Brad Setser je v komentarju k nedavni analizi Robina Hardinga v Financial Timesu jedrnato označil kitajski gospodarski model kot enosmeren: Kitajska svetu prodaja izdelke, v zameno pa uvaža le energijo in rude. Gre za zavestno, strateško zasnovano politiko tehnološke avtonomije, industrijske samozadostnosti in globalne izvozne dominacije. Vendar je njegov komentar, da Peking Bruslju in Berlinu “ne pušča izbire”, dvoumen. Če misli na trgovinske ovire, je povsem zgrešen.
Kitajska danes res uvaža skoraj izključno energente, surovine, hrano in majhen del vrhunske tehnologije. Vse ostalo proizvaja sama, bistveno ceneje, hitreje in bolj učinkovito od nas. Izvaža ogromne količine srednje in visoko tehnoloških izdelkov pod lastno blagovno znamko, od elektronike, zelenih tehnologij do električnih avtomobilov, in obvladuje celotne dobavne verige kritičnih materialov. Kitajska je v enem desetletju naredila strateški premik s kombinacijo spremenjene strukture proizvodnje, najbolj naprednih proizvodnih metod in boljše organizacije industrije, kar ji je omogočilo, da pospešeno izriva zahodne proizvajalce tako na domačem in globalnih trgih kot na trgih samih zahodnih držav.
You must be logged in to post a comment.