V Nemčiji je v kohortah 0 do 25 let več kot 40 % tujcev ali Nemcev z migrantskim poreklom. Čez 20 let bo v Nemčiji zanimiva situacija…

Marko Golob

Sun Tsu: Hitrost je bistvo vojne

Prah se je malo polegel in sedaj lahko z malo večjo verjetnostjo ocenjujemo dogodke v zadnjem izraelsko(ameriškem) – iranskem spopadu.

Splošno mnenje o ameriškem napadu na iranske jedrske baze, ki ga ustvarjajo propagandistični mediji (to je bolj ali manj vsi glavni) je, da je šlo za vrhunsko izvedeno visoko tehnološko vojaško operacijo. Pustimo sedaj teorije o zaigrani operaciji in dogovoru med Iranci in Američani. Zgodovina bo nekoč povedala svoje. Mi lahko le bolj ali manj ugibamo in sklepamo. Lahko pa podamo določeno tehnično oceno same vojaške operacije.

Mislim, da je ta pokazala ne toliko na tehnološko prednost ameriške strani kot na njeno tehnološko zaostajanje. V čem je problem?

Nadaljujte z branjem→

Večina analiz ekonomskih učinkov članstva v NATO je pristranska, ker ne loči učinkov članstva v NATO od učinkov članstva v EU in drugih institucionalnih vplivov, zato članstvu v Natu pripisujejo učinke ostalih vplivov (več o tem v posebnem komentarju). Raziskava Knezović & Tkalec (2025) (Defense Spending, Conflict and Economic Growth in Europe) v svoji raziskavi analizira povezavo med članstvom v NATO, oboroženimi konflikti in gospodarsko rastjo v evropskih državah v obdobju 1999–2023. Gre za eno redkih študij, ki hkrati loči učinke članstva v NATO od drugih institucionalnih vplivov, kot so članstvo v EU, regionalne krize in obrambni izdatki.

Glavni ugotovitvi študije sta, (1) da je članstvo v NATO povezano z višjimi izdatki za obrambo, vendar učinek pada z oddaljenostjo od Moskve, in (2) da članstvo v NATO nima neposrednega pozitivnega vpliva na gospodarsko rast in da se učinki se izražajo posredno – prek povečane stabilnosti in dostopa do varnostne infrastrukture.*

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović že n-tič ugotavlja, da se je EU zataknila nekje daleč nazaj v zgodovini, ko je bila še velesila in v pridiganju “vrednot”, v katere nihče ne verjame, niti sama EU, in česar ne more implemetirati. Ker je njena gospodarska in s tem politična moč v zadnjih desetletjih izpuhtela. Kar vidi ves svet, razen evropskih politikov. Evropskih politikov “nihče ne šljivi pet posto“.

Ta mentalna zataknjenost v preteklosti se kaže tudi v odnosu do Rusije, kjer se evropski politiki že tretje leto in pol junačijo, brez da bi imeli kakršnokoli realno moč. Rezultata vojne v Ukrajini ne morejo obrniti niti za milimeter. Ker nimajo s čim, razen s streljanjem odločnih govorov. Še Rusije ne morejo kaznovati. Ker nimajo s čim. Bolj kot se matrajo s sankcijami (z že 18. paketom) glede prepovedi uvoza ruskih energentov, manj uspeha imajo pri Rusiji in tem bolj s trajno povišanimi enami energije uničujejo naše gospodarstvo.To lahko počnejo samo bebci oziroma popolni norci (Po Einsteinovi definiciji norosti).

Evropski politiki so, kot smo lahko videli na nekaj primerkih, izjemno slabi v aritmetiki. Zato ne vidijo, ne samo tega, da dlje časa kot vztajajo pri sankcijah, dlje časa sebe potiskajo v stagnacijo, ampak tudi dolgoročnih učinkov te norosti.

Vem, da ne bo nič zaleglo, pa vseeno jim plastično ilustriram to njihovo norost v spodnjem grafu. EU je s sankcijami proti Rusiji sebe obsodila na stagnacijo oziroma zelo šibko rast, Rusija pa solidno raste. Z upoštevanjem leta 2022, ko je imela EU še visoko rast zaradi post-kovidnega okrevanja, je v 2022-2024 povprečna rast v evroobmočju znašala 1.4 %, v Rusiji pa 2.7%. Če izpustimo leto 2022 in vzamemo obdobje 2023 do 2025 (napoved za 2025), povprečna rast v evroobmočju znaša 0.7 %, v Rusiji pa 3.9%. Torej, ob koncu četrtega leta sankcij proti Rusiji, bo evroobmočje zraslo za 3.6 %, Rusija pa za 17.4%. Rusija bo torej v štirih letih evropskih sankcij zrasla za skoraj 14 odstotnih točk bolj kot evroobmočje. Se vam to zdi uspešna politika kaznovanja Rusije? Ali pa gre za uspešno kaznovanje samega sebe?

No, zdaj pa si predstavljajte, da bodo evropski politiki uspešni v tem, da se vojna v Ukrajini ne konča v korist Rusije “anytime soon”. Torej da bo vojna trajala 10 let in da bo EU še naprej uspešno kaznovala samo sebe s prepovedjo uvoza poceni ruskih energentov. Z drugimi besedami, predstavljajte si, da se bo sedanja mizerna povprečna rast v evroobmočju in solidna rast v Rusiji nadaljevala še šest let. Evo, zgornja slika vam kaže ta veliki evropski “uspeh” – po 10 letih vojne bi gopodarstvo evroobmočja zraslo za celih 9.4%, rusko gospodarstvo pa za 49.5%. Še bolj očitno- rusko gospodarstvo bi zraslo za 4-krat bolj! Za 4-krat! Še enkrat – za 4-krat!

Se vam to zdijo pametne politike?

Riblja čorba ima eno dobro pesem z naslovom “Za ideale ginu budale”. V drugem letniku gimnazije sem pri slovenščini napisal prosti spis z izhodiščem te pesmi. Končal sem s stavkom: “Lepo je imeti ideale, ne pa umreti zanje”. Dobil sem petico.

Si predstavljate, v kakšnem paralelnem svetu mentalne ustanove morajo živeti evropski politiki, da, prvič, verjamejo, da lahko premagajo  Rusijo v Ukrajini oziroma nasploh Rusijo vojaško premagajo in drugič, da težijo Kitajski, naj se postavi na njihovo stran v evropski politiki glede vojne v Ukrajini?! Kitajski zunanji minister Wang Yi je evropski nedonošeni predstavnici za zunanjo politiko Kaji Kallas ponovno dal diplomatsko lekcijo v realpolitičnem razumevanju sveta.

Si predstavljate, kaj bi pomenilo za Kitajsko, če bi Rusija po nekem čudežu res izgubila vojno v Ukrajini ter vojaško in gospodarsko kolapsirala? To pomeni, da bi se sprostili vojaški in finančni resursi za skupen ameriško-evropski pritisk ali celo sprovociran  napad na Kitajsko. Poraz Rusije v Ukrajini pomeni poln ameriški vojaški fokus na Kitajsko. Zato Wang Yi  pravi, da KiItajska ne more dovoliti ruskega poraza v Ukrajini.

Kako prismuknjen moraš biti, da sploh ne pomisliš na to in da greš kitajskemu zunanjemu ministru to celo predlagat?

Nadaljujte z branjem→