So bendi, ki se dobro postarajo (denimo Rolling Stones) in so bendi, ki se spremenijo v neprebavljivo neposlušljive stvore (denimo U2). Stonesi so vseh skoraj 60 let (ja, 60 let!) enaki, isti blagozvočni R’n’B, ki ti požene kri po žilah.

V četrtek, 1. aprila ob 15.00 postavljamo ekonomijo pod žaromete. Za vas smo pripravili serijo 15 minutnih vrhunskih govorov, misli in idej s področja ekonomije, ekonomske filozofije in vpliva na poslovanje in družbo.

Z vami bomo delili svoja razmišljanja, videnja, raziskovalna dognanja in nenazadnje rešitve za najbolj aktualne ekonomske probleme.

Pridružite se nam: https://www.alumnief.si/ekonomija-pod-zarometi/

Udeležba je brezplačna.

• The Absent Voices of Development Economics – Arvind Subramanian, Devesh Kapur
• Biden’s Sensible Stimulus – Jeffrey Frankel
• Čas je za ustanovitev nove Adrie – Brane Lučovnik, Jože Damijan
• The economics of falling populations – The Economist
• Fiscal austerity and the rise of the Nazis – Philipp Heimberger
• Why corporate climate pledges of ‘net-zero’ emissions should trigger a healthy dose of scepticism – Oliver Miltenberger, Matthew D. Potts

Bine Kordež

Širjenje korona virusa ostaja še naprej za ves svet precejšnja neznanka. Seveda ni nobenega dvoma, da popolna omejitev vsakršnih stikov med ljudmi širjenje zaustavi. Prav tako nedvomno drži, da samo običajna zaščitna sredstva (maske) in ohranjanje fizične razdalje med ljudmi ne zadošča in ob takšnih ukrepih se virus še vedno širi.

Načeloma bi torej države s sprejetjem prvo-navedenega ukrepa širjenje lahko zaustavile, a takšno popolno zaprtje države ima toliko stranskih negativnih učinkov, da se zanj politika in stroka odločita le v izrednih razmerah. Zaprtje namreč povzroči močan upad gospodarske aktivnosti, ki se potem odraža v negativnih posledicah revščine, socialnih stiskah do negativnih posledic na psihofizično stanje ljudi. Predvsem pa še vedno ni zagotovljeno, da po dveh, treh tednih popolnega zaprtja države virusa ne bi bilo več, saj bi kasnejše komunikacije z drugimi državami (nobena država ne more funkcionirati izolirano od ostalega sveta, posebno ne v Evropi) povzročile ponovni vnos virusa in tudi po drastičnih ukrepih bi bilo lahko stanje čez mesec dni enako.

Nadaljujte z branjem→

Vikend pred nami: Yes, Alive!

Nadaljujte z branjem→

Nekaj grafov za lažje spremljanje mojih argumentov v današnji kolumni v Dnevniku glede tega, da bi morala slovenska vlada strategijo cepljenja spremeniti v smeri prioritete cepljenja s prvim odmerkom čim večjega deleža prebivalstva ter cepljenje z drugim odmerkom zamakniti za 2 do 3 mesece, ko bo na voljo že dovolj cepiva.

Najprej: kako učinkovita je Slovenija v cepljenju prebivalcev proti Covid? Po podatkih European Centre for Disease Prevention and Control (ECDC) je Slovenija nekoliko pod povprečjem EU držav glede dosedanje precepljenosti, pri čemer zaostaja za mediano EU pri prvem odmerku (10.8% vs. 11.3%), medtem ko pri drugem odmerku odstopa navzgor (6% vs. 4.9%).

Vir: ECDC

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Evropa oziroma Evropska komisija (EK), Evropski parlament in voditelji EU so se v odgovoru na gospodarsko in družbeno škodo, ki jo je povzročila pandemija koronavirusa, sporazumeli o načrtu gospodarskega okrevanja, ki bo omogočil izhod iz krize in postavitev temeljev za sodobno in bolj trajnostno Evropo.

Jedro sporazuma tvorita Dolgoročni (sedem letni) proračun EU v znesku 1.074,3 milijard, skupaj z začasnim instrumentom za spodbujanje okrevanja NextGenerationEU, ki znaša 750 milijard (od tega 672,5 milijard ključni del z nazivom Recovery and resilience facility – RRF, v prevodu Načrt za okrevanje in odpornost – NOO), kar znaša skupaj 1.824,3 milijarde eur po tekočih cenah. Za Slovenijo to pomeni do leta 2029 okvirno 10,2 milijardi evrov, od tega za 6,6 milijard nepovratnih in 3,6 milijard povratnih sredstev. Približno polovica skupnih sredstev (in v tem okviru dve tretjini nepovratnih sredstev) se nanaša na redna sredstva iz proračuna, kjer predstavljajo večino kohezijska sredstva, druga polovica pa v obliki dodatnega svežnja za spodbujanje okrevanja po zdravstveni krizi.

Tako obsežnega paketa pomoči s strani EU Slovenija še ni nikoli prejela, zato bo pomembno, kako jih bo porabila. Od tega bo odvisen naš razvoj v naslednjih letih – ali se bomo po stopnji razvitosti priključili jedrnim državam EU, ali pa bomo dokončno zdrseli na periferijo Evrope (kar se nam dogaja v zadnjih letih). S pametno porabo teh 10 milijard bi morali nasloviti tri dolgoročne izzive, ki stojijo pred nami:

Nadaljujte z branjem→

Ideje Danija Rodrika iz univerze v Harvardu, ki je pred skoraj četrt stoletja šokiral akademske kolege in javnost s knjigo o tem, “ali je šla globalizacija predaleč?”, so danes mainstream. Danes se Rodrik ukvarja z raziskovanjem ekonomskih vzrokov za porast populizma ter z optimalnim miksom domačih in mednarodnih politik, da bi lahko ohranili globalizacijo in maksimirali koristi od nje. V spodnjem intervjuju za Financial Times je navedel nekaj vizij bodočega razvoja ter predpogojev zanj. Pravi:

• smo v kroničnem stanju pomanjkanja dobrih služb, in osnova povečanja podpore desničarskim populističnim skupinam je bilo prav izginotje dobrih delovnih mest,
• verjetno danes potrebujemo dober odmerek levičarskega populizma, da nas resnično reši zelo škodljive in navsezadnje veliko bolj strašljive desničarske verzije,
  
• usmeriti se moramo k ustvarjanju dobrih delovnih mest in morda nekoliko zmanjšati tradicionalno osredotočenost na kapitalske naložbe, globalno konkurenčnost, inovacije itd.; ker tudi, ko to vse imamo, ni nujno, da to tudi ustvarja dobra delovna mesta,
• pozabiti moramo na nevtralne sheme subvencij ali davčnih spodbud in se fokusirati na privabljanje naložb dobrih podjetij v regije v težavah, tako da investitorjem zagotovimo prilagojene storitve, ki jih najbolj potrebujejo, denimo komunalno opremljena zamljišča za njihove naložbe, infrastrukturo, vlaganje v posebne vrste znanj, zagotavljanje tehnologije, marketinško pomoč ali pomoč pri pisanju poslovnih načrtov,
• učbeniška ideja, da bo globalizacija univerzalno blagodejna, da bo ustvarila nova delovna mesta, morda spremenila strukturo delovnih mest, vendar pa ne bo poslabšala splošne stopnje zaposlenosti, se ni uresničila. Vemo, da se je struktura delovnih mest spremenila, vendar na način, ki koristi razmeroma majhnemu deležu privilegiranih, medtem ko je veliko ljudi pustila brez spodobnih dohodkov,
• treba bo iti v ožjo različico globalizacije, ki bo upoštevala razlike v institucionalnih ureditvah med državami. Kjer so te podobne, lahko vzdržujemo globlje gospodarsko povezovanje. Tam, kjer so velike, pa je treba državam dovoliti, da zaščitijo lastne tehnološke sisteme, režime socialne zaščite in trge dela. Na nekaterih področjih se bo to izrazilo v povićanih ekonomskih stroških. Denimo, ne bomo nujno imeli enega samega interneta, morda tudi ne najcenejšega ponudnika telekomunikacijske opreme, ker bomo dajali prednost nacionalni varnosti ali tehnološki integriteti.

Pred nami so drugačni časi z več ekonomskega nacionalizma in drugačnimi industrijskimi, trgovinskimi in investicijskimi politikami. Države s progresivnimi vladami, ki bodo v ospredje postavile človeka, okolje in prioriteto ustvarjanja “dobrih služb”, bodo bolj uspešne pri zagotavljanju večje blaginje, pa tudi politične stabilnosti. Lahko stavite, da bo program Demokratične alternative temeljil na tem.

Nadaljujte z branjem→

Odločitev ministrstva za izobraževanje znanost in šort (MIZŠ), da se osnovne šole izključi iz nabora izvajalcev letnega programa športa in da se torej ne morejo več potegovati za denar, ki bi jim omogočil izvedbo dodatnih športnih dejavnosti, kot je na primer plavanje, je zelo problematična iz večih vidikov. V primeru, da bodo te športne dejavnosti izvajali zasebniki, se bo že zaradi informacijske vrzeli manj otrok odločilo zanje. To pomeni, da se bodo gibalne sposobnosti učencev, ki so se v času korona krize zaradi pouka na daljavo zelo poslabšale, še dodatno poslabšale. Kar bo vplivalo celo generacijo otrok in njihove fizične sposobnosti skozi njihovo življenjsko dobo ter posledično na povečane stroške zdravstvenega sistema.

Bolj daljnosežen pa je s tem posredno povezan učinek. S tem namreč MIZŠ neposredno spodbuja zasebne ponudnike športnih storitev. Ta privatizacija izvenšolskih športnih aktivnosti, ki bodo ob osnovnem, subvencioniranem pogramu laahko zaračunavali še dodatne aktivnosti, pa pomeni, da si bo v bodoče manj učencev lahko privoščilo te storitve, zato se bodo razlike med učenci z različnimi socialnimi statusi še povečale.

Nadaljujte z branjem→