Bidenova administracija je ta teden razglasila zmago Ukrajine v vojni z Rusijo. Definirala jo je kot: »Ukrajina je ponovno zavzela več kot polovico svojega ozemlja, ki so ga zasegle ruske sile od februarja 2022. […] Še naprej jih bomo podpirali, da bodo v čim močnejšem položaju za pogajalsko mizo, ko bo čas za to.« Kakšna je cena te zmage in kdo so poraženci?

Zgornja uradna ameriška definicija ukrajinske zmage proti ruskemu agresorju je skrajno cinična. Bidenova administracija je že nekaj mesecev, najmanj od sredine junija, ko je bilo jasno, da ukrajinska ofenziva ne more uspeti, iskala primerno redefinicijo ukrajinske zmage, da bi ohranila svoj obraz in da bi se lahko umaknila iz aktivne vojaške podpore. Cinizem uradne ameriške definicije ukrajinske zmage je v tem, da bi Ukrajina ostala ozemeljsko celovita (razen Krima), če ZDA lani konec marca ukrajinskemu vodstvu ne bi preprečile podpisa mirovnega sporazuma z Rusijo, izpogajanem v Carigradu. Danes, 20 mesecev kasneje, je pod rusko okupacijo dobra šestina (18 %) ukrajinskega ozemlja (vključno s Krimom), okrog pol milijona mrtvih in ranjenih mladih mož, razrušena polovica kritične infrastrukture, za 30 % manjši BDP, osem milijonov izseljenih v zahodne države, šest milijonov izseljenih v Rusijo in osem milijonov razseljenih znotraj Ukrajine.

Nadaljujte z branjem→

Intervju z Davidom Arakhamio, vodjo poslanske skupine vladajoče ukrajinske stranke Služabniki ljudstva in članom ukrajinske delegacije v pogajanjih z Rusijo februarja in marca 2022:

“Russia has agreed to almost all of our peace proposals, says Ukrainian negotiator” (The Telegraph, 2. april 2022)

Mirovni sporazum je bil parafiran, nato pa je v Kijev priletel Boris Johnson in rekel, da naj bo vojna:

Ob objavi rekordnega števila prijavljenih na podnebno konferenco v Dubaju COP28 sem si zastavil logično vprašanje, koliko bo to dodatno prispevalo k emisijam toplogrednih vplivov:

Odgovor je v spodnjem grafu. Ob enaki emisijski intenzivnosti kot v primeru podnebne konference COP26 v Glasgowu (2021) bo COP28 konferenca v Dubaju prispevala za dodatnih 182 milijonov ton CO2 v ozračje. Res bi bilo zanimivo videti ali vsi ti pogovori v živo prispevajo k neto zmanjšanju ali neto povečanju globalnih CO2 izpustov.

Mark Carney, nekdanji guverner Bank of Canada in Bank of England, zdaj pa posebni odposlanec Združenih narodov za klimatsko akcijo, v The Economistu opozarja na to, česar se zavedajo (zavedamo) vsi, ki poskušamo pripomoči k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov (TPG) v industriji. Vsi se zavedamo, da so potrebni veliki napori v energetiki, industriji in transportu za zmanjšanje emisij TPG. Vendar je pri izvedbi prišlo do zapleta. Prvič, regulatorji zahtevajo od finančnih institucij skladnost z ESG standardi, kar pomeni, da finančne institucije zmanjšujejo svojo izpostavljenost (naložbe ali kredite) emisijsko intenzivnim panogam in podjetjem ter povečujejo delež investicij / kreditov v “čiste”, “zelene” oziroma emisijsko nizkointenzivne panoge in podjetja. Gre za t.i. greenwashing učinek, ki na papirju sicer lepo izgleda, vendar ima v praksi ničeln ali celo negativen učinek.

Drugič, do tega negativnega učinka pride, ker na drugi strani vlade penalizirajo emisijsko intenzivne panoge z višjimi dajatvami na izpuste CO2 (zmanjševanje njihovih količin, kar vpliva na dvig njihovih cen). Emisijsko intenzivnim podjetjem se torej povišujejo stroški, na drugi strani pa imajo težave priti do finančnih sredstev za investicije, s katerimi bi prestrukturirali svojo proizvodnjo v smeri manjših izpustov TPG. S povečevanjem stroškov zaradi povišanih izdatkov za emisijske kupone se emisijsko intenzivnim podjetjem zmanjšuje denarni tok in s tem njihova boniteta in posledično možnost pridobitve kreditov in cena kreditiranja. Hkrati pa še želja po skladnosti z ESG standardi finančne institucije odvrača od kreditiranja “umazanih” podjetij, čeprav ti potrebujejo sredstva za razogljičenje svoje proizvodnje.

Nadaljujte z branjem→

Kot sem pisal konec tedna: ZDA iščejo zase “face saving” izhod iz izgubljene vojne v Ukrajini in iščejo pravi način redefiniranja ukrajinske zmage v izgubljeni vojni. In ta trenutek je uradno napočil. Misija ZDA pri Natu je ukrajinsko “zmago” uradno definirala kot: “Ukrajina je ponovno zavzela več kot polovico svojega ozemlja, ki so ga zasegle ruske sile od februarja 2022. V tej težki in dinamični bitki se ukrajinski vojaki vsak dan pogumno borijo in še naprej navdihujejo svet s svojim pogumom in pogumom. Še naprej jih bomo podpirali, da bodo v čim močnejšem položaju za pogajalsko mizo, ko bo čas za to.“

Kaj če Rusija na pogajanjih zahteva nevtralnost preostalega dela Ukrajine? Bodo ZDA tudi to interpretirale kot ukrajinsko zmago?

Začelo se je s Trumpovimi trgovinskimi vojnami proti Kitajski (2018), s prepovedjo sodelovanja s Huaweijem (2019) in z Bidenovo totalno tehnološko vojno s Kitajsko (po 2021) s “črnolistanjem” kitajskih tehnoloških podjetij pri nastopanju na ameriškem trgu, prepovedjo izvoza čipov in opreme za proizvodnjo čipov na Kitajsko. Vse z namenom, da bi se ZDA “odklopile” (decoupling) od Kitajske glede uvoza končnih izdelkov in da bi zaustavile kitajski tehnoški vzpon. To ameriško odklapljanje od Kitajske naj bi rezultiralo v manjšem uvozu ZDA iz Kitajske. Vendar podatki tega ne potrjujejo. Lani (2022) je bil ameriški uvoz iz Kitajske na rekordni ravni.

Slika 1: Uvoz ZDA iz Kitajske 2013-2022 (mlr. $)

Vir: Trading economics

Nadaljujte z branjem→

Less than a month ago, President Biden was asked on camera if the United States could simultaneously bring conflicts in Ukraine and the Middle East to a palatable conclusion. “We’re the United States of America, for God’s sake,” he responded, “the most powerful nation in the history of the world.” A few weeks later, facing domestic pressure to order Israel to cease its bloody bombing campaign against Gaza, Biden administration officials instead proclaimed their total powerlessness to influence its ally. Similarly, Biden’s early proclamations that America would support Ukraine “for as long as it takes” have run into the brick wall of American political dysfunction: as long as it takes, it transpires, in practice means just under two years.

Different wars with different causes, both Gaza and Ukraine reveal, in their own unique ways, the limitations of American imperial power. Neither would have been launched by either Russia or by Hamas — perhaps with Iran behind it — without the confidence that America’s ability to defend the world it created in its own image was radically weakened. The Pax Americana is already dead: the world is now suffering more wars than at any time since 1945. Worse, a vast gap has opened up between America’s stated commitments to its allies, and its ability to enforce its will: entire nations could be swallowed in the gulf between rhetoric and reality.

Nadaljujte z branjem→

Prepis podcasta, ki sem ga imel za Zeleno omrežje študentov o energetiki, in ki je bil objavljen v reviji ESG:

Na svojem blogu ste zapisali, da je posodobljeni NEPN pravljičen. Zakaj tako mislite? Kaj je največji problem že obstoječega NEPN in kaj problem NEPN, ki ga sedaj Slovenija posodablja?

Problem slovenskega NEPN-a je podoben problemu v drugih državah, na primer v Nemčiji, kjer stavijo cilje razogljičenja proizvodnje električne energije le na sonce in veter. Pri tem je veliko manipulacije. Če zamenjamo proizvodnjo električne energije v Šoštanju le s soncem in vetrom, s tem nismo razogljičili proizvodnje električne energije. Zakaj? Ker sonce sije le osmino časa na leto, pri nas le 1100 ur na leto, torej bi preostali čas, več kot 7600 ur, morali električno energijo proizvajati iz nadomestnih virov, večinoma plina. Ta pa je, če gledamo izpuste TGP, le malo manj umazan vir kot TEŠ6 s premogom. Torej nismo naredili veliko, da bi učinkovito razogljičili proizvodnjo elektrike. Če bi TEŠ6 menjali z JEK2, bi proizvodnjo električne energije razogljičili za 98,5 %. NEPN je pravljičen tudi zato, ker še nikomur ni uspelo dokazati, da lahko energetsko stabilno upravljamo državo le s spremenljivimi viri sonca in vetra. Oba sta močno odvisna od vremena, zato je treba zagotoviti vir nadomestne energije, ki jo lahko reguliramo, to je plin. Le plinske elektrarne so sposobne hitre in fleksibilne proizvodnje, nadomestiti izpad in ohraniti stabilen sistem, če pride do kolapsa in nismo povezani v mednarodno prenosno omrežje. Zelo je tvegano staviti le na sonce ali veter, saj to predstavlja ogrožanje oskrbe z elektriko celotnega slovenskega prebivalstva in gospodarstva.

Nadaljujte z branjem→