Botrstvo: Pomagajte Mihi in Anžetu

Kako se življenje v sekundi za zmeraj spremeni, zagotovo vesta bratca Miha in Anže. Neko nedeljo pred dvema letoma, ko bi morali na nedeljski izlet, je njuna mama, do takrat popolnoma zdrava triintridesetletnica, pred Mihovimi očmi nenadoma izgubila zavest. In ni bila nikoli več takšna, kot sta jo poznala, opisuje usodo svoje družina njun oče: “Počila ji je žilica v glavi. Bilo je zelo hudo, nekaj časa nismo vedeli, ali bo sploh preživela. Preživela je, a so poškodbe tako hude, da moramo zanjo skrbeti vsi. Ne sme ostati brez nadzora, kar je zelo naporno, sploh pa za otroke.” Nadaljujte z branjem

Botrstvo: Dragi Božiček, hrano nam prinesi

Imela sva tudi že črn scenarij, seveda, ker je nad nami toliko težkih stvari. Že socialna stiska je tako huda, potem pa je prišla še bolezen, to je tako težko, da včasih misliš, da boš stopil čez rob: ne maraš biti več tukaj, nočeš obstajati, ampak konec koncev mislim, da sva dolžna vztrajati z njimi, dokler ne bodo samostojni. To je tako boleče, da se ti včasih res stemni, ne vidiš ničesar več pred sabo, rešuje naju le še velika ljubezen do otrok, samo zato še vztrajava,” je iskrena mama štirih odraščajočih otrok, rojenih v časih, ko se je zdelo vse mogoče, če si le bil priden in pošten in si hotel delati. Nadaljujte z branjem

Botrstvo: Tilen živi brez vode

“Dobro mi gre, zelo dobro, same petke imam, še nobene štirice ni bilo,” je s svojim šolskim uspehom zadovoljen devetletni odličnjak Tilen, ki ga poleg šole zanima veliko stvari, tehnika, ples, šport – dejavnosti, zanj vse bolj nedosegljive: “Ja, na tehniški krožek sem se že vpisal, pa nisem mogel hoditi, ker bi potem zamudil avtobus.” Šolski avtobus namreč pelje domov tiste šolarje, ki nimajo kosila, in ker Tilnova mama kosila ne more več plačevati, Tilen ne more ostati v podaljšanem bivanju:“Če bi imel kosilo, bi lahko hodil na vse, najraje pa na nogomet in košarko.” Nadaljujte z branjem

Botrstvo: Marka pošljem h komu na obisk, da bo vsaj jedel

Nimam več kosila v šoli, ker starši nimajo dovolj denarja. Bilo mi je zelo hudo, ko tistega dne nisem smel več z njimi. Vsi drugi so jedli, jaz pa nisem,” premaga jok tihega 12-letnega sedmošolca Marka, ki ga tudi po prihodu iz šole doma kosilo ne čaka zmeraj: “Ne vsakič. Lačen sem velikokrat … velikokrat ni večerje in grem lačen spat.” Šolska malica, manjši in večinoma hladen obrok, je zato včasih zanj prava odrešitev: “Komaj čakam, da dobim malico, ker že prejšnji dan nisem jedel ne kosila ne večerje in …” Markove solze postanejo močnejše od besed. Nadaljujte z branjem

Botrstvo: Mati štirih: “Kmalu ne bomo mogli več živeti”

Če nam bodo res še nižali socialne transferje, če bo šlo tako naprej, preprosto ne bomo mogli več živeti. Šole nam ne morejo več pomagati, saj vloge za subvencijo prehrane ne oddajamo več na šolah, pač pa na centu za socialno delo. Tam pravijo, da je to sistem in če presežeš zakonsko določen cenzus, ga pač presežeš. Tega ne morem razumeti: če jaz kot brezposelna  samohranilka s štirimi otroki, od tega ima eden hudo cerebralno paralizo, zgolj s socialno pomočjo, v najemniškem stanovanju presegam ta cenzus , kdo ga potem sploh dosega? Kdo je lahko sploh še pod mano, če sem jaz povsem na dnu? Ali je kdo sploh upravičen do te subvencije? Nadaljujte z branjem

Botrstvo: Lina, Tanja in Nejc pred sošolci skrivajo revščino

”Pri nogometu ostali sošolci lahko gredo na tekmovanja, jaz pa ne. Zelo težko mi je, samo gledam lahko. Tudi kosila nimam, drugi ga pa imajo. Lačen sem,  zelo. Sošolci me sprašujejo, zakaj ga nimam, pa jim ne odgovorim, samo stran grem, žalostno je to,” tako sicer zelo redkobesedni petnajstletni Nejc na kratko pove svojo vsakodnevno stisko, ker mu brezposelna mama, ki je zbolela za rakom, tega ne more plačati: “Za en  odstotek presegamo cenzus za subvencioniranje prehrane. Ne razumem,  kaj se dogaja, tudi, ko smo imeli višje dohodke, smo bili upravičeni do subvencije. Zdaj pa ne.Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: