, kako mora biti nekaj urejeno, saj so dejstva drugačna. Z novim predsednikom ZDA smo dobili še nekoga, ki razmišlja o uvedbi carin, kar bo še poslabšalo konkurenčnost evropskega gospodarstva, ne vidim nobene moči evropske politike. Ne vidim niti enotnosti. Evropa bo na žalost še izgubljala, in to po lastni krivdi.

Kaj bi morali spremeniti?

Morali bi se poenotiti, ne vem pa, ali je to mogoče. Morali bi se odpreti in trga ne bi smeli tako močno regulirati. Nihče, niti Kitajska, ne bi smel biti – in ni – naš sovražnik, vse bi morali obravnavati kot partnerje. Pridigamo drugim, kako bi se morali obnašati, obenem pa imamo sami problem prav s tem.

…

Morda smo zašli na področje vsiljene politične korektnosti. Imajo ljudje tega dovolj in pričakujejo predvsem praktične rešitve oziroma preproste odgovore?

Vsi imamo dovolj politične korektnosti. Pri nas, v zahodnem svetu, svobode govora ni več. Ne moreš več povedati, kaj si misliš. Na eni strani so desni populisti, ki imajo preprosto retoriko – migranti vam jemljejo službe in se ukvarjajo s kriminalom, zaradi propagande LGBT družin ne bo več, uničili vam bodo otroke in tako naprej. To je tako poenostavljena populistična retorika, da jo lahko razume vsakdo. Na drugi strani je skoraj vsa zahodna mainstream politika (ta politika ni ne leva ne desna) in večina mainstream medijev, ki nagovarjajo ljudi z intelektualno-arogantne višine.

Nadaljujte z branjem→

Kaj se zgodi, če izpade elektro omrežje? V celotni državi, celotni Evropi. Zaradi kibernetskega napada na operacijske sisteme elektroenergetskega sistema. To je tema romana Marca Elsberga z naslovom Blackout (2012). Pred leti mi jo je podaril prijatelj iz IT panoge. Na začetku je tema in mraz. Ne delajo telefoni in internet. Ni pitne vode, ker ne delujejo vodne črpalke. Ne delujejo bencinske črpalke. Po enem dnevu se začne kvariti hrana v zmrzovalnikih in hladilnikih. Trgovine so zaprte, ker ni dostave. Drugi dan se začne ropanje trgovin. Ko zmanjka dizla za agregate, se zaprejo bolnišnice. Ljudje na intenzivni negi umirajo. Tretji dan je splošni kaos. Začne se vojna za hrano.

Če niste brali romana Marca Elsberga, je na HBO miniserija v šestih delih.