Medtem ko so med 1995 in 2010 ZDA izgubile 6 milijonov delovnih mest v industriji (“izvozile” so jih v Ktajsko, Mehiko in druge države z iskanjem profita na podlagi nizke cene delovne sile v tujini), je Kitajska ustvarila 40 milijonov (!!!) novih delovnih mest v industriji. Kitajska se je okrepila zaradi ameriške stratešje napake, vendar je korist od tega več kot popeterila.

Primer George Galloway (ogromna zmaga radikalnega ljudskega populista na nadomestnih volitvah za britanski parlament) je lahko zgolj enkratna bizarnost (se pač zgodi, da populist z igranjem na aktualno politično temo zadene sentiment volilcev) ali pa opozorilo etabliranim strankam, da jih njihovo implicitno sodelovanje v tem nepojmljivem sramotnem in neoviranem masakru nad Palestinci lahko stane ponovne izvolitve. Če politiki že nimajo hrbtenice, pa dobro razumejo ta signal. Slednje je vse, česar jim je mar.

Toda problem je večji – da sploh nimajo pravice spremeniti “svojih” stališč. Ker so to stališča, ki jih o tej zadevi morajo imeti. 

____________

The landslide victory of a radical working-class outsider like George Galloway — former Labour MP, longtime anti-imperialist and pro-Palestinian advocate, and now leader of the Workers Party of Britain, an old-school anti-NATO and anti-EU socialist party — is causing a political earthquake.

Galloway placed the bipartisan support of the UK’s two main parties for Israel’s exterminationist campaign in Gaza at the centre of his grassroots campaign, with a particular emphasis on the complicity of Keir Starmer’s Labour. It paid off: Galloway won twice as many votes as Labour and Conservative combined. “Keir Starmer, this is for Gaza”, Galloway said in his victory speech. “You will pay a high price for the role that you have played in enabling, encouraging and covering for the catastrophe presently going on in occupied Gaza, in the Gaza Strip”.

Nadaljujte z branjem→

Poročilo Združenih narodov o nadomestnih migracijah iz leta 2000 je prineslo velik šok v akademsko in politično sfero. Iz poročila je sledilo, da bi za popolno ublažitev učinkov upadanja in staranja prebivalstva Evropska unija morala do leta 2050 »uvoziti« 674 milijonov migrantov, v Južno Korejo pa bi se moral naseliti ves svet. Ja, več kot 5 miljard ljudi bi se moralo preseliti v Južno Korejo, da bi kompenzirali za pomanjkanje želje po razmnoževanju južnih Korejcev in ohranili njihovo blaginjo na isti ravni.

Številne analize so kasneje preverjale te šokantne izračune, vendar so v osnovi potrdile rezultate simulacij poročila Združenih narodov. Zgolj za ohranitev obsega prebivalstva iz leta 2000 bi morale države EU do leta 2050 pripeljati dodatnih 47 milijonov tujih državljanov. Toda ker se prebivalstvo stara – delež podmladka se zmanjšuje, s tem pa delež bodoče delovne sile – bi za ohranitev obsega ljudi v aktivni dobi (15 do 64 let) v EU potrebovali dodatnih 79 milijonov migrantov. Vendar pa to ne bi zadostovalo za ohranitev socialne države, kot jo poznamo v Evropi. Za ohranitev obstoječe ravni socialne države oziroma za ohranitev t.i. podpornega razmerja (število oseb v starosti 15–64 let na eno starejšo osebo, staro 65 let ali več) bi potrebovala EU omenjenih neverjetnih dodatnih 674 milijonov tujih državljanov. Torej za skoraj 30 % več od sedanjega števila prebivalcev EU. Takšno povečanje števila migrantov se zdi neverjetno, predvsem pa politično nevzdržno.

Nadaljujte z branjem→

Sprovociranje vojne v Ukrajini, provociranje vojne s Kitajsko glede Tajvana, lansiranje hladne vojne s Kitajsko, in predvsem hranjenje vojne v Gazi s pošiljanjem orožja Izraelu kljub njegovi uporabi za načrtno masovno pobijanje civilnega prebivalstva ter efektivno spodbujanje stradanja 2 milijonov ljudi v Gazi itd. se bo zapisalo v zgodovino kot neslavni dosežki predsedniškega mandata Josepha Bidena.

Stradanje otrok in hranjenje vojn je zelo slaba politika. To je Bidenova dediščina. Sramotno in neoprostljivo.

Time je objavil članek Anatola Lievena “Ukraine Can’t Win the War“, katerega poanta je zapisana v zgornjem naslovu. Ključno je zavedanje, kaj Ukrajina izgubi, če “pristane na mir” (članstvo v Natu in zasedena ozemlja) in kaj izgubi, če še leta nadaljuje vojno, ki je ne more zmagati (totalni poraz in uničenje vsakršne perspektive). Lieven:

Članstvo v Natu je nesmiselno, če zavezništvo ni pripravljeno poslati svojih vojakov v Ukrajino v boj proti Rusiji. Predvsem pa, ne glede na to, kako boleč bi bil mirovni sporazum danes, bo neskončno bolj boleč, če se bo vojna nadaljevala in bo Ukrajina poražena.

Nekaj odstavkov, ki se jih splača prebrati:

The long-awaited counteroffensive last year failed. Russia has recaptured Avdiivka, its biggest war gain in nine months. President Volodymyr Zelensky has been forced to quietly acknowledge the new military reality. The Biden Administration’s strategy is now to sustain Ukrainian defense until after the U.S. presidential elections, in the hope of wearing down Russian forces in a long war of attrition.

This strategy seems sensible enough, but contains one crucially important implication and one potentially disastrous flaw, which are not yet being seriously addressed in public debates in the West or Ukraine. The implication of Ukraine standing indefinitely on the defensive—even if it does so successfully—is that the territories currently occupied by Russia are lost. Russia will never agree at the negotiating table to surrender land that it has managed to hold on the battlefield.

Nadaljujte z branjem→

“The internal dynamics of capitalism will continue generating economic crises and ecological destruction, stoking mass poverty, social unrest, and mass migrations. It looks quite clear that all these processes in the absence of a world government significantly increase the risk of a world war. Thus the choice is not between this system and a modification of it that is more stable and efficient, but between this system and another system that must necessarily be very different in order to at least allow a significant portion of the 8 billion human inhabitants of our planet to live in peace with themselves and with nature. “

Bine Kordež

V teh dneh je bila ustanovljena vladna delovna skupina, ki naj bi pripravila pregled davčne zakonodaje in oblikovala predloge njenih sprememb. Skupina, nedvomno uglednih strokovnjakov s tega področja, bo proučila razmere in poskušala oblikovati bolj pravično, pregledno in enostavno ter seveda razvojno naravnano zakonodajo. Po analizi razmer pa bo verjetno, podobno kot že veliko tovrstnih skupin doslej, predlagala manjše korekcije obstoječe zakonodaje. Te bodo kakšne davke dvignile za odsotno točko ali dve, druge mogoče nekoliko znižale, uvedle kake spremembe pri načinu obdavčevanja in nas prepričevale, kako je to bolj ustrezno in učinkovito. A z še bolj veliko verjetnostjo bo naslednja skupina druge vlade s prav tako uglednimi strokovnjaki, te spremembe zopet nekoliko korigirala, kaj od tega vrnila v prejšnje stanje in zagotavljala, da pa bodo te nove rešitve boljše.

Kakšnih korenitih sprememb davčne zakonodaje, sprememb, ki jih pričakujejo vsi deležniki, pa ni za pričakovati. Razlog je tudi v tem, ker tokratna delovna skupina nima na voljo veliko časa, a tudi če bi ga imeli, obstoječe razmere ne dovoljujejo kakšnih obsežnih posegov v davčni sistem. Omenjena pričakovanja vseh skupin davkoplačevalcev namreč praviloma izhajajo iz stališča, da je vsaka skupina davčno preveč obremenjena glede na druge skupine in od reforme pričakuje znižanje na svojem področju, na drugi strani pa moramo zbrati približno obstoječi obseg zbranih davkov, če želimo zagotavljati funkcioniranje države ter doseženi nivo socialne države.

Nadaljujte z branjem→

Zakaj se vojni hujskači bojijo mirovnih predlogov? Retorično vprašanje.

Nikomur ni do miru, ker bi to pomenilo (A) poraz Rusije (kar se glede na jedrsko in supersonično prevlado Rusije ne more zgoditi) ali (B) poraz Nata in nevtralnost Ukrajine (na kar pa ZDA še dolgo ne bodo pristale).

Torej so želje, politični predlogi in javna pisma mirovnikov jalovo početje. Tragedija se bo nadaljevala, Ukrajinci bodo na žalost morali še naprej krvaveti.

Današnji članek v New York Timesu o delovanju ameriške obveščevalne službe CIA prek 12 baz v Ukrajini od leta 2014 (ki so služile za pridobivanje ruskih obveščevalnih informacij, za koordniranje ukrajinskih napadov v Donbasu in ukrajinskih napadov z droni v Rusiji itd.) ni presenečenje. Vprašanji sta le dve: (1) zakaj NYT (ki je asset ameriških obveščevalnih služb) to objavlja prav zdaj, ko ukrajinska obrambna linija kolapsira, in (2) če je bilo to sodelovanje tako uspešno, zakaj je moralo umreti stotisoče Ukrajincev?

Ad 1: Odgovor se najbrž skriva v tem odstavku:

Now these intelligence networks are more important than ever, as Russia is on the offensive and Ukraine is more dependent on sabotage and long-range missile strikes that require spies far behind enemy lines. And they are increasingly at risk: If Republicans in Congress end military funding to Kyiv, the C.I.A. may have to scale back.

Vendar dvomim, da je to pravi odgovor, kajti ameriška administracija je financirala povečano dejavnost Cie v Ukrajini tudi, ko je bil na njenem čelu Donald Trump. Morda gre za prepričevanje zaveznikov, da nadaljujejo financiranje vojne v Ukrajini, ker sploh nič še ni izgubljeno, saj CIA učinkovito obveščevalno brani Ukrajino.

Ad 2: Če je CIA vedela, da bo Rusija napadla Ukrajino zaradi ameriške zavrnitve ruskega predloga sporazuma o neširjenju Nata v Ukrajino (jesen 2021), zakaj so ZDA zavrnile ta ruski predlog sporazuma in Ukrajino efektivno porinile v vojno brez najmanjšega izgleda zmage? Zakaj se je ameriški administraciji zdelo vredno žrtvovati Ukrajino in usodo njenega prebivalstva, medtem ko je tedne pred rusko agresijo umaknila svoje diplomatsko osebje? Uspešno sodelovanje bi iz vidika Ukrajine pomenilo, da se ji prihrani vojna in gorje, ne pa da se jo porine v vojno in razpad države.

Zakaj? Ker je vse skupaj zgolj strateška igrica za ameriške administracije.

Nadaljujte z branjem→