Dve sliki, ki povesta zgodbo nemške deindustrializacije in gospodarskega zatona. Najbolj grozno je, da se ta epski propad odvija v realnem času – pred očmi celega sveta, pred nemočnimi pogledi nemških industrialcev in zmedenimi pogledi nesposobnih (ali namerno škodljivih?) ministrov nemške mavrične koalicije. Nihče nič ne naredi proti temu, vsi samo gledajo, kako se razpada nemški gospodarski stroj, izgrajen v 75 letih po 2. svetovni vojni.

Der Untergang.

Težko ga resno prizadanejo, vendar je, kot piše Sergey Vakulenko iz Carnegie Endowment, ukrajinsko napadanje ruskih rafinerij z droni lahko tečno.

Russian oil refineries rarely generate much news. Yet since the start of 2024, they have barely left the front pages: first, there was an accident at Lukoil’s Kstovo refinery; then successful Ukrainian attacks on refineries in Ust-Luga on the Baltic Sea, and Tuapse on the Black Sea. These incidents garnered so much media attention because they pose major questions about how well Russia’s energy industry is coping with the pressures of wartime.

On one hand, the additional income Russia receives from exporting the products made by its refineries instead of the oil they are made from, is relatively insignificant compared to what it makes from selling the crude oil. Ironically, Russia’s tax system means that the state loses money if energy companies export oil products instead of crude oil.

Nadaljujte z branjem→

Kmalu. Če seveda Elonu Musku ne bodo višje sile preprečile objave na X *

* Kot pravi Tucker Carlson, ne gre za to ali marate ali ne marate Putina ali ste, kot jaz, indiferentni do njega, gre za to, kar je osnovno poslanstvo novinarstva – informiranje namesto (enostranske) propagande (kot smo jo nazadnje videli glede poročanja o sojenju na ICJ glede genocida v Gazi)

Dogajanje v Nemčiji je težko pojasniti z racionalnimi razlogi. Pri treh strateško največjih političnih napakah je težko izluščiti razum. Gre za dejanja, ki so onstran možnosti racionalne razlage, saj spadajo v polje obsesije, ideologije in stupidnosti.

Prva iracionalnost je nemška obsesija z dolgom, kar je pač globoko v nacionalno podzavest vgrajen kompleks (nem. Schuld(en) = krivda), ki je nemške vlade v času rekordno nizkih obrestnih mer (2010-2022) silila v varčevanje, namesto da bi po kitajskem vzoru vlagale v infrastrukturo in razvoj. Nemčija je z obsesijo na dolg žrtvovala rast in razvoj. In v času, ko je nemško gospodarstvo zašlo v recesijo, se nemški finančni minister s skrajnimi močmi trudi še ojačati varčevanje, kar je v popolnem nasprotju z osnovami makroekonomije. Obsesije “švabske gospodinje” logika in pravkar absolvirana izkušnja iz dolge evrske krize ne more premagati.

Druga iracionalnost je nerazumljiva ideološka averzija do varne jedrske energije, ki je nemške vlade od Schroederja naprej silila v program zapiranja zanesljivih jedrskih elektrarn, ki stabilno proizvajajo najcenejšo možno električno energijo, in njihovo nadomeščanje z nestanovitnimi sončnimi in vetrnimi elektrarnami, gnanimi na božjastno drage subvencije, in plinskimi in premogovnimi elektrarnami. Nemčija je v dveh desetletjih vrgla 550 milijard evrov v izgradnjo in subvencioniranje izjemno dragega in nestanovitnega vira energije, ki je povečal nemško odvisnost od fosilnih goriv in uvoza elektrike, medtem ko je emisije CO2 zmanjšal za manj kot 15%. Najnovejši brilijantni načrt je po zaprtju delujočih zadnjih treh (nizkoogljičnih) jedrskih elektrarn nameniti 16 milijard evrov za gradnjo novih elektran na (fosilni!) plin, z možnostjo predelave na božjastno dragi vodik, ki ga še ni in ga po teh cenah nikoli ne bo.

Tretja iracionalnost je sankcioniranje Rusije po začetku ruske agresije na Ukrajino s prepovedjo izvoza v Rusijo, prepovedjo uvoza ruske nafte in zmanjšanjem uvoza ruskega plina. Nemčija je s tem svoje gospodarstvo poslala v recesijo, industrijo pa v trajno deindustrializacijo. Ki jo je že predhodno zagnala z visokimi cenami elektrike iz sončnic in vetrnic.

Ko se srečajo obsesija, ideologija in stupidnost v obliki mavrične koalicije in ko za povrh gospodarsko politiko vodi pisatelj knjig za otroke iz zelene stranke, finance pa učitelj matematike na gimnaziji, je to recept za samoinicirano samodestrukcijo največjega gospodarstva v Evropi.

If I must die
Refaat Alareer (1979 – 2023)

If I must die,
you must live
to tell my story
to sell my things
to buy a piece of cloth
and some strings,
(make it white with a long tail)
so that a child, somewhere in Gaza
while looking heaven in the eye
awaiting his dad who left in a blaze–
and bid no one farewell
not even to his flesh
not even to himself–
sees the kite, my kite you made, flying up above
and thinks for a moment an angel is there
bringing back love
If I must die
let it bring hope
let it be a tale

Jasmina Držanič

Pri nas se že desetletje vrti ideja o obdavčitvi nepremičninskega premoženja. Ideja obdavčitve nepremičninskega premoženja je relativno enostavna, in sicer, da se obdavči nepremičninsko premoženje tistih, ki imajo največ. Tu bom preskočila, kaj vse predstavlja oviro, da se tak davek ne uvede. Namesto tega predstavljam prakso take obdavčitve. Zanimivo je, da je nepremičninsko premoženje eksplicitno obdavčeno samo v Franciji.

Davek se imenuje  l’impot sur la fortune immobiliare (IFI), uveden je bil leta 2018. Francija je na tak način zelo elegantno preskočila sistem obdavčitve premoženja fizičnih oseb, kjer bi premoženje obsegalo vsoto naložb in drugega premoženja. Tak sistem obdavčitve (wealth tax) je ves čas pod udarom kritik, da odganja investitorje in da je neproporcionalen v odnosu do institucionalnih investitorjev (kot sta na primer obdavčitev v Nizozemski in Španiji).

Francoski IFI je tako salamensko enostaven, da se človek res vpraša, zakaj zakonskega teksta preprosto ne prepišejo še kje drugje. Kako gre? Gre za davek, ki je opredeljen v Code général des impôts (Splošni davčni zakon). Zavezanci so francoski davčni rezidenti in francoski državljani, ki imajo nepremičninsko premoženje v Franciji, tudi če niso davčni rezidenti v Franciji. Torej, če francoski državljani davčno bežijo v Monako ali pa Andoro, še vedno plačujejo davek na nepremičninsko premoženje, ki ga imajo v Franciji.

Nadaljujte z branjem→

Dober članek Bjorna Lomborga (2020), ki kaže troje. Prvič, da je risanje katastrofičnih scenarijev zaradi podnebnih sprememb namenjeno zgolj šokiranju ljudi, pri čemer pa bodo dejanski negativni učinki dokaj majhni. Denimo, če predvideno povečanje globalne blaginje do konca 21. stoletja znaša 450 %, pa bi naj globalni stroški podnebnih sprememb, če jih ne zaustavimo, ta porast blaginje zmanjšali le na 434 %. Globalni BDP naj bi se zaradi tega zmanjšal le za 3.6 %. Drugič, okoljske koristi od uresničevanja zavez iz Pariškega sporazuma bodo majhne. Pariški sporazum naj bi leta 2030, če bo v celoti izveden, stal 819–1890 milijard dolarjev na leto, vendar bo emisije zmanjšal le za 1 % tistega, kar je potrebno za omejitev dviga povprečne svetovne temperature na 1,5 °C. In tretjič, ukrepi (politike), ki so jih države sprejele za omejevanje podnebnih sprememb, so dražji od koristi v obliki zmanjšanja emisij.

Iz tega sledi, da je potrebno vklopiti razum in oblikovati politike za omejitev podnebnih sprememb, ki bodo vodile k zmanjšanju emisij CO2 (če slednje res neposredno vplivajo na povečanje globalnih temperatur), ki pa ne bodo ubile naše sposobnosti za zagotavljanje blaginje (gospodarske rasti) in ki glede zagotavljanja potrebnega obsega energije ne bodo dražje od potencialnih stroškov, katerim se hočemo izogniti. To pa glede zagotavljanja potrebnega obsega energije pomeni, da se države fokusirajo na stanovitne nizkoogljične vire (predvsem jedrsko, hidro in biomaso), ki so tako izdatni, stabilni kot tudi cenovno neprimerno ugodnejši od alternativ, ki nam jih danes vsiljujejo (sončna in vetrna energija).

Climate change is real and its impacts are mostly negative, but common portrayals of devastation are unfounded. Scenarios set out under the UN Climate Panel (IPCC) show human welfare will likely increase to 450% of today’s welfare over the 21st century. Climate damages will reduce this welfare increase to 434%.

Arguments for devastation typically claim that extreme weather (like droughts, floods, wildfires, and hurricanes) is already worsening because of climate change. This is mostly misleading and inconsistent with the IPCC literature. For instance, the IPCC finds no trend for global hurricane frequency and has low confidence in attribution of changes to human activity, while the US has not seen an increase in landfalling hurricanes since 1900. Global death risk from extreme weather has declined 99% over 100 years and global costs have declined 26% over the last 28 years.

Nadaljujte z branjem→

So res vsi zblazneli? Brez hrane je tako kot brez energije – NO FUTURE !

Andrew Korybko

Neither Hungary’s Laszlo Toroczkai nor Romania’s Claudiu Tarziu are in any position to make good on their claims due to them representing fringe parties that lack any influence over the formulation of their respective country’s foreign policy, but it also can’t be ruled out that Hungary and Romania could make such moves if Ukraine collapses, which is what President Putin was referring to in late December.

Two populist Central European politicians recently expressed hopes that their nations might one day reclaim the lands that they lost to Ukraine after World War II. Laszlo Toroczkai of Hungary’s “Our Homeland Movement” and Claudiu Tarziu of Romania’s “Union of Romanians” both made similar such statements in recent days. Their words follow President Putin’s remarks on this issue in late December when speaking at an Expanded Meeting of the Defense Board where he said the following:

“The western lands of Ukraine? We know how Ukraine obtained them. Stalin gave them away after World War II. He gave part of Polish lands, Lvov, and so on including several large regions with a population of ten million. Not to offend the Poles, he compensated for their losses by giving them the eastern German lands, the Danzig Corridor, and Danzig itself.

Nadaljujte z branjem→