“State of the union” govor predsednice evropske komisije je pričakovano temeljil na napačni analizi stanja, da bi se razvil v krepitev vojne proti namišljenemu notranjemu in zunanjemu sovražniku in končal v fantazijah bodočih uspehov. Takšne pompozne, vendar vsebinsko prazne govore imajo običajno voditelji avtoritarnih držav – ustvarijo krizo, da lahko nato podpihujejo sentiment strahu pred zunanjim in notranjim sovražnikom, podanikom pa namesto kruha ponujajo fantazije bodočih uspehov.

Zadnja 4 leta vladavine von der Leynove so bila dizaster. Morda v borbi za vsakdanji kruh na to niste pozorni, toda katastrofa se vidi šele, ko jo pogledate od zunaj. Denimo v sliki. Ursuli je v njenem mandatu od vključno leta 2019 uspelo povečati razvojno razliko za ZDA za 6.5 %, za Kitajsko pa za 21 %. BDP evro območja od leta 2022 praktično stagnira, ameriški raste po istem trendu kot prej, kitajski pa je še pospešil rast. Vsi s(m)o imeli Covid krizo, vsi s(m)o imeli energetsko krizo in inflacijo, toda Ursuli je uspelo z napačnimi odločitvami leta 2022 evropsko gospodarstvo zaustaviti. Odločila se je za samokaznovanje (sankcioniranje) evropskega gospodarstva z odpovedjo ruskemu plinu in izvozu v Rusijo, odločila se je za 4 do 5-krat dražji ameriški plin. In v sredo je napovedala, da bo s to “strategijo” samouničevanja nadaljevala.

Koliko evropskega gospodarstva bo še ostalo pri življenju, ko se bo Ursula leta 2029 poslovila?

Nadaljujte z branjem→

This is such a ridiculous take in so many ways.

First of all, his numbers are WILDLY inflated, and I do mean wildly. The French revolution, for instance, didn’t “kill 2 million people”: most historians would agree that direct deaths from the Revolution (including the Terror) were around 30,000-40,000. He’s off by a factor of 60… He is also WILDLY off for his Russia and China numbers but I won’t go there 😏

Secondly, calling Napoleon a “facist totalitarian dictator” is laughable, if only because fascism is a 20th-century ideology with racial hierarchy at its core.

Napoleon was a classical emperor – brutal at times, but no different from countless emperors before him. By this logic, every Ottoman sultan or Roman emperor was also a ‘fascist totalitarian dictator,’ which either makes the term meaningless or makes Napoleon not the first, which means his affirmation is false either way. Plus, fascism requires strong racial components which Napoleon completely lacked – he was promoting meritocracy and civil equality under the law in Europe, not ethnic supremacy.

Nadaljujte z branjem→

Ko sem prvič gledal ta film, sem si rekel, da nočem dočakati tega časa, ko je biti idiot enako biti normalen. Ko so idioti naše povprečje. Danes, 19 let kasneje, smo že v tem času, ko volimo idiote ali pa na oblast po nekih kanalih (v največjih državah in evropskih institucijah) pridejo … no, intelektualno zelo revne osebe.

In manj kot bodo rojevali inteligentni ljudje (ker pač imajo bolj pomembne hobije ali pa gredo punce raje na špricer), hitrejši bo zdrs v idiokracijo in vladavino idiotov.

Opazujte širok smeh ameriškega predsednika Busha mlajšega, ko mu ruski predsednik Putin citira odgovor Nata na dvokratno porošnjo Sovjetske zveze / Rusije za članstvo v Natu.

Mar v ZDA ne bi imeli Sovjetske zveze / Rusije bolje pod kontrolo, če bi jo imeli v Natu kot pa da jo imajo za sovražnika?

Spet odličen članek izjemnega Johna Burna Murdocha v Financial Timesu:

V zahodnih državah (predvsem pa v ZDA in Evropi) imajo ljudje, ki se identificirajo kot konservativci, skoraj toliko otrok kot so jih imeli pred desetletji. Opazen pa je drastičen upad v številu otrok predvsem med tistimi na progresivni levici. Toda ta odločitev za manj otrok (zaradi hedonizma ali zgolj ignorance) se levičarjem vrne v obliki kazni: manj kot imajo oni otrok, relativno več jih imajo konzervativci, kar posledično potiska politiko vsake naslednje generacije bolj v desno, kot bi bila sicer.

Če je levičarjem vseeno za rodnost oziroma izumiranje nacije, bi jih pa moralo stresti predvsem to slednje – da bodo obsojeni na večno vladavino konzrvativcev, ki jim bodo postopoma omejili njihove liberalne svoboščine. Politično se na dolgi rok zmaguje z več rojevanja. Škoda, da levičarji tega ne razumejo. Kot je to slikovito in žlahtno ubesedil možakar, ki nas je pred dnevi privezoval na enem otoku: “…kad više vole pse i pedere nego da rađaju djecu“. 

Bine Kordež

V zadnjih letih smo v Sloveniji zgradili precej novih kolesarskih poti. Za gradnjo smo uspeli pridobiti veliko evropskih sredstev, kar je nedvomno dalo pospešek tem naložbam. Primerjalno z Avstrijo imamo teh poti relativno malo in kot kolesarski narod je prav, da dobimo tudi več urejenih tras za kolesarjenje. Tako zaradi povečanja zanimanja za kolesarjenje kot enega najbolj zdravih športov kot tudi zaradi varnosti kolesarjev.

Za investitorje so seveda evropska sredstva nekakšen zastonj denar in zato ti dodatni finančni viri omogočijo izgradnjo poti za katere bi težje zbrali sredstva. Na nivoju države temu sicer ni tako, saj pretežni del evropskih sredstev v proračune EU najprej sami vplačamo, potem pa Bruselj ta skupna sredstva deli po državah in projektih v skladu s sprejetimi politikami in prioritetami. Gre torej v veliki meri za denar slovenskega proračuna, a s stališča investitorja pa so to pač nepovratna sredstva in zato zelo zanimiva. Odprto je edino, ali bi Slovenija ta denar lahko porabili tudi za kake druge naložbe, na primer kako novo železniško postajo, če smo malo sarkastični. Pri tem zastonj denarju se moramo vseeno zavedati, da je skupna kvota za državo določena in naša odločitev je, za katere projekte bomo ta denar porabili. In če ga za enega, ga potem ne moremo za drugega.

Nadaljujte z branjem→

Dobri dve leti po veliki poplavi, v kateri je bil poškodovan most čez Kamniško Bistrico v Viru, na mestu prejšnjega mosta še vedno stoji montažni, kot je bil postavljen nekaj dni po poškodbi prejšnjega mostu. V dveh letih se ni nič premaknilo. Predvidevam, da so vladni in občinski uradniki v zadnjih dveh letih 24/7 ur v stalnem pogonu, da pridobijo projektno dokumentacijo, investicijski načrt in gradbeno dovoljenje ter da izvedejo javni razpis za izbiro izvajalca itd. itd. itd.

No, medtem so Kitajci v stanju v 4 dneh postaviti nov most, v 8 urih zamenjati in postaviti novo železniško postajo. Skrajni čas je,da pri nas v splošnem, sploh pa za tovrstne izjemne primere, drastično poenostavimo in pohitrimo administrativne postopke. Težko me bo kdo prepričal, da sta potrebni 2 leti za pridobitev gradbenega dovoljenja in izbiro izvajalca za gradnjo identičnega nadomestnega objekta. Ali da je potrebno 8 let za umestitev v prostor stikališča za jedrsko elektrarno ali 10 let za umestitev daljnovoda. Tako globoko smo zabredli v lastno ustvarjeno administrativno luknjo, ki nas dela neučinkovite in nekonkurenčne, da sploh ne vidimo več ven iz nje.

Politiki v splošnem in večinoma niso zelo brihtne osebe. Ker če bi bile, bi bile uspešne v drugih poklicih. Je pa v politiki opazen trend “dirke proti dnu” – vedno bolj slaboumne osebe se podajajo vanjo in tam celo prosperirajo.

Primer: Angela Merkel ima doktorat (iz kemije), kar je vplivalo na to, da je, kadar je naletela na luknje v svoji razgledanosti, vsaj preverila dejstva. Spodaj je primer, ko Merklova ni vedela, da je izmed zadnjih 20 stoletij (2 tisoč letih) Kitajska bila bila kar 18 stoletij (1,800 let) največje gospodarstvo na svetu ter gospodarski in kulturni center sveta (do prve industrijske revolucije). Ko ji je kitajski predsednik Xi to povedal, je nejeverno gledala, nakar je svojega svetovalca napotila, da to preveri. In ki je to tudi potrdil (kar sicer vemo vsi, ki malce poznamo ekonomsko zgodovino sveta).

No, potem pa imamo novokomponirano političarko Kajo Kallas (ki je morala odstopiti kot premierka Estonije zaradi korupcije, zdaj pa opravlja naloge zunajepolitične predstavnice EU), ki ima take težave z razgledanostjo in inteligenco, da ji nekateri evropski poslanci očitajo, da ima možgane manjše od možganov hrčka. Pred dnevi se je ponovno izkazala s popolnim nepoznavanjem zgodovine, ko se je posmehovala zgodovinskemu dejstvu, da sta Rusija in Kitajska najbolj zaslužni državi za uničenje fašističnih sil v drugi svetovni vojni (prva je v boju proti Nemčiji izgubila 27 mio ljudi, druga pa v boju proti Japonski 20 mio ljudi). 

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko v Delu brali članek o izplačevanju otroškega dodatka. Povod so bile napovedi hrvaške vlade, da bodo v tej državi uvedli univerzalni otroški dodatek, podobno kot ga imajo tudi nekatere druge evropske države. Univerzalni otroški dodatek poenostavljeno pomeni, da je vsak otrok upravičen do dodatka ne glede na socialni status družine in se ga razume kot del družinske politike. Pri nas je izplačilo  otroškega dodatka povezano z višino dohodka v družini in je  torej del socialne politike. Nižji ko so povprečni dohodki na člana družine, do višjih otroških dodatkov je družina upravičeni. Po navedbah Dela so se ideje o uvedbi univerzalnega dodatka v preteklosti končale pri denarju. Tudi na ministrstvu za solidarno prihodnost so potrdili, da ne pripravljajo kakih zakonskih sprememb, da pa “potekajo interni razgovori znotraj strokovnih služb”.

Ob takšnih informacijah in navedb se postavlja vprašanje, ali strani odgovornih v vladnih strukturah, pa tudi drugje, nihče ne pomisli, da imamo v Sloveniji že ves čas v davčni zakonodaji uvedeno tudi olajšavo za otroke, katere učinke bi lahko umestili med pomemben del družinske politike. V skladu z določili Zakona o dohodnini lahko pri izplačilu plače starši uveljavijo olajšavo za vse otroke in si pomembno znižajo plačilo dohodnine. Za razliko od otroškega dodatka se ta prejemek na plačilni listi sicer ne vidi, ker se odraža samo v nižjem plačilu dohodnine, kot če olajšave ne bi uveljavljali, a je po višini podoben kot otroški dodatek. Predvsem pa je za to olajšavo značilno, da deluje v obratni smeri socialnih korektivov. Ta olajšava ali prejemek v obliki nižjega plačila dohodnine se namreč z višino plače povečuje – več kot nekdo zasluži (in ima otroke), do večjega popusta pri plačilu dohodnine je upravičen.

Nadaljujte z branjem→