Time je objavil članek Anatola Lievena “Ukraine Can’t Win the War“, katerega poanta je zapisana v zgornjem naslovu. Ključno je zavedanje, kaj Ukrajina izgubi, če “pristane na mir” (članstvo v Natu in zasedena ozemlja) in kaj izgubi, če še leta nadaljuje vojno, ki je ne more zmagati (totalni poraz in uničenje vsakršne perspektive). Lieven:
Članstvo v Natu je nesmiselno, če zavezništvo ni pripravljeno poslati svojih vojakov v Ukrajino v boj proti Rusiji. Predvsem pa, ne glede na to, kako boleč bi bil mirovni sporazum danes, bo neskončno bolj boleč, če se bo vojna nadaljevala in bo Ukrajina poražena.
Nekaj odstavkov, ki se jih splača prebrati:
The long-awaited counteroffensive last year failed. Russia has recaptured Avdiivka, its biggest war gain in nine months. President Volodymyr Zelensky has been forced to quietly acknowledge the new military reality. The Biden Administration’s strategy is now to sustain Ukrainian defense until after the U.S. presidential elections, in the hope of wearing down Russian forces in a long war of attrition.
This strategy seems sensible enough, but contains one crucially important implication and one potentially disastrous flaw, which are not yet being seriously addressed in public debates in the West or Ukraine. The implication of Ukraine standing indefinitely on the defensive—even if it does so successfully—is that the territories currently occupied by Russia are lost. Russia will never agree at the negotiating table to surrender land that it has managed to hold on the battlefield.
…
As I found in Ukraine last year, many Ukrainians in private were prepared to accept the loss of some territories as the price of peace if Ukraine failed to win them back on the battlefield and if the alternative was years of bloody war with little prospect of success. The Biden Administration needs to get America on board too.
Yet supporters of complete Ukrainian victory have engaged in hopes that range from the overly optimistic to the magical. At the magical end of the spectrum is the notion, set out by retired U.S. Army General Ben Hodges among others, that Russia can be defeated, and even driven from Crimea, by long-range missile bombardment.
This is folly. Ukrainians have scored some notable successes against the Russian Black Sea Fleet, but to take back Crimea they would need to be able to launch a massive amphibious landing, an exceptionally difficult operation far beyond their capabilities in terms of ships and men. Attacks on Russian infrastructure are pinpricks given Russia’s size and resources.
More realistic is the suggestion that by standing on the defensive this year, Ukrainians can inflict such losses on the Russians that—if supplied with more Western weaponry—they can counterattack successfully in 2025. However, this depends on the Russians playing the game the way Kyiv and Washington want to play it.
The Russian strategy at present appears to be different. They have drawn Ukrainians into prolonged battles for small amounts of territory like Avdiivka, where they have relied on Russian superiority in artillery and munitions to wear them down through constant bombardment. They are firing three shells to every one Ukrainian; and thanks in part to help from Iran, Russia has now been able to deploy very large numbers of drones.
For Ukrainians to stand a chance, military history suggests that they would need a 3-to-2 advantage in manpower and considerably more firepower. Ukraine enjoyed these advantages in the first year of the war, but they now lie with Russia, and it is very difficult to see how Ukraine can recover them.
The Biden Administration is entirely correct to warn that without further massive U.S. military aid, Ukrainian resistance is likely to collapse this year. But U.S. officials also need to recognize that even if this aid continues, there is no realistic chance of total Ukrainian victory next year, or the year after that. Even if the Ukrainians can build up their forces, Russia can deepen its defenses even more.
…
The Biden Administration has a strong incentive to test President Vladimir Putin on the sincerity or insincerity of his statements that Russia is ready for peace talks. A successful peace process would undoubtedly involve some painful concessions by Ukraine and the West. Yet the pain would be more emotional than practical, and a peace settlement would have to involve Putin giving up the plan with which he began the war, to turn the whole of Ukraine into a Russian vassal state, and recognizing the territorial integrity of Ukraine within its de facto present borders.
For the lost Ukrainian territories are lost, and NATO membership is pointless if the alliance is not prepared to send its own troops to fight for Ukraine against Russia. Above all, however painful a peace agreement would be today, it will be infinitely more so if the war continues and Ukraine is defeated.
Vir: Anatol Lieven, Time
DAMIJAN blog 
hm, https://english.pravda.ru/world/159069-transnistria-odessa-russia/
Všeč mi jeVšeč mi je
(sledi prevod celotnega zgoraj navedenega sestavka, objavljenega v reviji Time; prevod pripravil Jože Kos Grabar, 1. 3. 2024, Maribor, SVN)
Vir: https://time.com/6695261/ukraine-forever-war-danger/
TIME
Ideje – Ukrajina
Ukrajina v vojni ne more zmagati
5 minut branja
(fotografija močno poškodovanega stanov. bloka)
Fotografija prikazuje stanovanjski blok, uničen v bombardiranju dan poprej v ukrajinskem drugem največjem mestu Harkiv dne 8. marca 2022. Sergey Bobok—AFP/Getty Images
IDEJE Avtor: Anatol Lieven, 24. februar 2024
Anatol Lieven vodi Evroazijski program na inštitutu za odgovorno državništvo v Quincy-ju (ang. Quincy Institute for Responsible Statecraft; https://quincyinst.org/ , ZDA) in je soavtor knjige Diplomatska pot do varne Ukrajine (ang. The Diplomatic Path to a Secure Ukraine), ki bo objavljena konec februarja 2024.
Dolgo pričakovana protiofenziva lani ni uspela. Rusija je ponovno zavzela Avdiivko, svojo največjo vojno pridobitev v zadnjih devetih mesecih. Predsednik Volodimir Zelenski je bil prisiljen tiho priznati novo vojaško realnost. Strategija Bidnove administracije je zdaj vzdrževati ukrajinsko obrambo do predsedniških volitev v ZDA, v upanju, da bo erodirala ruske sile v dolgi vojni izčrpavanja.
Ta strategija se zdi dovolj razumna, vendar vsebuje eno ključno pomembno posledico in eno potencialno katastrofalno napako, ki ju javne razprave na Zahodu ali v Ukrajini še ne obravnavajo resno. Posledica tega, da Ukrajina negotovo stoji v obrambi – tudi če to počne uspešno – je, da so ozemlja, ki jih trenutno zaseda Rusija, izgubljena. Rusija za pogajalsko mizo nikoli ne bo pristala na predajo zemlje, ki ji jo je uspelo obdržati na bojišču.
Preberi več: https://time.com/6694661/how-ukraine-is-really-faring/
To ne pomeni, da bi morali od Ukrajine zahtevati uradno predajo teh ozemelj, kajti to bi bilo nemogoče za katero koli ukrajinsko vlado. Toda to pomeni, da bo treba ozemeljsko vprašanje – kot je predlagal Zelenski na začetku vojne v zvezi s Krimom in vzhodnim Donbasom – odložiti za prihodnje pogovore.
Kot vemo iz Cipra, ki je od leta 1974 razdeljen med mednarodno priznano Grško republiko Ciper in Turško republiko Severni Ciper, se lahko takšna pogajanja nadaljujejo desetletja brez rešitve ali ponovnega konflikta. Situacijo, v kateri Ukrajina ohrani svojo neodvisnost, svojo svobodo razvijati se kot Zahodna demokracija in ohrani 82 % svojega zakonitega ozemlja (vključno z vsemi njenimi osrednjimi zgodovinskimi deželami), bi prejšnje generacije Ukrajincev štele za pravo zmago, čeprav ne za celovito.
Kot sem lani ugotovil v Ukrajini, so bili številni Ukrajinci zasebno pripravljeni sprejeti izgubo nekaterih ozemelj kot ceno miru, če jih Ukrajina ne bi uspela pridobiti nazaj na bojišču in če bi bila alternativa leta krvave vojne z malo možnosti za uspeh. Bidnova administracija mora vključiti tudi Ameriko.
Toda zagovorniki popolne ukrajinske zmage so se ukvarjali z upi, ki segajo od pretirano optimističnih do magičnih. Na čarobnem koncu spektra je ideja, ki jo je med drugim predstavil upokojeni general ameriške vojske Ben Hodges, da je mogoče Rusijo premagati in celo pregnati s Krima z obstreljevanjem z raketami dolgega dosega.
To je neumnost. Ukrajinci so dosegli nekaj opaznih uspehov proti ruski črnomorski floti, a da bi zavzeli Krim, bi morali biti sposobni izvesti množično amfibijsko izkrcanje, kar je izjemno težka operacija, ki daleč presega njihove zmogljivosti glede ladij in ljudi. Napadi na rusko infrastrukturo so kot zbadanje z iglo glede na velikost in vire Rusije.
Bolj realistična je domneva, da lahko Ukrajinci z obrambo Rusom letos povzročijo takšne izgube, da bi – če bi jih opremili z več Zahodnega orožja – lahko leta 2025 uspešno protinapadli. Vendar je to odvisno od tega, če bi Rusi igrali igro na način, na katerega jo želita igrati Kijev in Washington.
Zdi se, da je trenutno ruska strategija drugačna. Ukrajince so pritegnili v dolgotrajne bitke za majhne kose ozemlja kot je Avdiivka, kjer so se zanašali na rusko premoč v topništvu in strelivu, da bi jih izčrpali z nenehnim bombardiranjem. Na vsakega Ukrajinca izstrelijo tri granate; in delno zahvaljujoč pomoči Irana je Rusija zdaj zmožna aktivirati zelo veliko število brezpilotnih letal.
Da bi imeli Ukrajinci možnost, vojaška zgodovina kaže, da bi potrebovali prednost 3 proti 2 v človeški sili in precej več strelne moči. Ukrajina je te prednosti uživala v prvem letu vojne, zdaj pa jih ima Rusija in zelo težko je predvidevati, kako jih lahko Ukrajina povrne.
Preberi več: https://time.com/6694885/ukraine-russia-ammunition/
Bidnova administracija ima povsem prav ko opozarja, da bo brez nadaljnje obsežne vojaške pomoči ZDA ukrajinski odpor letos verjetno propadel. Toda uradniki ZDA se morajo prav tako zavedati, da tudi če se bo ta pomoč nadaljevala, ni realnih možnosti za popolno ukrajinsko zmago naslednje leto ali leto po tem. Četudi bi Ukrajinci zmogli povečati svoje sile, lahko Rusija še bolj poglobi svojo obrambo.
Bidnova administracija ima močno spodbudo, da predsednika Vladimirja Putina preizkusi glede iskrenosti ali neiskrenosti njegovih izjav, da je Rusija pripravljena na mirovna pogajanja. Uspešen mirovni proces bi nedvomno vključeval nekaj bolečih koncesij Ukrajine in Zahoda. Vendar bi bila bolečina bolj čustvena kot praktična in mirovna rešitev bi morala vključevati Putinovo odpoved načrtu, s katerim je začel vojno, spremeniti celotno Ukrajino v rusko vazalno državo in priznati ozemeljsko celovitost Ukrajine znotraj njenih de facto sedanjih mejah.
Kajti izgubljena ukrajinska ozemlja so izgubljena in članstvo v Natu je nesmiselno, če zavezništvo ni pripravljeno poslati svojih vojakov v boj za Ukrajino proti Rusiji. Predvsem pa, ne glede na to, kako boleč bi bil mirovni sporazum danes, bo neskončno bolj, če se bo vojna nadaljevala in bo Ukrajina poražena.
Dodatni članki za obvezno branje iz revije TIME
• Inside the White House Program to Share America’s Secrets
• Meet the 2024 Women of the Year
• East Palestine, One Year After Train Derailment
• The Closers: 18 People Working to End the Racial Wealth Gap
• Long COVID Doesn’t Always Look Like You Think It Does
• Column: The New Antisemitism
• The 13 Best New Books to Read in March
• Want Weekly Recs on What to Watch, Read, and More? Sign Up for Worth Your Time
Kontaktirajte nas na letters@time.com
TIME Ideas gosti vodilne svetovne glasove, ki zagotavljajo komentarje o dogodkih v novicah, družbi in kulturi. Zunanji prispevki so dobrodošli. Izražena mnenja ne odražajo nujno stališč urednikov revije TIME.
Všeč mi jeVšeč mi je